Jedro

Bistvena kršitev določb postopka je podana le v primeru, če sodba nima razlogov v odločilnih dejstvih, ne pa ob izostanku razlogov v nebistvenem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe odgovorna tožena stranka in je zato tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo ter toženi stranki naložilo vračilo in plačilo are v višini 7.500,00 DEM v tolarski protivrednosti. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne vse pravdne stroške v višini 139.779,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1999 dalje do plačila.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, s katero izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede nepogojenosti nakupa stanovanja z nakupom opreme, saj je bil nakup stanovanja že od samega začetka pogojevan z nakupom opreme, za kar je tožnik vedel in se s tem ob sklenitvi pogodbe tudi strinjal. Navedeno dejstvo izhaja iz seznama na drugi strani potrdila o ari, osnutka kupoprodajne pogodbe, ki jo je pripravil sam tožnik, zneska plačane provizije, zaslišanja prič R. M. in B. D. ter iz izjave samega tožnika. Toženec tudi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in sicer tč. 13 II. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in I. odstavek 354. člena ZPP v povezavi z 201. členom ZPP, ker v zadevi tožnik sam ni bil aktivno legitimiran zaradi obstoja nujnega sosporništva z drugima dvema kupcema.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno in da je sodišče pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Pri tem sodišče le povzema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke s podpisom potrdila o ari sklenile kupoprodajno pogodbo, da je bil predmet dogovarjanj iz te pogodbe le stanovanje brez opreme za ceno 82.000,00 DEM, da prodaja stanovanja ni bila pogojevana z nakupom opreme v stanovanju in da je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka. V izogib ponavljanju se v tej zvezi pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopne razloge.

Višje sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost toženčevega ugovora aktivne legitimacije, saj okoliščine primera niso takšne, da bi bil tožnik skupaj s potencialnima kupcema v razmerju nujnega sosporništva v skladu z 201. členom ZPP, zato kršitev I. odstavka 354. člena v povezavi z 201. členom istega zakona, ni podana.

V 13. tč. II. odst. 354. člena ZPP je določeno, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in med primeri takšnih pomanjkljivosti našteva tudi primere, ko v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in podatki spisa. Višje sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje res ne vsebuje presoje pričevanj prič R. M. in B. D. Upoštevajoč pritožbene trditve in vsebino zapisnika o zaslišanju prič iz pričevanja R. M. izhaja, da je bil prisoten pri razgovorih med pravdnima strankama dne 14.11.1994 v stanovanju tožene stranke, iz pričevanja B. D. pa, da je bil istega dne priča razgovoru v prostorih Davčne uprave občine Ljubljana - Moste Polje in kasneje še v stanovanju tožene stranke, kjer so se poskušali dokončno dogovoriti o vsebini in podpisu kupoprodajne pogodbe. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena že 8.11.1994, kar pomeni, da se pričevanje obeh prič nanaša na čas, ko je bila pogodba že sklenjena. Za presojo, katera stranka je odgovorna za neizpolnitev pogodbe in s tem za plačilo are, ki je predmet tožbenega zahtevka, je bistvena ugotovitev, kaj je bil predmet sklenjene pogodbe in kakšne obveznosti sta stranki s sklenitvijo prevzeli. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za zadevo ključnega pomena vprašanje, kakšen je bil dogovor strank v trenutku sklenitve pogodbe in ne kasnejša neuspela pogajanja o odkupu pohištva. Izrek sodbe temelji na ugotovitvi sodišča, da je bila ara dana za utrditev obveznosti iz pogodbe, sklenjene 8.11.1994, katere predmet je bilo le stanovanje brez opreme, iz česar posledično izhaja, da je tožena stranka tista, ki je zaradi svojega kasnejšega ravnanja odgovorna za neizpolnitev obveznosti. Sodba vsebuje vsa dejstva, na podlagi katerih je tako presodilo, torej vsebuje vse odločilne razloge. Pričevanji omenjenih prič za samo presojo dejstev o vsebini dogovora v trenutku sklenitve pogodbe o ari ne moreta biti odločilnega pomena, saj v ničemer ne dokazujeta vsebine dogovora, ker priči pri sklepanju pogodbe nista bili prisotni.

Vsebina pričevanj se torej ne nanaša na odločilna dejstva, zaradi katerih bi bil tožbeni zahtevek lahko zavrnjen in ker je višje sodišče že ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, tudi ni podano nasprotje med razlogi sodbe in izrekom, saj iz razlogov v sodbi izhajajo razlogi ugoditve tožbenemu zahtevku. Višje sodišče je tako ugotovilo, da se sodbo da preizkusiti, saj manjkajoča dejstva niso odločilna dejstva in njihovo upoštevanje v ničemer ne bi spremenilo odločitve sodišča prve stopnje. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče presodilo, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je v skladu s 368. členom ZPP/77 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.