Jedro

Bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavljata kršitvi, ki se nanašata na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Povedano za konkreten primer pomeni, da se sicer utemeljen revizijski ugovor, da ograja ni iz lesa, nanaša na pravno nepomembno, neodločilno dejstvo, ki ni prispevalo h končni odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi namreč ni bilo pomembno, iz kakšnega materiala je bila ograja, temveč kakšna (kako stabilna) je bila.

Balkonska ograja s pritrjenim kovinskim delom, zgrajena po gradbenih standardih, ni nevarna stvar. Imetnik objekta lahko odgovarja za škodo, nastalo zaradi padca čez ograjo, po krivdnem načelu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tretjemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 755,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala solidarno plačilo 43.815,72 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 12.000 EUR za premoženjsko škodo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej kot zmotne ocenjuje ugotovitve sodišč, da se priča I. V. ni nič spominjal, saj je izpovedal, da je bila ograja pred padcem na mestu, torej pritrjena, in da bi opazil, če bi jo kdo odstranil. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ima za svoje zaključke v 31. točki obrazložitve dovolj znanja o delovanju sil, ki ga je pridobilo že v osnovni in srednji šoli, zaradi česar izdelava izvedenskega mnenja ni potrebna. Pri oceni, ali je ograja migala, pa je zaključilo, da priča, ki je o tem izpovedovala, ni opredelila, kateri del ograje se je premikal, kovinski ali leseni. Lesenega dela ograja sploh nima. Do te pritožbene navedbe se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obenem pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in temi listinami, saj iz izvedenskega mnenja in fotografij izhaja, da na ograji ni lesa. Sodišče za reševanje strokovnih vprašanj nima ustreznega znanja, zato je kršilo 243. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Drugostopenjsko sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da naj bi izvedenec prepričljivo zavrnil trditev, da so bili vijaki zarjaveli. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 149. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj zaščitna ograja v takšnem stanju in ob ugotovitvah izvedenca predstavlja nevarno stvar. Iz nje izvira povečana nevarnost za nastanek škode, kar utemeljuje objektivno odgovornost tretjega toženca. Podana je tudi krivdna odgovornost. Če bi tožena stranka ograjo redno pregledovala in vzdrževala, če bi vzdrževalec zamenjal vijake, ko je ugotovil, da so zarjaveli, ne bi bila razmajana in ne bi bilo škodnega dogodka. Tretja toženka ni imela dovolj zaposlenih, ki bi lahko poskrbeli za vzdrževanje doma. Naziranje sodišč, da toženi stranki ni mogoče očitati dolžnega nadzorstva, je napačno in v nasprotju z navedbami toženk, ki so prav iz tega razloga temelj v višini 40% priznale. Varnostnik je začel službo ob 23.00, prvi obhod pa je naredil šele okoli 1.10. V dobrih dveh urah ni opravil nobenega obhoda in je tako opustil nadzorstvo nad dijaki in študenti v domu, med 18.00, ko se je začela zabava, in 1.10 pa očitno sploh ni bilo nobenega nadzora. Poleg tega ob prvem nadzoru varnostnik ni opazil, da bi bila ograja odtrgana. V tem delu sodb prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti oziroma „obstaja kontradiktornost med zaključki sodišč in izvedenimi dokazi“. Napačna pa je tudi odločitev o višini soprispevka, saj ta ni zgolj 40%. Izpovedba priče R. M. ni verodostojna, saj vzgojitelj o stanju ograje in vzdrževanju doma ne more povedati ničesar. Dejstvo, da nihče od dijakov ali študentov ni javil napake upravi dijaškega doma, ne more imeti nobenega vpliva na odgovornost tožene stranke oziroma se ta zaradi tega ne more ekskulpirati. Ugotovitve izvedenke K. ne izključujejo možnosti, da je do nezgode prišlo le zaradi naslanjanja tožnice na ograjo neodvisno od stopnje njene alkoholiziranosti. Tudi če bi se tožnica trezna naslonila na ograjo in bi se ta odlomila, bi padla v globino. Tretja toženka bi morala po 22.00 uri v skladu s pravilnikom teraso zakleniti in ne bi smela dopuščati zabav na njej, saj zaradi večjega števila oseb lahko pride do poškodb. Sodišči sta napačno zavrnili zahtevek za premoženjsko škodo zaradi nesklepčnosti. V tem delu sodbi nista obrazloženi, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, saj je zahtevek ustrezno utemeljen in obrazložen, prav tako pa tudi dokazni predlogi. Prisojena odškodnina za nematerialno škodo je prenizka. Posebej opozarja še na materialnopravno zmotno stališče obeh sodišč, da bi morala vzročno zvezo dokazati tožnica. Razrahljana ograja je nevarna stvar in se domneva, da škoda izvira iz takšne stvari. Sicer pa je vzročno zvezo tudi dokazala, saj so priče na dan nezgode opazile, da je ograja razmajana, varnostnik ob ogledu pa ni opazil, da bi bilo z njo kaj narobe, kar potrjuje, da je ograja popustila takrat, ko sta se nanjo naslonila tožnica in I. V. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencem. Nanjo je odgovoril tretji toženec in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija tožnice je v veliki meri prepis pritožbe in temu je pripisati dejstvo, da po vsebini pretežno izpodbija dejansko stanje, čeprav zatrjuje revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker revizije zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče nanjo v tem delu ne odgovarja. To velja za ugotovitve o tem, da je bila ograja odtrgana na dan zabave, da vijaki niso bili zarjaveli in da je bil betonski del primerno vzdrževan. Tudi z drugačnim vrednotenjem pomena posameznih dokazov (izpovedb prič I. V. in R. M., izvedenskih mnenj) tožnica sega na področje dejanskega stanja, saj tem dokazom pripisuje pomen, ki jim ga sodišči prve in druge stopnje nista dali. Ni pa podana niti kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse relevantne navedbe pritožbe, niti kršitev po 15. točki istega zakonskega določila, saj pri povzemanju vsebine posameznih dokazov sodišči nista napravili kakšne napake.

7. T. i. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka lahko stranka v reviziji uspešno uveljavlja le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje takšno kršitev stori tudi, kadar je stranka kršitev uveljavljala v pritožbi, pa je neutemeljeno ni sankcioniralo. V reviziji tožnica zatrjuje kršitev določila 243. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da ima za svoje zaključke v 31. točki obrazložitve (ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo) dovolj znanja o delovanju fizikalnih sil, zaradi česar izdelava izvedenskega mnenja ni potrebna, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pritožbi res izpodbijala te ugotovitve sodišča prve stopnje, a le v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker sodišče druge stopnje na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP), v tej smeri sodbe prve stopnje niti ni smelo preizkušati. To pa pomeni, da sedaj tožnica relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more več uspešno uveljavljati. Ob nadaljnjem pojasnilu sodišča prve stopnje, da dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke stranki sploh nista podali, pa se njegovo sklepanje izkaže le kot (dodaten) argument pri sklepanju na podlagi pravila o dokaznem bremenu, kar je tožnici pojasnilo tudi sodišče druge stopnje (7. točka obrazložitve).

8. Tožnica v zapisu sodbe prve stopnje, da priča P. Š. ni pojasnil, kateri del ograje - kovinski ali leseni - se je premikal, in ne izrecnemu odgovoru sodišča druge stopnje na njeno pritožbeno trditev, da ograja sploh nima lesenega dela, vidi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi prve stopnje gre za očitno napačen zapis, saj ograja nima nikakršnega lesenega dela. Vendar pa tožnica temu zapisu, kot je pojasnilo sodišče druge stopnje ob oceni izpovedbe te priče (8. točka obrazložitve), pripisuje prevelik pomen. Bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavljata kršitvi, ki se nanašata na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Povedano za konkreten primer pomeni, da se sicer utemeljen revizijski ugovor, da ograja ni iz lesa, nanaša na pravno nepomembno, neodločilno dejstvo, ki ni prispevalo h končni odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi namreč ni bilo pomembno, iz kakšnega materiala je bila ograja, temveč kakšna (kako stabilna) je bila. O tem pa imata obe sodbi jasne in skladne razloge.

9. Objektivna odgovornost za nevarno stvar ali nevarno dejavnost je izjema od siceršnjega pravila o subjektivni - krivdni odgovornosti. Pridržana je za primere (stvari ali dejavnosti), od katerih izvira večja nevarnost za okolico. Balkonska ograja s pritrjenim kovinskim delom, zgrajena po gradbenih standardih, ni nevarna stvar, zato so neutemeljena stališča tožnice o domnevi vzročnosti. Imetnik objekta lahko odgovarja za škodo, nastalo zaradi padca čez ograjo, po krivdnem načelu. Pri utemeljevanju tega oziroma pri utemeljevanju protipravnosti ravnanja tožencev kot enega od elementov odškodninske terjatve pa tožnica izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tožencem namreč očita opustitev vzdrževanja in pregledovanja ograje, zaradi česar naj bi bila v takšnem stanju, da je ob naslonitvi tožnice in I. V. nanjo popustila. Takšnega stanja ograje pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. Z izpostavljanjem dejstva, da ob prvem obhodu varnostnik ni opazil odtrgane ograje, in navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnica (zopet) posega v ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je sodišče druge stopnje pritrdilo. Dejstva, da dijaki in študenti upravi doma niso sporočili, da je ograja poškodovana oziroma neustrezna, pa sodišči nista šteli za ekskulpacijski razlog tožene stranke, kot to meni revidentka, saj odgovornosti tožene stranke nista ugotovili. Ta okoliščina lahko, kot je pri sklepanju na podlagi pravila o dokaznem bremenu zapisalo sodišče prve stopnje (32. točka obrazložitve), govori le v prid dejstvu, da je bila ograja do škodnega dogodka v dobrem stanju, saj bi v nasprotnem primeru dijaki to upravi že predhodno sporočili.

10. Tožnica nadalje protipravnost ravnanja tožencev vidi v opustitvi nadzorstva nad študenti in dijaki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je smisel v pravilniku tretjega toženca vsebovane prepovedi zadrževanja na terasi med 22.00 in 6.00 uro v zagotavljanju počitka in nočnega miru, sodišče druge stopnje pa k temu dodalo, da je glede na to, da ni jasno, kdaj je bila ograja odtrgana, vprašljivo, ali bi pogostejši obhodi varnostnika res lahko preprečili škodni dogodek. Sicer pa je treba pritrditi tudi stališču obeh sodišč, da bi tožnica glede na svojo starost v prvi vrsti morala za lastno varnost poskrbeti sama. Tega ni zmogla oziroma preteče nevarnosti ni mogla zaznati tudi zaradi stopnje alkoholiziranosti, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, temelječih na mnenju izvedenke, tolikšna, da ni bila sposobna obvladovati svojega telesa. Mnenje te izvedenke tožnica v reviziji nekorektno povzema, saj je izvedenka odločitev o vzročni zvezi izrecno prepustila sodišču glede na nepoznavanje konkretnih dejanskih okoliščin - te pa, kot je bilo že navedeno, s strani tožnice predstavljene verzije nastanka škode niso potrdile.

11. Revizijsko oporekanje razmerju prispevkov tožeče in tožene stranke k nastanku škode je povsem nepomembno. Odločitev o tem namreč temelji na priznavanju odgovornosti tretjega toženca po temelju v višini 40% in posledično izplačilu sorazmerno zmanjšanega dela odškodnine s strani prve toženke in ne na presoji sodišča (ki za tožnico ne bi mogla biti ugodnejša).

12. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta obrazložili odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo. V reviziji tožnica delno dopolnjuje svoje tožbene trditve, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da se je pred škodnim dogodkom in po zaključenem zdravljenju redno šolala ter da bi, če škodnega dogodka ne bi bilo, študij uspešno končala eno leto prej in se tudi eno leto prej zaposlila v svojem poklicu. Še tudi po pozivu sodnice, da dopolni svoje navedbe o relevantnih dejstvih, je na naroku 5. 7. 2010 trdila le, da bo eno leto kasneje prišla do svojega poklica, kot bi sicer. Pomanjkanja ustrezne trditvene podlage predlagani dokazi ne morejo nadomestiti, prav tako tega ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

13. Pri graji višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnica v reviziji le poudarja ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki bi jo po njenem mnenju opravičevala do višje odškodnine. Vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli za odmero nepremoženjske škode - tako načelo individualizacije odškodnin, ki zahteva upoštevanje konkretnih okoliščin primera in konkretnega oškodovanca, kot tudi načelo družbene pogojenosti odškodnin, pri katerem je v ospredju pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer se ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ) - in glede na to tudi pravilno uporabili materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica v revizijskem postopku ni uspela, mora tretjemu tožencu, ki je na njeno revizijo odgovoril, povrniti potrebne revizijske stroške. Ti stroški obsegajo priglašene stroške odgovora na revizijo, materialne stroške in DDV.