Jedro

Z odstranitvijo dela kovinske ograje je brez dvoma nastala povečana nevarnost za poškodbo uporabnikov terase, kar bi lahko imelo za posledico objektivno odgovornost tretjega toženca. Ne glede na to pa ob normalni uporabi terase, kljub manjkajočemu delu ograje, do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Nobenega dvoma ni, da je k tožničinemu padcu odločilno prispevala njena alkoholiziranost, ki je bila po mnenju izvedenke alkoholimetrične stroke tolikšna, da tožnica ni bila sposobna obvladovati svojega telesa, niti ni bila sposobna zaznati preteče nevarnosti. Tožnica je zato v pretežni meri sama odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in tretji toženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od vseh treh tožencev nerazdelno terjala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 43.815,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2004 dalje in za premoženjsko škodo v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2006 dalje. Posebej je zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške, in sicer prvi toženki 429,08 EUR, drugi toženki 3.242,14 EUR ter tretjemu tožencu 4.995,40 EUR, vse z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi analizira izpovedi posameznih prič ter izvedensko mnenje. Ob tem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vztraja, da je z izpovedjo priče I. V. potrjeno, da je tožnica padla, ker je popustila ograja, ko sta se s pričo naslonila nanjo. Priča P.Š je potrdil, da je bila ograja razmajana. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi napačno zaključilo, da vijaki, s katerimi je bila ograja pritrjena v beton, niso bili zarjaveli. Napačen je tudi zaključek, da ograja ne bi mogla pasti na teraso. Povsem mogoče je, da je ograja popustila v navpični smeri navzdol, zato sta tožnica in priča I.V izgubila oporo ter padla preko roba terase. Tretji toženec bi moral predvideti, da se bodo prebivalci doma naslanjali na ograjo in na njej posedali. Čeprav ograja ni bila ustrezno pritrjena, je opustil redne preglede in vzdrževanje ograje. Zanemaril je tudi nadzor nad dijaki in študenti. Varnostnik M.P. je prvi obhod opravil šele po dveh urah od nastopa dela. Priča R.M je le vzgojitelj in v času nezgode ni bil v službi, zato je njegova izpoved neuporabna. Ker je tretji toženec vedel za zabave na terasi, bi moral poskrbeti za varnost. Do nezgode bi lahko prišlo tudi, če bi bila tožnica trezna, kar je potrdila izvedenka. Sporna ograja je pomenila nevarno stvar, zato je podana objektivna odgovornost tožencev, in sicer v celoti, ne zgolj v obsegu priznanih 40 %. Tožnica je v zadostni meri obrazložila svoj zahtevek glede premoženjske škode, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj naj bi bila tožba v tem delu nesklepčna. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Zanemarilo je tožničino bodočo škodo. Prav tako ni v zadostni meri upoštevalo tožničine starosti in dejstva, da skupna invalidnost po oceni izvedenca dr. Z.T znaša 48 %. Prisojena odškodnina zato ni pravična.

3. Na pritožbo je odgovoril samo tretji toženec, ki obrazloženo izpodbija tožničine pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov ter navedlo izčrpne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) zato nista podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Dokazna ocena, na katero se opira izpodbijana sodba, je razumna in prepričljiva. Pritožba tehtnih razlogov za drugačno presojo ne ponuja. Med izvedenimi dokazi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje ni zatrjevanega nasprotja, kot ga poskuša prikazati tožnica, ki se v pritožbi selektivno sklicuje na posamezne izjave prič in ugotovitve izvedencev, brez upoštevanja celotne vsebine izpovedi prič in izvedenskih mnenj. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

7. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku skrbno preverilo vse zatrjevane okoliščine obravnavanega škodnega dogodka, vendar je vzrok za tožničin padec kljub temu ostal nepojasnjen. Bolj ali manj zanesljiva ugibanja o tem, kaj se je v resnici zgodilo, ne morejo biti podlaga za sodbo. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločanju utemeljeno oprlo na pravilo o dokaznem bremenu. Zakaj je padla s terase, bi morala dokazati tožnica, vendar ji ta dokaz ni uspel. Niti tožnica niti priča I. V. se ne spominjata, kaj se je zgodilo, drugih prič njunega padca pa ni bilo. Izpoved priče I. V., da bi opazil, če bi bila ograja pred njunim padcem odstranjena, je povsem neverjetna, ob dejstvu, da se priča ne spominja nobene druge bistvene okoliščine škodnega dogodka, zlasti ne dogajanja tik pred padcem. Potemtakem izpoved te priče ni dovolj za sklepanje, da je ograja popustila, ko sta se s tožnico naslonila nanjo. Logična je sicer pritožbena razlaga, da bi se v tem primeru ograja po odtrganju gibala v smeri navpično navzdol; ker pa je bila pritrjena na notranji del betonskega zidu, bi zaradi svoje teže gotovo pokopala pod sabo tožnico in pričo, ki zato ne bi padla s terase, ampak bi obležala na njej.

8. Izpoved priče P.Š., da je bila ograja razmajana, nima takšnega pomena, kot ji ga pripisuje tožnica v pritožbi, saj gre zgolj za subjektivno zaznavo priče. Bistveno je mnenje izvedenca gradbene stroke, ki ga tožnici ni uspelo izpodbiti. Izvedenec je prepričljivo zavrnil njeno trditev, da so bili vijaki, s katerimi je bila pritrjena ograja, že zarjaveli. Ugotovitve in mnenje izvedenca imajo tudi po presoji pritožbenega sodišča prednost pred laičnimi zaznavami prič, na katere se sklicuje tožnica. Iz izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da je bila izvedba ograje za normalno uporabo primerna, da je bil betonski del ograje (parapet) primerno vzdrževan, kljub nehomogenosti betona, in da je bila pritrditev z vijaki Hilti skladna z obveznimi evropskimi normativi. Takšna ograja ne more veljati za nevarno stvar. Te presoje pa ne spreminja niti predlagana sanacija terase, za katero se je zavzel izvedenec v svojem mnenju. Pritožbeni tezi, da je ograja popustila zaradi razmajanosti oziroma neustrezne pritrditve, zarjavelih vijakov in opuščenega vzdrževanja, namreč nasprotuje jasna in nedvoumna ugotovitev izvedenca, da ograja ni bila izruvana, ampak odtrgana. Ker ni dokaza o tem, da je ograja popustila, ko sta se tožnica in priča I.V. naslonila nanjo, je jalov tožničin očitek tretjemu tožencu, da bi moral predvideti, da se bo ograja zaradi naslanjanja nanjo in posedanja na njej sčasoma razmajala.

9. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da ima največjo težo prav izpoved vzgojitelja v domu, priče R.M., ki so mu dijaki naslednji dan po škodnem dogodku priznali, da so med zabavo sami odtrgali del kovinske ograje. Takšnega ravnanja tretji toženec ni mogel predvideti in glede na mnenje izvedenca gradbene stroke z morebitno drugačno izvedbo ograje tudi ne zanesljivo preprečiti. Ograja je očitno izpolnjevala svojo funkcijo, dokler je udeleženci zabave niso namerno odtrgali. V dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, kdo od udeležencev zabave je to storil; sicer pa tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočila sklepanje o morebitni odškodninski odgovornosti tretjega toženca za njihovo ravnanje.

10. Z odstranitvijo dela kovinske ograje je brez dvoma nastala povečana nevarnost za poškodbo uporabnikov terase, kar bi lahko imelo za posledico objektivno odgovornost tretjega toženca. Ne glede na to pa ob normalni uporabi terase, kljub manjkajočemu delu ograje, do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Nobenega dvoma ni, da je k tožničinemu padcu odločilno prispevala njena alkoholiziranost, ki je bila po mnenju izvedenke alkoholimetrične stroke tolikšna, da tožnica ni bila sposobna obvladovati svojega telesa, niti ni bila sposobna zaznati preteče nevarnosti. Tožnica je zato v pretežni meri sama odgovorna za nastalo škodo. V pritožbi nekorektno povzema mnenje izvedenke, da bi do padca lahko prišlo tudi, če bi bila tožnica tedaj trezna. Izvedenka je namreč odločitev o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo tožnice in škodnim dogodkom izrecno prepustila sodišču, saj zaradi nepoznavanja dejanskih okoliščin dogodka in tožničinega ravnanja tik pred padcem ni mogla oceniti, kakšen bi bil potek dogodka, če bi bila tožnica manj alkoholizirana ali če prej ne bi uživala alkohola.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki na račun varnostnika tretjega toženca, ki naj ne bi dovolj pogosto in dovolj skrbno opravljal svojih obhodov oziroma nadzora nad dogajanjem v dijaškem domu. Vprašljivo je, ali bi bilo na ta način res mogoče preprečiti škodni dogodek. Ni namreč jasno, kdaj natančno je bila ograja odtrgana, zato tudi pritožbeno sklicevanje na pravila domskega reda, iz katerih bi lahko izhajalo, da bi zabava morala biti zaključena najpozneje ob 22.00 uri, nima tolikšne teže, da bi bilo zato mogoče tretjemu tožencu pripisati višjo sokrivdo od tiste, ki jo sam priznava. Končno ima sodišče prve stopnje prav, da morajo polnoletne osebe v prvi vrsti same skrbeti za svojo varnost, kar brez dvoma velja tudi za tožnico, ki je bila v času škodnega dogodka že stara skoraj 22 let. 12. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (2) (OZ) zaključilo, da je tožnica upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pravilno pa je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine. O obsegu tožničine nepremoženjske škode se je lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke, tožničine zdravstvene dokumentacije in njene izpovedi. Tožnica tem ugotovitvam sodišča prve stopnje v pritožbi niti ne oporeka, zato njihovo ponavljanje ni potrebno. Tožnica nasprotuje le višini odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Tožničino škodo je presojalo po predpisanih kriterijih iz 179. člena OZ. Tako je ocenilo, da bi pravična odškodnina za tožničine telesne bolečine znašala 15.000,00 EUR, za duševne bolečine pa 18.000,00 EUR. Pri tem je ustrezno upoštevalo stopnjo in trajanje tožničinih telesnih in duševnih bolečin. Ni pa spregledalo dejstva, da bo tožnica bolečine trpela tudi v prihodnje, saj je njeno zdravje po poškodbi kljub zdravljenju ostalo trajno okvarjeno. Upoštevalo je tudi številne resne nevšečnosti in zaplete, ki jih je morala tožnica prestati med dolgotrajnim zdravljenjem. V odmerjeni odškodnini so se prav tako ustrezno odrazile vse tudi druge pomembne okoliščine, zlasti narava in teža tožničinih poškodb, obseg njene funkcionalne prizadetosti in končno tudi tožničina starost. Pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje dr. Z. T., ki ga je tožnica po svojem naročilu pridobila pred pravdo, ni upoštevno, ker to mnenje nima dokazne vrednosti, ampak predstavlja le del tožničnih dejanskih trditev. Prav tako ni bistveno, kakšen je odstotek tožničine invalidnosti po predpisih o invalidskem zavarovanju, pač pa, kakšne omejitve v vsakdanjem življenju trpi tožnica zaradi posledic poškodbe. Te so v izpodbijani sodbi izčrpno navedene in pojasnjene. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine pravilno upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanka pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Načelo individualizacije odškodnine je ustrezno uravnovesilo z načelom njene objektivne pogojenosti, tako da je tožničino škodo primerjalo z odškodninami, ki jih sodišče prisoja drugim oškodovancem v podobnih primerih, ter svojo odločitev tudi sprejemljivo obrazložilo. Za odmero višje zahtevane odškodnine po navedenem ni podlage.

13. Ker že izplačana valorizirana akontacija odškodnine po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnica v pritožbi ne izpodbija, presega odmerjeno odškodnino, zmanjšano za delež tožničine sokrivde, je sodišče prve stopnje njen odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo. Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za tožničino premoženjsko škodo. Tožba v tem delu je bila namreč nesklepčna, kot je obrazloženo pojasnjeno v izpodbijani sodbi. S predlaganimi dokazi o tej škodi ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zgolj dejstvo, da je tožnica zaradi zdravljenja za leto dni opustila študij in da bo zato tudi pozneje prišla do poklica, ne zadošča. Tožnica bi namreč morala trditi in dokazati, da je pred nezgodo uspešno študirala in kdaj bi po rednem teku stvari študij dokončala ter še, da bi se, če nezgode ne bi bilo, res lahko zaposlila leto dni prej, kot se v resnici je ali se še bo. Tej zahtevi pa tožnica, čeprav jo je sodišče opozorilo na njene pomanjkljive trditve, ni zadostila.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

15. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko odgovor tretjega toženca ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato mora tudi tretji toženec svoje stroške zanj kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).

(1) Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008

(2) Ur. list RS, št. 97/2007 - UPB1