Jedro

Zgolj zato, ker predpisi določajo pravila (tudi formule in koeficiente) za izračun vrednosti nacionaliziranega premoženja in cen nacionaliziranega premoženja, sodišče ni prekoračilo svojih pooblastil glede zaupanja določenih strokovnih vprašanj izvedencu (243. člen ZPP). Tudi sicer je izvedenec pri svojem delu vedno omejen z določenimi pravili – pa naj bodo to takšna, kot v obravnavanem primeru, ali pa pravila znanosti, stroke, logičnega mišljenja ali izkustvena pravila z določenega strokovnega področja.

Po spremembi političnega in ekonomskega sistema je zakonodajalec na različne načine pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikoval v klasična lastninska razmerja. Pri lastninjenju kmetijskih zemljišč je kot enega od kriterijev, kdo pridobi lastninsko pravico na njih, določil odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve (prvi odstavek 74. člena ZZad). V razmerjih revolucionarne preobrazbe družbe in oblikovanja družbene lastnine kot priviligirane oblike lastnine pojma odplačnosti ni mogoče enačiti s kakršnokoli odmeno, dano za odvzeto premoženje. Katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način, določa na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ sprejeto Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v nepravdnem postopku predlagala določitev vsebine zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča, ki so po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije postala njena last. Nepravdno sodišče je tožečo stranko napotilo na pravdo, da dokaže, katera zemljišča iz predloga niso last tožene stranke. Po tem sklepu je tožeča stranka vložila tožbo. Z njo je zajela tudi zemljišča, ki niso bila predmet zakupne pogodbe. Glede teh zemljišč je bila njena tožba zavržena (izrek sodbe in sklepa prve stopnje prvič naveden pod točko 2), ta sklep pa je sodišče druge stopnje (z izjemo ene parcele) potrdilo (prvi odstavek sodbe druge stopnje). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugič navedena 2. točka izreka odločbe prve stopnje), pritožbeno sodišče pa tako odločitev na pritožbo tožeče stranke potrdilo (drugi odstavek izreka sodbe druge stopnje).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sta odplačnost in neodplačnost temeljna pojma civilnega prava in pomenita presojo, kakšne so bile dajatve pogodbenih strank. V obravnavanem primeru pa je presoja teh pojmov podvržena administrativnemu podzakonskemu predpisu. Sodniki so vezani na ustavo in zakon, na podzakonske predpise pa ne, zato ni treba, da se podzakonski predpis predhodno razglasi za neustavnega. Sodišče je imenovalo izvedenca, da je ocenil, ali plačila za posamezne parcele predstavljajo odplačno pridobitev nepremičnin. Izvedenec se postavi, kadar gre za strokovno vprašanje, v obravnavanem primeru pa gre za pravno vprašanje. Izvedenec je pri podaji svojega mnenja samo uporabljal določene predpise, kar pomeni, da je prevzel vlogo razsodnika. Ta dokaz je zato nesprejemljiv in nedopusten. Tožeča stranka je pridobila zemljišča na odplačen način, saj je plačala protivrednost. Ravno to pa je podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi 74. člena Zakona o zadrugah in Zakona o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini. Vse parcele, navedene v izreku sodbe, je tožeča stranka pridobila v arondacijskih postopkih in sklenila sporazum z zavezanci ter jim plačala odškodnine. Revizija meni, da so bili ti zavezanci iz arondacijskih postopkov upravičenci do denacionalizacije, ki pa postopka niso sprožili. Zakon o denacionalizaciji ne pozna zakonite cesije, po kateri bi nepremičnine, katerih vrnitve upravičenci niso zahtevali, pripadle v last Republiki Sloveniji. Tak način odvzema pridobljenih pravic, ki bi vsebinsko predstavljal zaplembo, ni zakonit in utemeljen.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člena ZPP), je presojo izpodbijane odločbe omejilo le na preizkus pravilnosti sodbe, torej tistega dela odločitve sodišča druge stopnje, ki se tiče potrditve sodbe prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka. Čeprav preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, tožeča stranka pa izrecno uveljavlja kot revizijski razlog le zmotno uporabo materialnega prava, je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v smeri obstoja revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. S trditvijo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesne predpise o tem, o katerih vprašanjih lahko odloča izvedenec, je namreč že v pritožbi uveljavljala t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem, ko ta očitek ponavlja v reviziji, pa ga naperja tudi zoper sodbo druge stopnje, ki je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo in bi s tem – če bi bil očitek utemeljen – tako kršitev storilo tudi samo. Čeprav revizija pravilno trdi, da izvedenec podaja mnenje, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in ne za razjasnitev pravnih vprašanj, pa zmotno meni, da je izvedenec v obravnavanem primeru podal mnenje o pravnih vprašanjih. Res je izvedenec, kot je tudi sam navedel, svoje mnenje oprl na določene pravne predpise, vendar pa ti določajo, po katerem stanju se premoženje ocenjuje in pravila (tudi formule in koeficiente) za izračun vrednosti nacionaliziranega premoženja in cen nacionaliziranega premoženja. Tako je izvedenec navedena pravila uporabil pri izračunu procenta, ki ga je v primerjavi z vrednostjo parcel predstavljala odškodnina. Zgolj zato, ker predpisi določajo pravila za take izračune, sodišče ni prekoračilo svojih pooblastil glede zaupanja določenih strokovnih vprašanj izvedencu (243. člen ZPP). Omeniti velja, da je tudi sicer izvedenec pri svojem delu vedno omejen z določenimi pravili – pa naj bodo to takšna, kot v obravnavanem primeru, ali pa pravila znanosti, stroke, logičnega mišljenja ali izkustvena pravila z določenega strokovnega področja. Ali povedano drugače: sodišče v obravnavanem primeru ni prepustilo izvedencu odločanja o pravnih vprašanjih oziroma vsebini pravnih pojmov odplačnosti ali neodplačnosti pridobitve nepremičnin, pač pa je to na podlagi izračunov izvedenca presodilo samo.

Po spremembi političnega in ekonomskega sistema je zakonodajalec na različne načine pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikoval v klasična lastninska razmerja. Ustavno sodišče je že poudarilo, da je imel zakonodajalec pooblastilo z zakonom neposredno določiti načine preoblikovanja družbene lastnine v druge oblike lastnine in da je smel za določen del družbene lastnine, za katero je vseskozi veljal drugačen pravni režim, kot je veljal glede ostalih delov družbene lastnine določiti drugačen način lastninskega preoblikovanja.(1) Pri lastninjenju kmetijskih zemljišč je kot enega od kriterijev, kdo pridobi lastninsko pravico na njih, določil odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve. V razmerjih revolucionarne preobrazbe družbe in oblikovanja družbene lastnine kot priviligirane oblike lastnine pa pojma odplačnosti ni mogoče enačiti s kakršnokoli odmeno, dano za odvzeto premoženje. V konkretnem primeru je tožeča stranka vse nepremičnine, vsebovane v izpodbijanem delu odločitve sodišč prve in druge stopnje, pridobila v letu 1962 v času veljavnosti Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62), ki je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/1991 – 18/2005) naštet kot predpis, na podlagi katerega je po oceni zakonodajalca prihajalo do krivičnih podržavljenj, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (29. točka. 3. člena ZDen). Zato se revizija nepravilno zavzema zgolj za upoštevanje splošnih pravil obligacijskega prava o odplačnosti in neodplačnosti pravnih poslov ter svobodni pogodbeni volji pogodbenikov.

Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je zakonodajalec z več predpisi uredil lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Tako je po prvem odstavku 74. člena Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/92) vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil ustanovljen z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93 - 91/2007) in v sklad so se v rokih in po postopku, določenih s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi po prej omenjeni določbi ZZad. Tako so morali upravljalci kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi tega zakonskega določila (sedmega odstavka 16. člena ZSKZ) je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju Navodilo). To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način.

V konkretnem primeru tako res podzakonski akt določa, kaj se šteje za neodplačno pridobitev, bilo pa je že pojasnjeno, da odplačnosti v času izdaje arondacijskih odločb ni mogoče enačiti z odplačnostjo v smislu splošnih pravil obligacijskega prava.(2) Ustava RS v 125. členu določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. To pa ne pomeni, da sodniki podzakonskih aktov ne upoštevajo. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona. Pritožbeno sodišče je Navodilo uporabilo in iz obrazložitve njegove odločbe (zlasti razlogov na 7. strani) izhaja, da ni imelo pomislekov v zakonitost podzakonskega akta in teh nima niti Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji. Odplačnost kot temelj za različno obravnavanje upravičencev zakonodajalec upošteva tudi na drugih področjih, in sicer pri denacionalizaciji (tako npr. v 4. členu, prvem odstavku 72. člena in 90. členu ZDen). Tudi tu kot ločnico med odplačnim in neodplačnim podržavljenjem postavlja merilo 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Povedano pa pomeni, da Navodilo ni v nasprotju z ustavo in zakonom (in je glede kriterija odplačnosti skladno tudi z drugimi zakoni, ki se nanašajo na t.i. tranzicijsko obdobje družbe, za katero je značilno ne le lastninsko preoblikovanje temveč tudi poprava krivic z – če je to mogoče – ponovno vzpostavitvijo prejšnjih lastninskih razmerij) in sta ga sodišči prve stopnje zato utemeljeno, pa tudi pravilno uporabili.

Navodilo je bilo sicer sprejeto na podlagi zakonskega pooblastila v sedmem odstavku 16. člena ZSKZ, vendar velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ in 1. člen Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. člen ZZad). Po 4. točki v zvezi s 1. točko 5. člena Navodila se šteje, da so bile nepremičnine pridobljene na neodplačen način, če so bile pridobljene s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji in so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem, oziroma je upravljalec zanje plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti. Kot je bilo že omenjeno, 3. člen ZDen izrecno določa Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča kot temelj za denacionalizacijo (in je tako izpolnjena 1. točka iz omenjenega Navodila), sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili, da s strani tožeče stranke plačana odškodnina za nobeno od nepremičnin ni dosegla 30 % takratne vrednosti (s čimer je izpolnjen tudi pogoj iz 4. točke navodila), zaradi česar se šteje, da jih je upravljalec pridobil na neodplačen način, kar pa pomeni, da je bil temelj za lastninjenje teh zemljišč drugi odstavek 74. člena ZZad in so torej postala last Republike Slovenije.

Na tako presojo ne vplivajo v reviziji izražena stališča tožeče stranke o „zakoniti cesiji“ pravic, ki jih denacionalizacijski upravičenec ni izkoristil, oziroma stališča o „zaplembi premoženja.“ Pravice denacionalizacijskih upravičencev namreč z lastninjenjem – niti po ZZad niti po ZSKZ – niso bile prizadete. Tako tretji odstavek 74. člena ZZad določa, da prehod premoženja in družbene lastnine v last zadruge oziroma Republike Slovenije ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij in o denacionalizaciji, prvi odstavek 20. člena ZSKZ pa, da je sklad zavezanec za vračilo zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji. To pomeni, da predpisi o lastninjenju ne posegajo v pravice denacionalizacijskih upravičencev, po drugi strani pa tudi, da lastninjenje družbenega premoženja ni odvisno od denacionalizacije oziroma od tega, ali bodo upravičenci do denacionalizacije uveljavljali svoje pravice ali ne. Z uveljavitvijo ZZad so torej sporne nepremičnine postale last RS ne glede na to, da denacionalizacijski upravičenci svojih pravic po ZDen niso uveljavili.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Npr. odločba U-I-78/93, Uradni list RS, št. 68/95.Op. št. (2): Pri čemer se sodbi sodišč prve in druge stopnje pravilno sklicujeta tudi na stališče v odločbi Ustavnega sodišča U-II-158/97.