Jedro

Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče vedno uporabiti pravila, da se povračilo odmeri v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pravilo je mogoče uporabiti le v primerih nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki mu kasneje tudi pogodba prav na tej podlagi nezakonito preneha, v drugih primerih pa je treba pravilo o odmeri denarnega povračila ustrezno oziroma smiselno razlagati.

Ker je toženka tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje z dnem 6. 8. 2014, vendar le zato, ker je nepravilno štela, da nove pogodbe o zaposlitvi ni pravočasno podpisal, bi glede na zadnji del prvega odstavka 118. člena ZDR-1 morda lahko sklepali, da tožniku pripada denarno povračilo, ki se izračuna od njegovih plač v zadnjih treh mesecih pred 6. 8. 2014 (datumom nezakonitega zaključka pogodbe o zaposlitvi), torej plač za delovno mesto tri mesece pred tem, vendar takšno tolmačenje ne bi bilo pravilno. Tožniku namreč ni nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu direktorja nabave, temveč mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, upoštevajoč že sklenjeno (pred datumom prenehanja) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza. Zato mu tudi pravice iz naslova denarnega povračila ne morejo pripadati za prejšnje delovno mesto. Delovno razmerje mu je skratka nezakonito prenehalo po tem, ko je že podpisal pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (vodja izvoza), zaradi česar mu tudi denarno povračilo lahko pripada le z upoštevanjem njegove plače za to delovno mesto.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke z dne 19. 7. 2018 se zavrže. II. Revizija tožeče stranke z dne 11. 9. 2018 se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014, za ugotovitev delovnega razmerja od 6. 8. 2014 do 6. 9. 2016 in od 8. 9. 2017 dalje po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 na delovnem mestu direktor nabave, poziv na delo in priznanje pravic za delovno mesto direktorja nabave vključno s plačo oziroma razliko plače (I. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da je tožniku dne 6. 8. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje in mu je trajalo do 6. 9. 2016 (II. točka izreka) in naložilo toženki, da ga za obdobje od 7. 8. 2014 do 6. 9. 2016 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco in mu za isto obdobje obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plače za delovno mesto vodje izvoza in mu plača neto zneske (III. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevke tožnika za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za delovno mesto vodje izvoza od 8. 9. 2017 dalje in obračun ter plačilo razlike plače od 7. 9. 2016 do 7. 9. 2017 nad plačo za delovno mesto vodja izvoza in plačo, ki jo je tožnik v času nadomestne zaposlitve prejemal pri delodajalcu O., d.o.o. (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 109.850,10 EUR, od tako obračunanega zneska plače predpisane dajatve, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek denarnega povračila (V.a točka izreka). V presežku, za plačilo 21.970,02 EUR, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V.b točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 69.000,00 EUR (VI. točka izreka) in naložilo tožniku, da toženki povrne njene stroške postopka v višini 3,59 EUR.

Iz razlogov odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku dne 18. 6. 2014 zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožnik na tej podlagi ni upravičen do pravic iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 za delovno mesto direktorja nabave. Kljub temu je sodišče presodilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zakonito, ker mu je toženka ob odpovedi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi in mu jo vročila šele 9. 7. 2014 (sama pa je nepravilno štela, da je do vročitve odpovedi s ponudbo nove pogodbe prišlo že pred tem), tožnik pa s podpisom te pogodbe dne 17. 7. 2014 ni zamudil predpisanega 15-dnevnega roka za sprejem ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje izvoza. Zaradi napačne presoje o datumu vročitve odpovedi, je toženka tožniku nepravilno zaključila delovno razmerje s potekom odpovednega roka dne 6. 8. 2014. Sodišče je tožniku priznalo pravice upoštevajoč delovno mesto vodje izvoza, in sicer do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (6. 9. 2016) ter mu prisodilo denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v višini 109.850,10 EUR (petnajstkratnik njegove plače), pri čemer je izhajalo iz plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v V. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 23.905,95 EUR, plačati dajatve, tožniku pa izplačati neto znesek, v osmih dneh, v presežku pa tožnikov zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo (I. točka izreka sodbe). V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

V zvezi z odločitvijo o znižanju denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je med drugim obrazložilo, da bi bil tožnik lahko upravičen do priznanja pravic glede na njegovo delovno mesto direktorja nabave „le v posledici nastopa razveznega pogoja glede novopodpisane pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), to je v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, česar pa ni ugotovilo.“ Pojasnilo je, da je za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomembno le delovno mesto vodje izvoza, ne pa delovno mesto direktorja nabave, saj je pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto zakonito prenehala veljati. Zato je (tako kot sodišče prve stopnje) tožniku pri odmeri denarnega povračila priznalo petnajstkratnik njegove plače, vendar ne plače za delovno mesto direktorja nabave, temveč za delovno mesto po pogodbi, ki jo je tožnik podpisal - delovno mesto vodja izvoza in mu priznalo denarno povračilo v znesku 23.905,95 EUR.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 140/2018 dne 23. 8. 2018 na tožnikov predlog dopustilo revizijo o vprašanju, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede osnove za denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR -1. 4. Tožnik je vložil dve reviziji, in sicer revizijo z dne 19. 7. 2018 (pred sklepom o dopustitvi revizije), v kateri izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, in revizijo z dne 11. 9. 2018, ki jo je vložil že po sklepu o dopustitvi revizije, in s katero predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba toženke zoper prvostopenjsko sodbo v celoti zavrne in se ta sodba potrdi tudi v izpodbijanem delu, to je v V. točki izreka. V tej reviziji navaja, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nikoli ni prejemal plače za delovno mesto vodja izvoza. Zato ni pravne podlage, ki bi utemeljevala uporabo osnove za izračun denarnega povračila v tem (znižanem) znesku, temveč mu pripada denarno povračilo, upoštevajoč njegovo plačo za delovno mesto direktorja nabave. Sklicuje se na prvi odstavek 118. člena ZDR-1, po katerem osnovo za določitev denarnega povračila predstavljajo izplačane plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nesporno je, da je odpoved prejel za delovno mesto direktorja nabave in ne za delovno mesto vodja izvoza. Meni, da za razlogovanje sodišča druge stopnje, po katerem se sodna razveza nanaša na nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza, zaradi česar za odmero denarnega povračila ni relevantna plača za delovno mesto direktorja nabave, ne obstaja nobena pravna podlaga. Navaja tudi, da naj bi sodišče druge stopnje pri odločanju o denarnem povračilu zaobšlo določbo 37. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) oziroma 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), na podlagi katere mora delodajalec od bruto zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati in odvesti predpisane dajatve, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek.

5. V odgovoru na revizijo toženka predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza in ne za delovno mesto direktorja nabave; pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja nabave je tožniku zakonito prenehala, s tem pa je prenehala tudi njegova pravica do plače za to delovno mesto. Po mnenju toženke je bilo denarno povračilo odmerjeno celo previsoko. Tožnik je sam povzročil nezakonitost z odklonitvijo vročitve, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi okoliščino, da je postopek trajal precej dolgo in da je bil tožniku priznan reparacijski zahtevek v višini 25 plač.

6. Tožnikova revizija z dne 19. 7. 2018 ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo s sodbo dne 21. 12. 2017, kar glede na določbo zadnjega odstavka 125. člena Zakona o pravdnem postopku, novela E (v nadaljevanju ZPP), pomeni, da za odločanje revizijskega sodišča ni več mogoče upoštevati 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (prvi odstavek 121. člena ZPP-E) in da je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, mogoče vložiti revizijo le po tem, ko jo vrhovno sodišče predhodno dopusti (prvi odstavek 367. člena ZPP). V času vložene revizije, dne 19. 7. 2018, torej ni bilo več zakonske podlage za vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, brez predhodne dopustitve po predlogu za dopustitev revizije, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrglo ob smiselni uporabi 374. in 377. člena ZPP.

8. Revizija z dne 11. 9. 2018 ni utemeljena.

9. Revizija z dne 11. 9. 2018 je dovoljena, saj jo je tožnik pravočasno vložil po tem, ko je bila predhodno dopuščena s sklepom VIII DoR 140/2018 z dne 23. 8. 2018, in sicer v obsegu, ki se nanaša na vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede osnove za denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. 10. Za odločitev v tej zadevi je treba upoštevati dejanske in pravne okoliščine konkretnega primera: Tožnik je bil zaposlen pri toženki za nedoločen čas kot direktor nabave (zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012). Toženka ga je z obvestilom z dne 12. 6. 2014 seznanila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa nosi datum 18. 6. 2014. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 zakonita, zaradi česar sta zavrnili zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti. Obenem sta ugotovili, da je prišlo do napačnega vročanja odpovedi s ponudbo nove pogodbe dne 19. 6. 2014 in še, da je do pravilne vročitve prišlo kasneje - dne 9. 7. 2014. Ta ugotovitev je imela za posledico presojo, da je toženka napačno štela, da tožnik ni pravočasno - v zakonskem roku 15 dni od prejema pisne ponudbe za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev na delovnem mestu vodja izvoza – podpisal nove pogodbe (podpisal jo je dne 17. 7. 2014) in je prav zato tožnika nepravilno odjavila iz zavarovanja že po poteku odpovednega roka po prej odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorja nabave (odjava z dnem 6. 8. 2014). Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 je bila torej zakonita, vendar tožniku kljub temu ni zakonito prenehalo delovno razmerje s 6. 8. 2014. Prav iz razloga, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2014 ni bila nezakonita, sodišči tožniku nista priznali delovnega razmerja od 6. 8. 2014 do 6. 9. 2016 in od 8. 9. 2017 dalje za delovno mesto direktorja nabave in mu nista priznali pravic iz delovnega razmerja za to delovno mesto, temveč sta mu po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s 6. 9. 2016, za obdobje od 7. 8. 2014 do 6. 9. 2016, priznali delovno razmerje in nadomestilo plač za delovno mesto vodja izvoza - za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik pravočasno podpisal. 11. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).

12. Določba na začetku napotuje na ugotovitev sodišča o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, na koncu pa govori o ustreznem denarnem povračilu v višini plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar pa je le eden od načinov prenehanja (veljavnosti) pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne pomeni, da delavcu ustrezno denarno povračilo pripada le v primerih nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu pripada tudi v drugih primerih nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pogodba o zaposlitvi namreč ne preneha le z redno ali izredno odpovedjo, temveč tudi s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s sporazumom, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa zakon in v drugih primerih, ki jih določa zakon (77. člen ZDR-1).1 Pri odmeri denarnega povračila tako ni mogoče vedno uporabiti pravila, da se to povračilo odmeri v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pravilo je mogoče uporabiti le v primerih nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki mu kasneje tudi pogodba prav na tej podlagi nezakonito preneha, v drugih primerih pa je treba pravilo o odmeri denarnega povračila ustrezno oziroma smiselno razlagati.

13. Konkreten primer je še toliko bolj specifičen, ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 6. 2014 zakonita, tožnik pa je (kot je bilo ugotovljeno šele v sodnem postopku) naknadno pravočasno podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje izvoza in so mu prav zaradi podpisa te nove pogodbe o zaposlitvi do sodne razveze utemeljeno pripadale le pravice iz tega delovnega mesta in ne pravice iz pravilno odpovedane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja nabave. Novo pogodbo je podpisal dne 17. 7. 2014, z njo pa je določeno, da stranki sklepata pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z nastopom dela za delovno mesto vodja izvoza s 1. 7. 2014. Ker je toženka tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje z dnem 6. 8. 2014, vendar le zato, ker je nepravilno štela, da nove pogodbe o zaposlitvi ni pravočasno podpisal, bi glede na zadnji del prvega odstavka 118. člena ZDR-1 morda lahko sklepali, da tožniku pripada denarno povračilo, ki se izračuna od njegovih plač v zadnjih treh mesecih pred 6. 8. 2014 (datumom nezakonitega zaključka pogodbe o zaposlitvi), torej plač za delovno mesto tri mesece pred tem, vendar takšno tolmačenje ne bi bilo pravilno. Tožniku namreč ni nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu direktorja nabave, temveč mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, upoštevajoč že sklenjeno (pred datumom prenehanja) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza. Zato mu tudi pravice iz naslova denarnega povračila ne morejo pripadati za prejšnje delovno mesto. Delovno razmerje mu je skratka nezakonito prenehalo po tem, ko je že podpisal pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (vodja izvoza), zaradi česar mu tudi denarno povračilo lahko pripada le z upoštevanjem njegove plače za to delovno mesto. Razlog za nezakonitost prenehanja ni bila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč nezakonitost odjave iz delovnega razmerja na drugem delovnem mestu. Za odločitev ni pomembno, če tožnik do plače za delovno mesto vodja izvoza ni bil upravičen tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj to obdobje predstavlja le obračunsko osnovo za odmero (povprečenje osnove na obdobje treh mesecev), ki po v primeru krajšega obdobja seveda ne pride v poštev.

14. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se torej glasi, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri osnovi za odmero denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 upoštevalo plačo, ki je tožniku pripadala za delovno mesto, na katerem je bil v času nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. delovno mesto vodja izvoza, in ne plače, ki mu je pripadala pred zakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, tj. plače za delovno mesto direktorja nabave.

15. Revizija izpostavlja tudi vprašanje odločitve sodišča v zvezi z upoštevanjem 37. člena ZDoh-2 ter 144. člena ZPIZ-2, kar pa ni bilo predmet dopuščene revizije, zaradi česar revizijsko sodišče o tem ni odločalo.2 Predmet odločitve revizijskega sodišča ni bila presoja višine celotnega prisojenega denarnega povračila (glede na okoliščine, ki jih v odgovoru na revizijo izpostavlja toženka), zaradi česar se revizijsko sodišče ne opredeljuje do tega, ali je bil petnajst-kratnik osnove za odmero denarnega povračila v konkretnem primeru sploh ustrezen ali ne.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo tožnika z dne 11. 9. 2018 zavrnilo. V posledici takšne odločitve tožnik krije sam svoje stroške obeh revizij. Odločitev o stroških odgovora na revizijo je odpadla, ker toženka teh stroškov ni priglasila.

1 Tudi sodna praksa je razširila možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča tudi na druge primere, npr. sodno priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas (po pogodbi za določen čas ali če delavec ostane na delu po poteku določenega časa) ali ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Glej na primer odločbo VS RS VIII Ips 240/2012, VIII Ips 153/2013, VIII Ips 343/2017, VIII Ips 274/2017, VIII Ips 335/2017 itd. 2 Vrhovno sodišče vseeno opozarja na to, da v izrek sodne odločbe ne spada zapis dolžnosti delodajalca, da delavcu obračuna in izplača davke in prispevke, temveč to lahko predstavlja le konkretizacijo zakonske obveznosti delodajalca (toženke), ki pa v skladu z davčnimi predpisi nastane šele po pravnomočnosti delovnega spora – glej na primer sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, II Ips 264/2017 z dne 23. 5. 2018 itd.