Jedro

Na podlagi določbe 2. odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavka 14. člena ZSKZG so torej z dnem uveljavitve navedenih zakonov vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postala last Republike Slovenije ali občin in se po stanju ob uveljavitvi zakonov prenesla na sklad oziroma občino.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožeča stranka zemljišča v uporabi oziroma v upravljanju na podlagi odločb, izdanih v postopkih arondacije. Arondacije so se izvajale na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ št. 43/95 in 53/62 ter Uradni list SFRJ št. 10/65 s spremembami in dopolnitvami). Ta predpis je naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji, kar pomeni, da so bile nepremičnine pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji. Trditve tožeče stranke, da je bila prejšnjim lastnikom za arondirana zemljišča plačana odškodnina, ki je bila v nekaterih primerih določena tudi sporazumno, nihče od prejšnjih lastnikov pa ni preko sodišča zahteval odmere odškodnine, čeprav je to zakon omogočal, so sicer lahko točne, vendar na odločitev v tem postopku nimajo vpliva.

V Navodilu, izdanem na podlagi zakona, je bilo namreč določeno, da se kljub plačilu odškodnine za arondirana zemljišča šteje, da so bila pridobljena neodplačno, če odškodnina ni presegala 30% takratne vrednosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep, s katerim je bila tožba zavržena glede parcele št. 283 k.o. L. (prvič navedena točka 2 izreka) in glede odločitve o stroških postopka (točki 3 in 4 izreka) razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu se pritožba proti sklepu in v celoti pritožba proti sodbi (drugič navedena točka 2 izreka) zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki 2 izreka odločilo, da se tožba v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev, da tožena stranka R.S. nima lastninske pravice na parcelah, navedenih v točki 2 izreka, zavrže. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka nima lastninske pravice na parcelah, navedenih v drugič navedeni točki 2 izreka, je zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 181.678,00 SIT z obrestmi (točka 3 izreka) ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 211.750,00 SIT (točka 4 izreka).

Proti navedeni odločitvi glede delnega zavrženja tožbe in glede zavrnitve tožbenega zahtevka ter posledično glede pravdnih stroškov se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po

1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi ter sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi pojasnjuje, da je vložila tožbo v skladu z napotitvenim sklepom nepravdnega sodišča, saj je tožena stranka kot predlagateljica v nepravdnem postopku predlagala določitev vsebine zakupne pogodbe s tožečo stranko za vse parcele, ki so navedene v seznamu parcel, ki velja kot sestavni del pogodbe in predloga. Tožeča stranka je ugovarjala navedenemu seznamu in s tem tudi obsegu sklenitve zakupne pogodbe. Ker je tako med strankama nastal spor o dejstvih, ki so podlaga za odločitev, je Okrajno sodišče v L. ravnalo v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku, ko je ta postopek prekinilo in tožečo stranko napotilo na vložitev tožbe. Ker je spor o lastnini, ima tožeča stranka nedvomno pravni interes na ugotovitveno tožbo, zlasti še glede na to, da je bila na vložitev takšne tožbe napotena s strani nepravdnega sodišča. Nedvomno pa sta parceli št. 130 in 283 k.o. L. našteti v seznamu parcel kot priloga predloga za sklenitev zakupne pogodbe. Zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, je popolnoma v skladu s členom 181 ZPP, saj ima tožeča stranka od te ugotovitve pravno korist, ugotovitev obstoja ali neobstoja lastninske pravice pa je tudi osnova za nadaljevanje nepravdnega postopka. Sklep sodišča, da se tožba v tem delu zavrže, je zato nepravilen. Nadalje tožeča stranka zatrjuje, da je nepravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede preostalih parcel v k.o. Š., k.o. V. in k.o. L.. V vseh primerih navedenih parcel ja namreč tožeča stranka pridobila lastninsko pravico odplačno, kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti samo ob uporabi pravnih pravil civilnega prava, veljavnih v času pridobitve zemljišč v uporabo. Zato je bilo ugotavljanje odplačnosti oziroma neodplačnosti pridobitve zemljišč s pomočjo sodnega izvedenca nedopustno, saj ne gre za strokovna vprašanja, pač pa za pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, ali je tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih zemljiščih na odplačen način ob uporabi določil zakona, veljavnega v tistem času, saj ni dopustno, da nek predpis, ki sploh ni zakon, za nazaj ocenjuje, kdaj je pogodba odplačna. Odplačnost se namreč presoja samo po merilih obligacijskega prava in določil enake vrednosti dajatev. Tožeča stranka je z listinami, ki jih je priložila tožbi, izkazala odplačno pridobitev vseh zemljišč. Da je bila cena, ki jo je tožeča stranka kot odškodnino plačala za prevzeta zemljišča, povsem primerna glede na takratne razmere, dokazuje kupoprodajna pogodba, sklenjena z A. M., v kateri je bila določena prav takšna cena po kvadratnem metru kmetijskega zemljišča, kot je bila določena cena za arondirana zemljišča. Promet kmetijskih zemljišč je bil v tistem času dopusten, enako vrednost dajatev pa je treba presojati po merilih iz takratnega časa. Arondacije kmetijskih zemljišč so se izvajale na podlagi zakona, v katerem je bilo predvideno, da se lahko stranki sporazumeta o odškodnini za odvzeto kmetijsko zemljišče. Sporazum predstavlja soglasje volj o predmetu, kakor tudi o višini odškodnine. Zoper tisti del arondacijske odločbe, ki se je nanašal na odškodnino, ni bila dovoljena pritožba in zato ni bil možen upravni spor. Prejšnji lastnik pa je lahko vložil predlog na sodišče za določitev odškodnine. Zakon je tako dopuščal sodno presojo glede višine odškodnine, česar pa se nihče od prejšnjih lastnikov spornih zemljišč ni poslužil. V primeru, če je obstajal sporazum o višini odškodnine, pa je seveda to predstavljalo pogodbeno določitev odškodnine in s tem cene za odvzeto zemljišče. Tožeča stranka zato meni, da so vsa plačila predstavljala ekvivalentno dajatev za pridobljene nepremičnine. Tožeča stranka je tako dobila nepremičnine odplačno, zato je lastnica spornih nepremičnin ona in ne tožena stranka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe proti sklepu o zavrženju tožbe: Iz sklepa Okrajnega sodišča v L., opr. št. N 14/99 13 z dne

30.11.2000 izhaja, da je nepravdno sodišče prekinilo nepravdni postopek zaradi določitve vsebine zakupne pogodbe in nasprotnega udeleženca, to je tožečo stranko napotilo, da v roku enega meseca po pravnomočnosti tega sklepa vloži tožbo zoper predlagajočo stranko, to je toženo stranko in stranskega intervenienta, da dokaže, katera zemljišča iz predloga z dne 16.9.1999 s prilogami niso last predlagajoče stranke, zaradi česar predlagajoča stranka na teh zemljiščih nima pravice zaračunavati zakupnine. Torej je bila tožeča stranka napotena na vložitev tožbe le glede tistih nepremičnin, glede katerih tožena stranka v nepravdnem postopku predlaga sklenitev zakupne pogodbe s tožečo stranko kot lastnik teh nepremičnin, nepremičnine pa so v uporabi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrženju tožbe glede vseh parcel, razen glede parcele št. 283 k.o. L., pravilno ugotovilo, da tožena stranka ne zahteva sklenitve zakupne pogodbe za v tožbi navedene parcele, saj niso naštete v seznamu zemljišč za zakup z dne 5.12.1997, ki je priloga pripravljalne vloge tožene stranke in stranskega intervenienta, vložene v nepravdnem postopku dne 22.2.2000, ko je tožena stranka glede na pripombe tožeče stranke deloma skrčila seznam, priložen predlogu z dne 16.9.1999. V tem seznamu tudi ni parcele št. 130 k.o. L., kot trdi tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka je glede na povedano vložila ugotovitveno tožbo tudi za zemljišča, za katera tožena stranka ne zahteva sklenitve zakupne pogodbe v nepravdnem postopku, zato bi morala glede teh zemljišč izkazati, da ima pravno korist od tega, da se ugotovi, da tožena stranka ni lastnica teh zemljišč. Pravne koristi pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, saj vložitev tožbe glede vseh parcel utemeljuje le z napotitvenim sklepom, izdanim v nepravdnem postopku. Ob takšnem stanju pa je odločitev prvostopnega sodišča v točki 2 izreka pravilna, razen glede parcelne št. 283 k.o. L., saj vložitev ugotovitvene tožbe nima podlage v napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča, tožeča stranka pa glede na določbo 181. člena ZPP ni izkazala pravne koristi od ugotovitvene tožbe. Takšna tožba je nedopustna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Tako iz seznama zemljišč za zakup, priloženega predlogu za določitev zakupne pogodbe, kot iz popravljenega seznama, priloženega pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 15.2.2000 pa izhaja, da tožena stranka predlaga sklenitev zakupne pogodbe za pracelo št. 283 k.o. L., zato ima ugotovitvena tožba glede te parcele podlago v napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča in tožeči stranki glede nje ni bilo potrebno posebej dokazovati pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo tudi v tem delu, je takšna odločitev nepravilna, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 355. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov odločiti, ali tožena stranka ni lastnica parc. št. 283 k.o. L., tako kot je to storilo glede parcel, glede katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede pritožbe proti sodbi, s katero je del tožbenega zahtevka zavrnjen (drugič navedena točka 2 izreka): Pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini so uredili trije zakoni in sicer Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93, v nadaljevanju ZZad), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLPP) in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS št. 10/93, v nadaljevanju ZSKZG). Po 1. odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. Izjema od tega pravila velja samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so postala z uveljavitvijo ZZad, to je 28.3.1992, last Republike Slovenije in so se s tem dnem prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot je določal 2. odstavek 74. člena ZZad. ZSKZG je uredil pravni status tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil urejen že z ZZad in ZLPP (1. odstavek 14. člena ZSKZG). Ta zakon ni posegel v ponovno urejanje pravnega statusa tistih kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je bil urejen že z ZZad. Na podlagi določbe 2. odstavka 74. člena ZZad in 1. odstavka 14. člena ZSKZG so torej z dnem uveljavitve navedenih zakonov vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postala last Republike Slovenije ali občin in se po stanju ob uveljavitvi zakonov prenesla na sklad oziroma občino. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka

16. člena ZSKZG so morali upravljalci prenesti kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na sklad oziroma občino in predložiti skladu oziroma občini bilanco po stanju 31. decembra 1992, skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. V 7. odstavku istega člena pa je bilo določeno, da navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo po 1. odstavku tega člena izda minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine je bilo objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije št. 32/93 (v nadaljevanju Navodilo). V 5. členu Navodila je bilo določeno, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, štejejo vse nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljanju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem, nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova, nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti ter navedene nepremičnine, za katere je organ, ki jih je podržavil oziroma upravljalec plačal odškodnino v višini do 30% takratne vrednosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožeča stranka zemljišča v uporabi oziroma v upravljanju na podlagi odločb, izdanih v postopkih arondacije. Arondacije so se izvajale na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ št. 43/95 in 53/62 ter Uradni list SFRJ št. 10/65 s spremembami in dopolnitvami). Ta predpis je naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji, kar pomeni, da so bile nepremičnine pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji.

Trditve tožeče stranke, da je bila prejšnjim lastnikom za arondirana zemljišča plačana odškodnina, ki je bila v nekaterih primerih določena tudi sporazumno, nihče od prejšnjih lastnikov pa ni preko sodišča zahteval odmere odškodnine, čeprav je to zakon omogočal, so sicer lahko točne, vendar na odločitev v tem postopku nimajo vpliva.

V Navodilu, izdanem na podlagi zakona, je bilo namreč določeno, da se kljub plačilu odškodnine za arondirana zemljišča šteje, da so bila pridobljena neodplačno, če odškodnina ni presegala 30% takratne vrednosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca kmetijske stroke A. E. ugotovilo, da za nobeno zemljišče ni bila plačana odškodnina, večja od 30% takratne vrednosti, kar pomeni, da je vsa ta zemljišča tožeča stranka kljub temu, da je plačala odškodnino, prejela v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, zato so po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad prešla v last Republike Slovenije. Republika Slovenija je postala lastnica nepremičnin na podlagi zakona, česar ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožeča stranka dosegla vpis lastninske pravice na spornih zemljiščič na svoje ime na podlagi določil Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, saj ta zakon ni urejal lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov.

Glede na povedano pa so neupoštevne pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ocenjevati, ali je tožeča stranka pridobila sporna zemljišča v uporabo na odplačen način po splošnih pravilih obligacijskega prava v času, ko so bila zemljišča odvzeta in plačana odškodnina. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U II 158/97, ki pravi, da arondacijski sporazum ne more predstavljati samostojnega pravnega posla, v katerem bi bila izražena avtonomna volja bivših lastnikov kot prodajalcev glede arondiranih zemljišč, v skladu s pravili obligacijskega prava. Ta sporazum je bil le eden od aktov politike arondacije kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, kar velja tudi za sklenjeno kupno pogodbo. Odveč je tudi razlogovanje tožeče stranke, da Navodilo kot podzakonski akt ne more določati za nazaj, kdaj je nek posel odplačen. Navodilo je bilo sprejeto na podlagi zakona, zato ga mora sodišče pri odločanju upoštevati ravno tako kot zakonska določila. Zato na ostala pritožbena navajanja, s katerimi želi tožeča stranka prikazati, da so bile cene kvadratnega metra kmetijskih zemljišč v letu 1962 tudi v primeru sklenjenih pravnih poslov takšne, kot je bila določena odškodnina za arondirana zemljišča, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj ta okoliščina na pravilnost odločitve ne more vplivati.

Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem kmetijske stroke v nasprotju s členom 243 ZPP, ker bi moralo na podlagi pravnih predpisov samo oceniti, ali je tožeča stranka sporna zemljišča dobila odplačno ali ne. Sodni izvedenec namreč ni ocenjeval, ali so bila zemljišča pridobljena odplačno, pač pa je ob upoštevanju Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS št. 42/92 in 33/96) le izračunal, kolikšen procent takratne vrednosti je predstavljala izplačana odškodnina za posamezno od parcel. Na podlagi izračuna izvedenca pa je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s citiranimi določili zakonov in Navodila odločilo, da so bila vsa zemljišča pridobljena na neodplačen način, zato so postala last Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je pritožba proti sodbi v celoti, pritožba proti sklepu o zavrženju tožbe pa deloma neutemeljena, saj pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče ne more komentirati. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne razveljavitve sklepa je sodišče druge stopnje posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo moralo sodišče prve stopnje o vseh stroških postopka znova odločiti s končno odločbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.