Jedro

Določba 9. člena ZEN je namenjena le uskladitvi podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb z zadnjimi, dokončno ali pravnomočno ugotovljenimi podatki. V obravnavanem primeru so to podatki, ugotovljeni v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980-1981, za katere tožnika ne navajata, da bi bili v upravnem ali sodnem postopku izpodbijani. Zakonitost in pravilnost postopka nove katastrske izmere leta 1980-1981 pa ni predmet presoje v tem upravnem postopku, saj bi se s tem lahko poseglo v pravnomočno zaključen upravni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 02112-2897/2008-3 z dne 15. 12. 2008 je Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana (prvostopenjski organ) na podlagi 21. člena Zakona o geodetski dejavnosti in 9. člena Uredbe o določitvi območnih geodetskih uprav Geodetske uprave Republike Slovenije, njihovih območij in sedežev in 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006, 65/2007 - ZEN) v postopku uskladitve podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb zavrnila zahtevo tožnikov za uskladitev podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ vpogledal v zbirko listin zemljiškega katastra. Iz zbirke listin zemljiškega katastra izhaja, da vris meje med parcelama 1162 in 1056/2 k.o. ... temelji na podatkih, ki so bili ugotovljeni v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980 do 1981. Upravni organ še pojasnjuje, da sta tožnika predlog za odpravo v grafičnem delu zemljiškega katastra napačno vrisane meje med parcelama št. 1156/2 in 1161/1 v k.o. ... podala že 15. 9. 1999 in ga nato leta 2000 spremenila v zahtevo za mejno ugotovitveni postopek in nato v zahtevo za prenos posestne meje med parcelo 1161/1 in parc. št. 1161/4, 1156/2 in 1157, vse k.o. ... Prvostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 90312-830/2000 z dne 17. 9. 2001 odločil, da se v grafičnem delu zemljiškega katastra vriše meja med parcelama 1161/1 in 1156/2 tako, kot je bila ugotovljena v mejnem ugotovitvenem postopku, zaključenim z vpisnikom št. 78/56 dne 6. 3. 1978 in jo izkazuje s skico izmere in izmeritveni podatki postopka izvedenega dne 6. 3. 1978. Na odločbo je bila podana pritožba, ki jo je drugostopni organ zavrnil z odločbo, št. 453-01-026/01 z dne 5. 11. 2001. Odločba prve stopnje je postala izvršljiva in na njeni podlagi je bil zaris med parcelama spremenjen. Tak je tudi v načrtu parcele z dne 15. 1. 2007, ki je priložen zahtevi predlagatelja. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. U 2005/2001-12 z dne 4. 6. 2003 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 453-01-026/01 z dne 5. 11. 2001 ter zadevo vrnilo Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek. Navedeno sodbo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. I Up 1038/2003-13 z dne 26. 10. 2006. Na osnovi slednje sodbe je dne 10. 1. 2007 Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 453/01-26/01 odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 90312-830/2000 z dne 17. 9. 2001 odpravilo. Ker je bila odločba odpravljena, je prvostopni organ vris meje med parcelama 1162/1 in 1056/2 k.o. ... spremenil tako, da ta temelji na podatkih, ki so bili ugotovljeni v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980 do 1981. Prvostopni organ hrani podatke postopka nove izmere v svojem arhivu pod oznako IDP 3491 k.o. ... Tak vris meje je tudi v načrtu parcele z dne 14. 3. 2007, ki je priložen zahtevi tožnikov. Na odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 453-26/01 z dne 10. 1. 2007 je bila vložena tožba, ki jo je Upravno sodišče s sodbo, opr. št. U 469/2007-30, ki je dne 5. 2. 2008 postala pravnomočna, zavrnilo. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil zaradi razlogov, ki izhajajo že iz odločbe prvostopnega organa.

Tožnika vlagata tožbo zaradi vseh, v zakonu navedenih tožbenih razlogov. Navajata, da sta se oba organa postavila na stališče, da se vpisani podatki zemljiškega katastra ter elaboratov in drugih listin iz zbirke listin ujemajo s podatki iz elaboratov in drugih listin, ki so bili podlaga za vpis zadnjih vpisanih podatkov v zemljiški kataster. Pri takem stališču pa sta oba upravna organa zanemarila dolžnost po zakonski določbi 3. odstavka 9. člena ZEN, da geodetska uprava preizkusi tudi, ali se vpisani podatki zemljiškega katastra ujemajo s podatki in dokazili strank ter preveriti možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji. Tožnika že ves čas zatrjujeta in tudi z listinami izkazujeta, da se vpisani podatki zemljiškega katastra ne ujemajo z listinami in sicer v tem primeru z rezultatom pravnomočno zaključnega mejnega ugotovitvenega postopka po odločbi, št. 3/132-78 z dne 5. 4. 1978. Podatki mejno ugotovitvenega postopka iz leta 1978 v zemljiškem katastru sploh niso bili izvedeni, kar nedvomno predstavlja napačen vpis podatkov. Tožnika sta v upravnem postopku predložila listine, o katerih se prvostopni organ sploh ni izjasnil in jih tudi ni preverjal. Podatki mejno ugotovitvenega postopka iz leta 1971 in odločba s 5. 4. 1978 v zemljiškem katastru sploh niso bili upoštevani, posledično pa tudi ne v kasnejših postopkih. Obe mnenji sodnih izvedencev skladno navajata, da meja med parcelama št. 1161/1 in 1056/2, kot je izkazana sedaj v zemljiškem katastru, ni bila podpisana od lastnikov obeh parcel. Lastnika sta podpisala mejno ugotovitveni postopek 1978, rezultati tega pa niso enaki sedaj vrisani meji. Tožnika kot lastnika parcele 1161/1 sta utemeljeno ves čas izhajala iz rezultatov mejno ugotovitvenega postopka 1978 in sta bila utemeljeno tudi v dobri veri, da kasnejše meritve iz leta 1980 in 1981, izvajane na širšem območju k.o. ..., upoštevajo rezultate mejno ugotovitvenega postopka iz leta 1978, kot pravnomočno končanega mejno ugotovitvenega postopka. Podpis kasnejših naznanilnih listov pomeni le soglašanje z vrsto rabe zemljišča, nikakor pa ne pristanek in privolitev k drugačni, prenovljeni meji. Navedbe tožnikov podpirajo ugotovitve zapisnika sestanka 26. 11. 1980, datirana s 3. 12. 1980, iz katerega sledijo pomanjkljivosti v zvezi s postopkom 1980 do 1981, ki jih bo potrebno šele odpraviti, zlasti pomembna je ugotovitev, da izvajalec del GZ SRS ni predložil zapisnikov o mejno ugotovitvenem postopku, ki jih mora naknadno predložiti. Izgubo zapisnikov navaja tudi zabeležka sestanka s 13. 1. 1981. Vse to pomeni, da je bilo že leta 1980 jasno, da postopek glede novih izmer ni bil izveden pravilno in nedopustno pomanjkljivo. Upravna organa nista upoštevala listin, dejanskega stanja nista pravilno ugotovila, zmotno sta tudi tolmačila določbe člena 9 ZEN. Drugostopni organ namreč razloguje, da so določbe 1. in 3. odstavka 9. člena ZEN namenjene temu, da so podatki iz javne evidence zemljiškega katastra taki, kot bi na podlagi listin, ki so bile podlage za njihov nastanek oziroma spremembo, morali biti. Tožnikoma ni jasno, na kakšni podlagi drugostopni organ ti določbi tako tolmači. Vir vseh težav v tej zadevi izhaja iz tega, da mejno ugotovitveni postopek iz leta 1978 v zemljiškem katastru ni bil izveden. Podatki mejno ugotovitvenega postopka 1978 in odločba z dne 5. 4. 1978 v zemljiški kataster sploh niso bili vnešeni. Tožnika sta bila po izvedenem mejno ugotovitvenem postopku 1978 v dobri veri, da bo temu sledila tudi ustrezna uskladitev podatkov v zemljiškem katastru. Po mnenju tožnikov je napačno stališče upravnih organov, da upravni organ ne ugotavlja, ali je podlaga, na kateri je podatek nastal, zakonita, temveč le, ali so podatki katastra skladni s to listino. V letu 1980 do 1981 ni šlo za mejno ugotovitveni postopek, tudi zapisniki niso bili izdani, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zaradi napake geodetske uprave, ki ni vnesla v kataster podatkov mejno ugotovitvenega postopka iz leta 1978, sta tožnika prikrajšana tudi v njuni lastninski pravici na parc. št. 1161/1. Poudarjata še, da je bila odločba geodetske uprave s 5. 4. 1978 št. 3/132-78 izvedena v zemljiški knjigi, kar je vidno iz sklepa Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 8. 6. 1978. Tega dejstva upravna organa nista upoštevala. Kljub temu, da bi se morali ob pravilnem delu geodetske uprave podatki zemljiške knjige povsem ujemati s podatki zemljiškega katastra. Predlagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da tožnikoma povrne stroške tega postopka v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz tožbenih navedb moč razbrati, da gre za oporekanje zakonitosti postopkov, ki so bili vodeni v preteklosti (oziroma postopkov, ki so bili vodeni pred zadnjimi postopki na teh parcelah; še več, takrat, ko tožnika sploh še nista bila lastnika parcele). Meni, da bi drugačna odločitev pomenila negiranje sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča, saj je podobno zadevo istih strank v preteklosti že obravnavalo. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilno stališče upravnih organov, ko je v postopku uskladitve podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb po 9. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07-odl.US, v nadaljevanju ZEN), vodenem na predlog tožnikov, preverilo ujemanje zadnjih vpisanih podatkov zemljiškega katastra s podatki, ki so temeljili na zadnjih podatkih, ugotovljenih v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980-1981(ki po stališču tožnikov niso pravilni) in ne na podatkih, ki temeljijo na podatkih, ugotovljenih v mejno ugotovitvenem postopku, zaključenim z zapisnikom z dne 6.3.1978. Tudi po presoji sodišča je pravilno pravno naziranje upravnih organov, da je določba 9. člena ZEN namenjena le uskladitvi podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb z zadnjimi, dokončno ali pravnomočno ugotovljenimi podatki. V obravnavanem primeru so to podatki, ugotovljeni v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980-1981, za katere tožnika ne navajata, da bi bili v upravnem ali sodnem postopku izpodbijani. Upravna organa zato utemeljeno nista ocenjevala dokazil, ki sta jih predlogu priložila tožnika in s katerimi tožnika dokazujeta nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v dokončno in pravnomočno zaključenem postopku nove katastrske izmere iz leta 1980-1981, na katerem izpodbijana odločba temelji. V kolikor sta bila bivša lastnika parc. št. 1161/1 leta 1982 ob podpisu naznanilnega lista v zmoti, pa bi bilo treba to uveljavljati v sodnem postopku, kot izhaja že iz sodbe naslovnega sodišča opr. št. U 2005/2001-12 z dne 4. 6 .2003. Upoštevna dokazila strank, na podlagi katerih geodetska uprava v skladu z določbo 3. odstavka 9. člena ZEN preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra oziroma katastra stavb, se torej lahko nanašajo le na neskladje med zadnjimi, dokončno ali pravnomočno ugotovljenimi podatki, ki so v obravnavanem primeru podatki, ugotovljeni v postopku nove katastrske izmere iz leta 1980-1981, s podatki zemljiškega katastra. Zakonitost in pravilnost postopka nove katastrske izmere leta 1980-1981 pa ni predmet presoje v tem upravnem postopku, saj bi se s tem lahko poseglo v pravnomočno zaključen upravni postopek.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/10 v nadaljevanju ZUS-1).

Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.