Jedro

Imetnik nevarne stvari je odgovoren za škodo, če je stvar (pištolo) izročil osebi, ki zaradi posebnega psihičnega stanja ni sposobna zakonito ravnati z orožjem. Tak primer je podan, če je pištola izročena osebi, ki več mesecev grozi s fizičnim obračunom z oškodovancem, nato pa pri obračunu resnično uporabi pištolo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena.

Pritožbi tožene stranke se u g o d i le glede pravdnih stroškov in se stroškovni izrek v izpodbijani sodbi tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku 246.632,00 SIT pravdnih stroškov.

V ostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

Pravdni stranki sami trpita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo tožeči stranki znesek odškodnine 8,677.741,00 SIT in toženi stranki obvezalo k povrnitvi stroškov v znesku 421.736,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka glede temelja. Meni, da odgovornost ni podana. Toženec je imel orožje v skladu z Zakonom o notranjih zadevah. Ni bilo razlogov za odvzem orožja po čl. 113 Zakona o notranjih zadevah, ker toženec ni bil suspendiran, saj ni bil zaloten pri hujši kršitvi delovne dolžnosti. Proti tožencu ni bil sprožen noben postopek. Ni bilo zakonite osnove za ukrepanje. Predpostavljeni je lahko pričakoval le tako imenovani pohorski ročni spopad, nikakor pa ni mogel pričakovati kljub posebnemu psihičnemu stanju uporabo orožja in sicer eno leto po ustrelitvi psa. Šlo je za zaseben obračun izven delovnega časa. Ni pravilno uporabljen IV. odst. 176. čl. ZOR, saj je bil toženec usposobljen in upravičen za uporabo orožja. Tudi iz kazenske sodbe izhaja, da je prišlo do strela, ker je hotel tožnik zbiti pištolo iz rok in je soprispevek znaten.

Glede višine odškodnine sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Glede telesnih bolečin in neugodnosti tožeča stranka zahteva vso odškodnino in poudarja dveletno zdravljenje, saj je tožnik veliko časa preživel v čakalnicah. Tožena stranka zatrjuje pavšalno, da je odškodnina previsoka. Glede odškodnine za strah tožeča stranka poudarja, da je odškodnina prenizka glede na intenzivnost strahu. Tožena stranka pa pavšalno zatrjuje, da je odškodnina previsoka. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti se je pritožila tožeča stranka, vendar ni obrazložila, zakaj je odškodnina prenizka. Tožena stranka pa v pritožbi zatrjuje, da skaženost ni bila ugotovljena. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeča stranka poudarja, da je tožnik 60 % invalid, da ima neuporabno levico in poudarja mladost. Prizadet je doma in v službi in trpi vsak trenutek dneva. Tožena stranka pavšalno zatrjuje, da je odškodnina previsoka. Tožena stranka se pritožuje tudi glede varolizacije že plačanih 10.000,00 DEM in se zavzema za varolizacijo z indeksom cen življenjskih stroškov. Tožeča stranka zahteva vseh 100 % stroškov in ne samo 62 %, ker je v celoti uspela glede temelja. Tožena stranka se pritožuje zaradi tega, ker ji sodišče ni priznalo stroškov zastopanja. Meni, da je čl. 162 ZPP napačno uporabljen, saj državno pravobranilstvo v tej pravdi ni stranka. Obe stranki predlagati ustrezno spremembo sodbe.

Pritožbi tožene in tožeče stranke glede glavne stvari sta neutemeljeni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni podan soprispevek tožnika, saj se je tožnik le branil pred naperjeno in nabito pištolo in je bil zato upravičen preprečiti, da bi toženec meril vanj iz neposredne bližine. Zaradi takšnega ravnanja ni v nobenem primeru podana sokrivda tožnika.

Sodišče je pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost drugotožene R. S. in sicer po določbah čl. 174 in 176/IV Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Drugotožena stranka je izročila tožencu kot takratnemu miličniku pištolo kot nevarno stvar. Toženec je bil z drugotoženo stranko v službenem odnosu in je glede na takšen odnos imel zaupano pištolo na razpolago 24 ur in sicer ne glede na to, ali je bil v službi, ali ne. Drugotožena stranka je zaradi tega prevzela riziko, da bi bila lahko pištola tudi nezakonito uporabljena. Tožena stranka je zato bila dolžna spremljati vse eventualne nevarne okoliščine in je bila dolžna ukrepati kot imetnica in lastnica nevarne stvari in nevarno stvar odvzeti osebi, če bi se pojavile nevarne okoliščine.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo zelo intenzivne nevarne okoliščine pri tožencu, pa kljub temu drugotožena stranka ni reagirala, čeprav bi morala. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil toženec v posebnem psihičnem stanju zaradi pretirane navezanosti na ustreljenega službenega psa. Toženčev predpostavljeni je jasno izpovedal, da je opravil s tožencem več razgovorov ravno zaradi tega, ker je toženec kazal maščevalnost do tožnika, ker mu je slednji ustrelil službenega psa. Predpostavljeni je tudi potrdil, da je obstajala nevarnost fizičnega obračuna med tožnikom in tožencem (tako imenovani pohorski ročni spopad). Po isti izpovedbi je bila nevarnost fizičnega obračuna tako velika, da sta predstojnikova pomočnika toženca spremljala šest do sedem mesecev. Ugotovljeno je torej bilo, da je bila realnost obračuna zelo velika in bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča drugotožena stranka morala ukrepati in tožencu začasno odvzeti orožje. Toženec ni bil navaden državljan, ampak delavec organov za notranje zadeve, ki je bil vajen rokovanja z orožjem. Iluzorno je bilo pričakovati, da oborožena uradna oseba ne bo uporabila orožja pri razrešitvi dolgotrajnega spora s tožnikom. Drugotožena stranka bi tak razplet lahko pričakovala, saj je predpostavljeni izpovedal, da je bil toženec hitre jeze, hitre reakcije in da je doživljal posmeh okolice, ker so mu ustrelili službenega psa.

Vse subjektivne in objektivne okoliščine so govorile zato, da toženec v opisanem stanju ne bi smel imeti orožja. Izvedenec je potrdil, da je bila toženčeva navezanost na ustreljenega službenega psa ponekod že nevrotična (uporabljen je bil kazenski spis v tej pravdi). Zato je pravilen zaključek sodišča o krivdni odgovornosti drugotožene stranke, saj toženec zaradi takratnega psihičnega stanja ni bil usposobljen in upravičen ravnati z orožjem (čl. 176/IV ZOR). Tožena stranka bi morala toženca razporediti na takšno delo, kjer uporaba in posest orožja ne bi bila nujna (npr. kurir, šofer, vodnik psa brez orožja, receptor itd).

Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da je opisana opustitev tožene stranke v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pravilnost takšnega zaključka potrjuje tudi izpovedba toženca, da je bil po ustrelitvi službenega psa v krizi, zaprt vase, da se z njim v službi niso posebej ukvarjali, zato je tudi prišlo do neljubega dogodka. Drugotožena stranka bi lahko ukrepala po čl. 113 takratnega Zakona o notranjih zadevah (agresivnost, grožnja z obračunom).

Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 3,500.000,00 SIT. Tožnik je pretrpel skupaj 61 dni bolečin različne intenzivnosti. Zelo dolgotrajne in hude so bile neugodnosti med zdravljenjem. Prestal je dve operaciji, nesposoben za delo je bil od 04.11.1988 pa kar do 01.08.1990. Zdravljenje je torej trajalo več let. Zdravil se je v zdravilišču, obiskoval fizioterapijo in prestal številne preglede. Dosojeno odškodnino ni bilo mogoče ne zvišati in ne znižati.

Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 500.000,00 SIT. Tožnik je prestal primarni strah, doživel je strah med begom, ko je bil že ranjen, prisoten je bil tudi dolgotrajen sekundarni strah glede uporabnosti roke.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 800.000,00 SIT. Tožniku je ostala 25 cm dolga brazgotina na prsih in tako imenovana "viseča roka", ki se kaže v negibnosti roke, kar je ugotovilo sodišče tudi na obravnavi. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 25 let. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 5,000.000,00 SIT. Orientacijsko zmanjšanje je bilo ugotovljeno s stopnjo 30 %. Podana je neuporabnost leve roke s popolno negibljivostjo zapestja in prstov. V službi in doma je omejen pri vseh opravilih, ki zahtevajo uporabo obeh rok. Omejen je pri vsakdanjih opravilih, pri rekreaciji in pri delu v službi na računalniku. Upoštevajoč tudi mladost tožnika je odškodnina pravična.

Sodišče je opravilo pravilno varolizacijo že plačanega zneska 10.000 DEM. Odločilo se je pač za eno od več možnih načinov varolizacije s pomočjo valutne klavzule. Razlike med metodami sicer obstojijo, niso pa bistvene. Bistveno je to, da sodišče ugotovi realno vrednost prej plačanih zneskov. Sodišče ja napačno uporabilo čl. 162 ZPP, saj državno pravobranilstvo v tej pravdi ne nastopa kot stranka, saj je stranka R. S.. Pravobranilstvo ima zato pravico do povrnitve stroškov za zastopanje. Potrebni stroški po stroškovniku znašajo 5.120 točk ali 460.800,00 SIT. Drugotožena stranka je uspela z 38 %, zato je opravičena do povrnitve stroškov v znesku 175.104,00 SIT. Pritožbeno sodišče je ob pobotanju znižalo znesek 421.736,00 SIT na znesek 246.632,00 SIT.

Sodišče je tudi pravilno odmerilo stroške tožeči stranki in je pri tem pravilno upoštevalo načelo uspeha. Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi se stroški morali odmerjati le glede na uspeh glede temelja, da pa se ne bi smel upoštevati uspeh glede višine zahtevka. Sodišče pa je tožniku pravilno priznalo 100 % stroške za izvedenca.

Oba pritožnika trpita vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik ni uspel s pritožbo, tožena stranka pa je uspela s pritožbo le v neznatnem stroškovnem delu.