Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 44. členu ZUst se del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba V. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 23.905,95 EUR, plačati dajatve, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, v 8 dneh.
V presežku se zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrne.''
II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.
III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 6. 8. 2014 do 6. 9. 2016 in še od 8. 9. 2017 dalje po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 na delovnem mestu direktor nabave; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 6. 8. 2014 do 6. 9. 2016, ter nato od 8. 9. 2017 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe za ta čas, obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 7. 9. 2016 do 7. 9. 2017 plačati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 na delovnem mestu direktor nabave, in plačo, ki jo je prejemal v času nadomestne zaposlitve pri A. d. o. o., v višini 6.007,50 EUR bruto mesečno oziroma skupaj 72.090,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke in tožniku izplačati neto razliko v plači, kot če bi bil na delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku 6. 8. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje in mu je trajalo do 6. 9. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je zato naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 7. 8. 2014 do 6. 9. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in mu za ta čas obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač za delovno mesto vodja izvoza v višini bruto plače, ki bi bila tožniku obračunana, če bi delal pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane dajatve in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 8. 9. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja v zvezi z delovnim mestom vodja izvoza ter da tudi za čas od 7. 9. 2016 do 7. 9. 2017 plačati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki na delovnem mestu vodja izvoza, in plačo, ki jo je prejemal v času nadomestne zaposlitve pri A. d. o. o., v višini 701,23 EUR bruto mesečno oziroma skupaj 8.414,76 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 109.850,10 EUR, od tega zneska plačati predpisane dajatve, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, v 8 dneh; v presežku (za plačilo 21.970,02 EUR) pa je zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino 69.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2014 dalje do plačila (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 3,59 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka izreka).
2. Zoper II., III. in V. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno štelo vročitev (odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) z dne 19. 6. 2014 za napačno, ker vročevalka tožniku ni pustila obvestila, kje naj dvigne pisanje, česar pa določbe ZPP niti ne zahtevajo. To, da je vročevalka tožniku skušala vročiti pisanje in da je vrata odprla njegova žena, ni sporno, žena pa je bila pisanje dolžna sprejeti. Pomemben je 144. člen ZPP, sodišče pa je uporabilo samo 142. in 140. člen ZPP. Glede na 144. člen ZPP bi bilo treba sprejeti zaključek, da je bila vročitev pravilno opravljena že 19. 6. 2014, kar bi pomenilo, da je tožnik ponujeno novo pogodbo podpisal prepozno in tudi prepozno vložil tožbo. Ustavno sodišče RS je šele 16. 3. 2017 razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1. Tudi, če bi sodišče zaključilo, da vročitev ni bila opravljena po ZPP, je bila gotovo opravljena v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1, ki je do 16. 3. 2017 še veljal. Izpodbija tudi odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje izvoza razvezalo s 6. 9. 2016, denarno povračilo v višini 109.850,10 EUR pa je odmerilo v zvezi z delovnim mestom direktor nabave, četudi je bila odpoved v zvezi s tem delovnim mestom zakonita. Le plača delovnega mesta vodje izvoza je lahko relevantna za odmero denarnega povračila, s tem da je 15-kratnik v vsakem primeru pretiran. Sodišče bi moralo upoštevati tudi druge okoliščine, ne zgolj tožnikovo starost in delovno dobo ter dejstvo, da je bil nekaj časa brez zaposlitve. Upoštevati bi moralo zlasti to, da je do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja privedel zaplet z vročanjem, ki ga je očitno namerno povzročil tožnik. Relevantna je tudi okoliščina, da je postopek trajal dolgo in je bil tožniku zato priznan reparacijski zahtevek v višini kar 25 plač. Tožnik je večino trditev in dokazov predložil prepozno - po prvem naroku za glavno obravnavo. Na prvem naroku za glavno obravnavo 20. 11. 2014 je tožnik navajal, da je sodišču poslal vlogo s celo vrsto dokazov, katere pa sodišče v spisu ni imelo. Nato je dokaze res predložil, vendar šele 21. 11. 2014, zato jih ni bilo dopustno upoštevati. Zahtevek je postavil šele z vlogo 15. 11. 2017, kar je več kot 3 leta po podani odpovedi. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožbo zoper sodbo (očitno le zoper njen zavrnilni del) je vložil tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 212. člena ZPP ter kršitev 2. in 14. člena Ustave RS. Izpodbija dokazno oceno. Vztraja, da poslovni razlog v času podaje odpovedi ni obstajal. Tožena stranka je kršila 9. člen ZDR-1, saj je podala odpoved, še preden je stopila v veljavo nova sistemizacija delovnih mest. Kršila je torej lastne interne akte. Na dan odpovedi je še vedno obstajalo delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal. Še vedno so tudi obstajale potrebe po nalogah, ki jih je opravljal. Iz odpovedi same izhaja, da poslovni razlog še ni nastopil, ampak da bo nastopil. Šlo je torej za bodoče dejstvo, ki v času podaje odpovedi še ni nastopilo. Odpoved se nanaša na dejstva v prihodnosti, da bodo dela in naloge prevzeli tožnikovi podrejeni delavci, česar pa dokazni postopek ni pokazal, razen glede na novo zaposlenega B.B., ki je prevzel tožnikove naloge. Če je priča C.C. izjavila, da je 5. 6. 2014 sama izdelala organizacijski sklep (B2), ni jasno, kako je lahko delodajalec še 18. 6. 2014 trdil, da bo ukinil delovno mesto. Pričanje je v nasprotju z dokazom pod B2. Priča je tudi pojasnila, da je delovno mesto direktor nabave obstajalo do 6. 10. 2014, kar je bilo potrebno zaradi obračuna tožnikove plače. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni ukvarjalo s tem, ali je bilo v času odpovedi izkazano prenehanje potrebe po delu zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal, ter zaradi prenosa del in nalog na podrejene. Med opisoma del in nalog delovnega mesta direktor nabave in delovnega mesta vodja serijske nabave ni bilo razlik. Naloge B.B. niso bile manj zahtevne in drugačne. B.B. se je predstavljal z identično vizitko kot tožnik. Imel je enak naziv. Priči D.D. in E.E. sta skladno izpovedali, da je namesto tožnika pričel delati B.B., ki jima je bil nadrejen, sodišče pa je glede tega obrazložilo, da sta priči navedenega lahko dojemali kot direktorja, čeprav to ni bil, ampak je bil le novi predpostavljeni vodja. Način dela se z B.B. ni spremenil. Tudi tožnik ni opravljal svojega dela povsem samostojno. To je želel pojasniti v ponovljenem zaslišanju, a mu to ni bilo omogočeno. Moral se je usklajevati in posvetovati na rednih sestankih uprave ob ponedeljkih. Izpoved sindikalista F.F., da reorganizacija ni bila izvedena, potrjuje kršitev 10. člena ZDR-1. Izpovedal je tudi, da so B.B. predstavili kot novega šefa. Priča C.C. ni potrdila razdelitve tožnikovih nalog med druge zaposlene, to je zgolj predvidevala. Priča D.D. je izpovedala, da je B.B. zahteval od sodelavcev v nabavi enako kot tožnik. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ji ni verjelo. Sodišče je tožniku delovno razmerje priznalo le do 6. 9. 2016, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu (A. d. o. o.). Spregledalo je, da je tožniku pogodba za določen čas pri novem delodajalcu prenehala in da je ponovno brez zaposlitve. Ker je ta zaposlitev prenehala, je uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 7. 9. 2016 dalje plačati razliko v plači med plačo, ki jo je prejemal pri toženi stranki na delovnem mestu direktor nabave, in plačo, ki jo je prejemal v času zaposlitve pri novem delodajalcu ter mu ob tem priznati delovno dobo za ves čas, dokler se ne zaposli nazaj pri toženi stranki. Sodišče je takšen zahtevek spregledalo in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za stroškovni neuspeh so krivi stroški, ki odpadejo na odpravnino, s čimer se ne strinja, saj meni, da je s pretežnim delom denarnega zahtevka vendarle uspel. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je priča C.C. res pojasnila, da je bilo delovno mesto direktor nabave v kadrovsko informacijskem sistemu označeno kot aktivno do septembra 2014, ker je kadrovsko informacijski sistem osnova za obračun plač. Do reorganizacije v oddelku nabave je res prišlo. Odpovedi ni dobil le tožnik, ampak tudi priči E.E. in D.D. 5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata obe pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu – glede odmere denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje.
7. Pritožbeno sodišče o tej zadevi odloča drugič. S sklepom opr. št. Pdp 32/2017 z dne 20. 4. 2017 je prvotno sodbo opr. št. Pd 304/2014 z dne 18. 1. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje - predvsem v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, s katero je bil četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavljen, pri tem pa je bilo odločeno, da se do drugačne zakonske ureditve vročanja odpovedi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.
8. Tožena stranka je namreč tožniku na njegovem naslovu 19. 6. 2014 po vročevalki poskusila vročiti redno odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker mu tega pisanja ni uspela vročiti, ga je pritrdila na vrata hiše. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku ob uporabi določil 88. člena ZPP zavzelo stališče, da je bila takšna vročitev zakonita. Ker tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal v nadaljnjem roku 15 dni (kot ga določa drugi odstavek 91. člena ZDR-1), ampak 17. 7. 2014, je štelo, da ponujene pogodbe ni podpisal pravočasno, da ga je tožena stranka po izteku odpovednega roka utemeljeno odjavila iz zavarovanja in mu je s 6. 8. 2014 zakonito prenehalo delovno razmerje.
9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ostati na takšnem stališču tudi v ponovljenem postopku. Napačno navaja, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožnikov primer uporabljiva, saj naj bi veljala vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 16. 3. 2017, kar pa ne drži. Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUst, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.) se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1. 10. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje glede vročanja napačno oprlo le na 142. člen v zvezi s 140. členom ZPP, namesto na določbo 144. člena ZPP (kadar tisti, ki je za naslovnika dolžan prevzeti pisanje, tega brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja, o čemer se sestavi vročilnica in se šteje, da je vročitev s tem opravljena), ki jo tožena stranka izpostavlja predvsem v zvezi s tožnikovo ženo, ki da je odklonila prevzem spornega pisanja. Vendar pa je določba 144. člena ZPP relevantna predvsem v zvezi z odklonitvijo navadnega vročanja po 140. členu ZPP. Zaradi 144. člena ZPP se ni možno izogniti postopanju po določbah ZPP o osebnem vročanju, izhajajoč iz določbe 142. člena ZPP. Glede te določbe je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo kot ključno dejstvo, da vročevalka ob prvem poskusu vročitve tožniku ni pustila obvestila, kot ga nalaga ZPP v postopku osebnega vročanja, in sicer obvestila, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti. Tožniku je bilo sporno pisanje nato še dejansko vročeno po vrnitvi na delo dne 9. 7. 2014. V navedenem ni podlage za zaključek, da je bil tožnikov sprejem ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza dne 17. 7. 2014 prepozen. Posledično je tožena stranka tožnika dne 6. 8. 2014 nezakonito odjavila iz zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Sodišče mu je od tega dne dalje do sodne razveze z dne 6. 9. 2017 pravilno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki po tej pogodbi za delovno mesto vodja izvoza.
11. Tožnik se je primarno zavzemal za priznanje pravic glede delovnega mesta direktor nabave, ki je bilo predmet redne odpovedi iz poslovnega razloga. Do pravic glede tega delovnega mesta bi bil lahko upravičen v posledici nastopa razveznega pogoja glede nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), to je v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, česar pa ni ugotovilo.
12. Tožnik se je v prvotnem postopku podredno zavzemal za priznanje pravic delovnega mesta, ki ga je zasedal na podlagi prej veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007, to je delovnega mesta direktor poslovne enote baker. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ni nobene podlage, da bi ponovno stopila v veljavo pogodba z dne 30. 4. 2007 glede delovnega mesta direktor poslovne enote baker, tako da v ponovljenem postopku to delovno mesto ni več predmet zahtevka. Poleg delovnega mesta vodja izvoza, ki je bilo predmet ponujene pogodbe o zaposlitvi, pa je v ponovljenem postopku postala relevantna še zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu (A. d. o. o.) v času od 7. 9. 2016 do 7. 9. 2017. 13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožnik končni zahtevek postavil šele z vlogo 15. 11. 2017, kar je več kot 3 leta po podani odpovedi. Po četrtem odstavku 41. člena ZDSS-1 je namreč dopustno, da delavec v tovrstnih sporih spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.
14. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil pri novem delodajalcu zaposlen le za določen čas, da je pogodba o zaposlitvi prenehala in je spet brez zaposlitve. Poudarja, da je v zvezi s tem uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 7. 9. 2016 dalje plačati razliko v plači med plačo, ki jo je prejemal pri toženi stranki na delovnem mestu direktor nabave, in plačo, ki jo je prejemal v času zaposlitve pri novem delodajalcu, ter mu priznati delovno razmerje tudi za čas od 8. 9. 2016 dalje. Trdi, da je sodišče prve stopnje takšen zahtevek spregledalo in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar pa ne drži. Sodišče je o navedenem zahtevku odločilo in ga zavrnilo, in sicer v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zoper katero pa tožnik posebnih navedb v pritožbi ne podaja.
15. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predloga tožene stranke uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR-1. Upoštevalo je navedbe tožene stranke, da tožnika na delovno mesto vodja izvoza ni več mogoče reintegrirati ter dejstvo, da se je z dnem 7. 9. 2016 zaposlil pri drugem delodajalcu (A. d. o. o.), zaradi česar je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 6. 9. 2016. Tožnik je v tej zvezi postavil podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 18 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pa je glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in posledično za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 relevantno le delovno mesto vodja izvoza, ne pa delovno mesto direktor nabave, saj je pogodba o zaposlitvi glede tega delovnega mesta prenehala veljati zakonito.
16. Tožena stranka je v redni odpovedi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 navedla, da se je v okviru reorganizacije odločila, da bo delovno mesto direktor nabave ukinjeno, ker ocenjuje, da sektor nabave ne potrebuje posebnega direktorskega delovnega mesta in da bo poslovni proces potekal bolj učinkovito, če bodo operativno delo, ki ga je opravljal tožnik, prevzeli neposredno podrejeni delavci, organizacijo, koordinacijo in ostala vodstvena dela pa bo prevzel neposredno član uprave. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.
17. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ustrezno dopolnilo dokazni postopek tudi glede vprašanja utemeljenosti odpovednega razloga. Prvotna sodba namreč ni vsebovala ugotovitev o tem, ali je bilo operativno delo dejansko prenešeno na podrejene delavce, poleg tega pa tudi niso bili jasni zaključki o tem, kdo je prevzel organizacijo, koordinacijo in ostala vodstvena dela (član uprave, kot je navedeno v odpovedi, ali pa B.B.), o tem pa jasno razloguje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
18. Pritožbeno sodišče je že v omenjenem razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da tudi če akt o sistemizaciji delovnih mest ni ažurno spremenjen, to samo po sebi nima za posledico nezakonitost odpovedi, pač pa je ključno predvsem vprašanje, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo tudi pravilno izhodišče sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku. Tudi tožnik sam v pritožbi po eni strani navaja, da datum pričetka veljavnosti splošnega akta ni odločilen za presojo zakonitosti odpovedi, vseeno pa vztraja, da je odpoved nezakonita že zato, ker se sklicuje na bodoče dejstvo – na ukinitev delovnega mesta, kar pa v času podaje odpovedi v aktu o sistemizaciji delovnih mest ni bilo urejeno. Vendar pa to, da je bila odpoved podana pred formalno spremembo akta o sistemizaciji, ni ključna okoliščina tega spora. Dejstvo, da je delovno mesto na dan odpovedi še vedno obstajalo, ni razlog za nezakonitost odpovedi. Tudi pritožbeni očitki, da naj bi tožena stranka v zvezi z aktom o sistemizaciji delovnih mest kršila pravila glede veljavnosti splošnih aktov (9. in 10. člen ZDR-1), ne morejo privesti do tožnikovega uspeha v tem sporu. Tožena na za tožnika sporno delovno mesto ni zaposlila nikogar drugega, četudi je bilo v kadrovsko-informacijskem sistemu evidentirano vse do septembra 2014, ko je izvedla še zadnji obračun tožnikove plače za avgust 2014. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je bilo v času odpovedi izkazano prenehanje potrebe po delu zaradi ukinitve delovnega mesta ter zaradi prenosa del in nalog na druge delavce. Ker je sodba glede tega tudi ustrezno obrazložena, v zvezi s tem ni utemeljen tožnikov pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere tožnik sicer natančneje ne obrazloži, kot ne obrazloži niti očitane kršitve 212. člena ZPP ter kršitev 2. in 14. člena Ustave RS.
19. Tožnik neutemeljeno izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje, na katerih temelji presoja zakonitosti odpovedi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku natančno raziskalo ključne tožnikove trditve, ali je B.B., ki se je pri toženi stranki zaposlil neposredno po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, res nadaljeval z opravljanjem tožnikovih nalog. Pri tem ni upoštevalo le opisov nalog delovnega mesta direktor nabave, ki ga je zasedal tožnik, ter delovnega mesta vodja serijske nabave, ki ga je zasedal B.B., pač pa je ugotavljalo tudi dejansko vsebino njunega dela. Ugotovilo je, da se je delo navedenega delavca bistveno razlikovalo od tožnikovega po tem, da ni sprejemal samostojnih odločitev, ampak jih je sprejemal član uprave G.G.. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja, da tudi sam pri svojem delu ni bil docela samostojen, vseeno pa je bila po ugotovitvi sodišča njegova samostojnost pri opravljanju dela bistveno večja kot v primeru B.B. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je B.B. sedel v pisarni skupaj z ostalimi vodji nabave, ne pa v direktorski pisarni kot tožnik. Imel je bistveno nižjo plačo kot tožnik. Glede vizitk obeh delovnih mest, ki sta se v angleškem jeziku res glasili enako (purchasing manager) je bilo ugotovljeno, da se vizitki v slovenskem jeziku vendarle razlikujeta. Tožnik v pritožbi izpostavlja izpovedi prič o tem, da so B.B. štele za predpostavljenega. Tudi če so ga, to še ne pomeni, da med njegovim in tožnikovim delom ni bilo razlik oziroma da ni prenehala potreba po tožnikovem delu. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da odpovedni razlog ni bil le navidezen.
20. Tožnik neobrazloženo izpodbija zavrnilno odločitev glede odpravnine. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožnik s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza sprejel ustrezno zaposlitev, je zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo (91. člen ZDR-1, 12. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012).
21. Zgoraj je bilo v zvezi s pritožbo tožene stranke že obrazloženo, da ne držijo njene navedbe o zakonitem vročanju 19. 6. 2014. 22. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi, da so bila kršena pravila prekluzije (286. člen ZPP). Navaja, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo 20. 11. 2014 navajal, da je sodišču poslal vlogo s celo vrsto dokazov, ki pa jih sodišče v spisu ni imelo. Nato je dokaze res predložil, vendar šele 21. 11. 2014. Vendar pa je v zvezi s tem ključno, da je pooblaščenec tožnika po tem, ko je ugotovil, da njegova vloga na sodišče ni prispela, na zapisnik prvega naroka glavne obravnave podal ključne navedbe, predvsem pa je navedel dokazne predloge, kar zadostuje za ugotovitev pravočasne podaje navedb in dokaznih predlogov, četudi so bili dokazi dejansko predloženi naslednjega dne. Zgolj zaradi tega pravila o prekluziji niso bila kršena.
23. Kot je bilo že nakazano, pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja znižanje denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki se lahko prizna največ v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ker se sodna razveza nanaša na nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza, za odmero denarnega povračila ni relevantna plača za delovno mesto direktorja nabave (15-kratnik plače tri mesece pred odpovedjo v višini 7.323,34 EUR znaša 109.850,10 EUR). Pritožba neutemeljeno navaja, da je 15-kratnik plače v vsakem primeru previsok, torej tudi v primeru, da je osnova za odmero denarnega povračila plača delovnega mesta vodje izvoza, ki je po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 7. 2014 znašala 1.593,73 EUR bruto na mesec. Sodišče prve stopnje je pravilno kot ključne za odmero denarnega povračila izpostavilo okoliščine, da je tožnik starejši delavec, ki je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2003, od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je bil dalj časa brez zaposlitve (do zaposlitve za določen čas pri A. d. o. o.). Ne drži, da bi bilo potrebno pri odmeri denarnega povračila upoštevati, da je zaplet z vročanjem povzročil tožnik, saj to niti ni bilo ugotovljeno. Tudi trajanje postopka, kar je povezano z ugoditvijo reparacijskemu zahtevku za čas od 6. 8. 2014 do 6. 9. 2016, ne privede do zaključka, da je 15-kratnik plače previsok. Zato se tožniku prizna denarno povračilo v znesku 23.905,95 EUR. To je predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča (5. alineja 358. člen ZPP) v V. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se na novo glasi kot izhaja iz izreka predmetne sodbe.
24. Navedena sprememba v korist tožene stranke ne vpliva na odločitev o stroških postopka, glede katere pa tožnik v svoji pritožbi napačno navaja, da je s pretežnim delom denarnega zahtevka uspel, zaradi česar uveljavlja priznanje višjih stroškov postopka.
25. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo, da se uveljavljanje nezakonitosti odpovedi, skupaj s plačilom denarnega povračila, uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerih peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku, četudi z zahtevkom za denarno povračilo ni v celoti uspel, pravilno priznalo vse priglašene stroške postopka iz naslova prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek za odpravnino pa je premoženjskopravni zahtevek, za katerega navedena določba 41. člena ZDSS-1 ne velja. Ker tožnik s tem zahtevkom ni uspel, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki pravilno priznalo stroške v zvezi s tem delom odločitve, po poračunu stroškov obeh strank pa je toženi stranki naložilo plačilo 3,59 EUR s pp.
26. Ker (razen v delu, ki je predmet spremenjene odločitve) niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
27. Kot pojasnjeno, tožena stranka v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato kljub delnemu uspehu s pritožbo krije sama svoje stroške pritožbe ter odgovora na pritožbo. Tožnik krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (41. člen ZDSS-1, 154. člen ZPP, 155. člen ZPP in 165. člen ZPP).