Jedro

Na vprašanje, kdo in proti komu lahko utemeljeno uveljavlja tožbeni zahtevek, daje odgovor materialno pravo. Zato je aktivna in pasivna legitimacija materialnopravno vprašanje. Pravila o sosporništvu pa urejajo procesna vprašanja, kadar v pravdi nastopa na eni ali drugi strani več subjektov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 7.500 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki s podpisom listine, imenovane "potrdilo", dne 8.11.1994 sklenili prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v tretjem nadstropju hiše v Ljubljani za ceno 82.000 DEM in da je tožnik izročil tožencu aro v znesku 6.000 DEM. Toženec je nato odstopil od pogodbe in mora tožniku vrniti dvojno aro v znesku 12.000 DEM. Ker mu je že vrnil 4.500 DEM, mu dolguje še preostanek 7.500 DEM. Toženčev ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožnika, češ da bi bili upravičeni do vrnitve are le vsi kupci skupaj, je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta kot kupca stanovanja res nastopala tudi D. in V. G., vendar je pogodbo z dne 8.11.1994 sklenil s tožencem samo tožnik, ki je zato edini upravičen zahtevati vrnitev are.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodbe druge stopnje, da "okoliščine primera niso takšne, da bi bil tožnik skupaj s potencialnima kupcema v razmerju nujnega sosporništva v skladu z 201. členom ZPP". Ista sodba namreč ugotavlja, da so "stranke s podpisom potrdila o ari sklenile kupoprodajno pogodbo". Iz spisa pa je razvidno, da so kot kupci nastopali tožnik in D. ter V. G. skupaj. Ara je bila dana za utrditev pogodbene obveznosti za vse tri kupce, ki so s tem vstopili v pravno skupnost. Spor bi bilo mogoče rešiti samo za vse tri na enak način. Pri tem se sklicuje na 201. člen ZPP in na komentar dr. Juharta.

Opozarja, da bi pri sedanji odločitvi drugostopnega sodišča lahko enak zahtevek samostojno uveljavljala še D. in V. G. Podana je kršitev 201. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba prve stopnje podrobno obravnava vprašanje, ali je bila sklenjena prodajna pogodba in kdo jo je sklenil. V zvezi s tem ugotavlja, da veljavno pogodbo predstavlja potrdilo z dne 8.11.1994, ki sta ga kot pogodbeni stranki podpisala tožnik in toženec, poleg njiju pa pod oznako "prisoten" še predstavnik posredniške agencije Š. Dva kasneje sestavljena osnutka prodajne pogodbe, kjer so kot kupci navedeni tožnik ter D. in V. G., nista bila podpisana. V pogodbi z dne 8.11.1994 D. in V. G. nista niti navedena v tekstu, niti podpisana. Zato nista pogodbeni stranki in nista upravičena uveljavljati nasproti tožencu vrnitve are. Vse to sodba prve stopnje izrečno ugotavlja, sodba druge stopnje pa njene ugotovitve potrjuje. Napaka sodbe druge stopnje, ko v povzetku vsebine prvostopne sodbe o pogodbenih strankah govori v množini namesto v dvojini, ne pomeni, da s tem druga stopnja spreminja dejanske ugotovitve prve stopnje. Iz vsebine obrazložitve drugostopne sodbe nareč določno izhaja, da ta sodba potrjuje prvostopne ugotovitve, saj se v tem delu glasi: "Višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno..." in "V izogib ponavljanju se v tej zvezi pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopne razloge". Zato omenjena napaka v izražanju, ko sodba uporablja glede pogodbenih strank množino namesto dvojine, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka.

Kot kupec v veljavni prodajni pogodbi nastopa samo tožnik, ki je aro izročil tožencu. Pri takem dejanskem stanju je odveč razmišljati o tem, ali bi bili trije kupci samo vsi skupaj legitimirani za uveljavljanje zahtevka za vrnitev are in bi vsak od njih posebej ne imel aktivne legitimacije. Takega položaja namreč v tej zadevi ni. Zato pri takem dejanskem stanju, kakršno je ugotovljeno, D. in V. G. ne moreta utemeljeno zahtevati od tožnika vrnitve istega zneska, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Pomisleki tožene stranke v tej smeri so odveč.

Tožena stranka napačno obravnava vprašanje aktivne legitimacije kot kršitev 201. člena ZPP. Ta določba vsebuje pravila, ki veljajo za enotno sosporništvo. V obravnavani zadevi pa sosporništva ni, saj nastopata kot tožeča in tožena stranka le po ena oseba. Na vprašanje, kdo in proti komu lahko utemeljeno uveljavlja tožbeni zahtevek, daje odgovor materialno pravo. Zato je aktivna in pasivna legitimacija materialnopravno vprašanje. Pravila o sosporništvu pa urejajo procesna vprašanja, kadar v pravdi nastopa na eni ali drugi strani več subjektov.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Med te spada materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe. Ta pa potrjuje ugotovitve sodb prve in druge stopnje, da je tožnik kot kupec in kot stranka, ki je dala aro, upravičen zahtevati njeno vrnitev v dvojnem znesku nasproti tožencu, ki je aro prejel in kot prodajalec odstopil od pogodbe (drugi odstavek 80. člena ZOR).

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. členu ZPP.