Jedro

Pri upoštevanju obdobja za izračun odpravnine je treba upoštevati celotno delovno dobo pri delodajalcu, ki v predmetnem primeru pomeni seštevek delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku in pri k njej pripojeni drugi družbi, v kateri je bila tožnica do pripojitve zaposlena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe in sklepa potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati še razliko odpravnine 15.280,23 EUR, in sicer tako, da ji obračuna še razliko obdavčljive odpravnine 3.713,68 EUR ter zanjo odvede in plača še razliko prispevkov 820,73 EUR in razliko v dohodnini 808,45 EUR ter tožnici izplača neto razliko odpravnine 13.651,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da odpravnina znaša 23.284,16 EUR, neobdavčeni del pa 17.569,50 EUR (II. točka izreka). Postopek je ustavilo glede ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracije in reparacije ter trajanja odpovednega roka (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 930,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko sodbe in sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženi stranki. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala pri odmeri odpravnine upoštevati tudi tožničino delovno dobo pri toženi stranki in njeni pravni prednici v obdobju od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da je za odločitev bistveno, da je tožnici 30. 9. 2016 prenehalo delovno razmerje zaradi njene odpovedi, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako pa ni upoštevalo kasnejše pripojitve A. d. o. o. k toženi stranki. Graja stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 30. 9. 2006 prenehalo po njeni volji, ni relevantno. Poudarja, da tožničine delovne dobe pred 30. 9. 2006 ni mogoče upoštevati pri odmeri odpravnine. Pove, da je bila 1. 10. 2006 A. d. o. o. samostojni pravni subjekt (s svojo matično številko, vodstvom in edinim družbenikom A.) in ni šlo za nadaljevanje delovnega razmerja, pač pa se je tožnica tam zaposlila povsem neodvisno od predhodnega delovnega razmerja pri toženi stranki. Zatrjuje odsotnost delovnopravne kontinuitete. Pove, da je šele 10. 6. 2009 tožena stranka postala edini družbenik navedene družbe, ta pa je bila k njej pripojena šele 3. 3. 2010 in posledično 31. 5. 2010 izbrisana iz sodnega registra. Dalje navaja, da glede na to, da je bila A. k toženi stranki pripojena, so k toženi stranki prešli tudi njeni delavci, zato je tožena stranka delovno dobo, ki jo je tožnica dosegla pri tej družbi, upoštevala tudi pri osnovi za odmero pravic ob prenehanju delovnega razmerja. Trdi pa, da ne more v to osnovo šteti delovna doba, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki pred 30. 9. 2006, ko je delovno razmerje po njeni volji prenehalo, saj glede na način prenehanja (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice) tožnici za to obdobje ni pripadala nobena pravica, ki sicer pripada delavcem, ki jim delovno razmerje preneha brez njihove volje. Nevzdržnost stališča, da je pri odmeri odpravnine treba upoštevati delovno dobo tožnice od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006, ilustrira s tem, da bi tožnica odpravnino v primeru upoštevanja te dobe za odmero odpravnine v letu 2017 prejela dvakrat, če bi že prejela odpravnino za delovno dobo v obdobju od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006. Stališče sodišča prve stopnje se ji zdi neživljenjsko in v nasprotju s temeljim načelom pravičnosti. Meni, da bi bila tožnica neupravičeno obogatena, če bi ji pripadala še razlika odpravnine. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetnem delovnopravnem sporu odločalo o tem, kolikšna odpravnina pripada tožnici zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017. Na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR) je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena 32 let (od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006) in je tako upravičena do odpravnine v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, to je 23.284,16 EUR, pri čemer je tožena stranka tožnici iz naslova odpravnine že plačala 8.003,93 EUR, zato ji je sodišče prve stopnje prisodilo še 15.280,23 EUR. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Tožena stranka se zavzema za to, da se tožnici v obdobje za obračun odpravnine ne bi upoštevalo obdobje od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006, ko je delala pri toženi stranki, ker je tožnici delovno razmerje pri njej 30. 9. 2006 prenehalo, ker je sama dala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo, saj ni pomembno, zakaj je tožnici prvič prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnica je delala pri toženi stranki do 30. 9. 2006, nato pa pri delodajalcu, ki je bil leta 2010 pripojen k toženi stranki, nanjo pa so prešli tudi vsi delavci. Pri upoštevanju obdobja za izračun odpravnine je treba upoštevati celotno delovno dobo pri delodajalcu, ki v predmetnem primeru pomeni seštevek delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku in pri k njej pripojeni drugi družbi, v kateri je bila tožnica do pripojitve zaposlena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že zato, ker je tožena stranka pravna naslednica obeh delodajalcev, pri katerih je bila tožnica predhodno zaposlena (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 113/2015 z dne 14. 5. 2015). Materialno pravno napačno in v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS bi bilo, če tožnici ne bi šla odpravnina za vseh 32 let dela zgolj zaradi menjave delodajalca, pri čemer bi bila tako za delavce pravnega prednika tožene stranke kot za delavce pripojene družbe delovnopravna kontinuiteta podana.

8. Ne drži, da je tožnica na podlagi izpodbijane odločitve obogatena, saj ji pripada odpravnina za celotno obdobje dela pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih oziroma družbah, ki so se k njej pripojile. Tožena stranka namreč ne zatrjuje, da bi tožnica iz naslova odpravnine za 32 let delovne dobe v preteklosti že prejela kakšen znesek.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).