Jedro

Da bi bilo ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev odgovornosti, mora biti predvsem vzročno povezano z nastankom škodnega dogodka. Te povezave pa v tem primeru ni, saj tožnikovo dejanje (ustrelitev psa) ni bilo storjeno v nikakršnem razmerju do povečane nevarnosti (pištole) in je tudi časovno nepremostljivo ločeno od škodnega dogodka. Maščevalnost (kar je nekaj drugega od impulzivne afektne reakcije v situacijah, kot je npr. prepir, izzivanje, pretep itd.) oziroma povzročitev maščevalnosti zato ne more biti razlog za delno oprostitev odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija tožeče stranke se v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka, zavrže. Sicer se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 8.677.741 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2001 ter mu povrniti 421.736 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2001. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi druge tožene stranke ugodilo le glede pravdnih stroškov in sodbo v tem delu spremenilo tako, da morata toženi stranki tožniku solidarno povrniti 246.632 SIT pravdnih stroškov. Sicer je njeno pritožbo in tožnikovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnjena njegova pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da so zneski odškodnin za nepremoženjsko škodo prenizki. Zdravljenje je trajalo več let in tožnik je moral vso svojo življenjsko energijo vložiti v okrevanje in čim hitrejšo rehabilitacijo. Zadnjih deset let se nepretrgoma srečuje z omejitvami, ki so jih v njegovo življenje vnesle posledice škodnega dogodka. Trpi zaradi občutka manjvrednosti, saj se ne more vključiti v družbo, prikrajšan pa je tudi pri osnovnih življenjskih funkcijah. Posledice čuti tudi v poklicnem življenju, saj je prisiljen opravljati manj zahtevna dela, prikrajšan pa je tudi pri napredovanju. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na to, da "viseče roke" ni mogoče skriti, je upravičen do celotnega zahtevanega zneska. Enako velja za odškodnino za strah. Poleg primarnega strahu je namreč utrpel še dalj časa trajajoč strah za izid zdravljenja. Končno je nepravilna tudi stroškovna odločba, saj bi bilo treba upoštevati, da je do zadnje obravnave postopek tekel glede podlage zahtevka, s katero pa je tožnik v celoti uspel. Obravnavanje višine zahtevka ni terjalo tako dolgotrajnega postopka.

Druga tožena stranka vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katero je zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da je sodišče spregledalo tožnikov prispevek k škodnemu dogodku. Tožnik in prvi toženec sta se namreč poznala in tožnik je vedel, da je prvi toženec na psa zelo navezan. Vedel je tudi, da gre za bistveno razliko med šolanim in potepuškim psom, a ga je kljub temu ustrelil in to ne zgolj zato, ker bi se pes oddaljil od hiše. Psa je pokončal s šibrovko, ponoči, ko je šel pes proti hiši. O tem dogodku ni nikogar obvestil. Ravnanje prvega toženca predstavlja zato reakcijo na travmatski dogodek, ki ga je povzročil tožnik, ta njegov prispevek pa znaša vsaj 50%.

Sodišči prve in druge stopnje sta obveznost druge tožene stranke utemeljili tudi s krivdno odškodninsko odgovornostjo. Vendar zoper prvega toženca ni bil uveden noben od postopkov za odvzem orožja. Zato drugi toženi stranki ni mogoče očitati opustitve. Prvi toženec tudi ni bil konfliktna osebnost, tako da druga tožena stranka ni mogla predvideti takšnega razpleta. Ob tem ne gre prezreti, da se je to zgodilo šele leto dni po ustrelitvi psa. Razen tega je bilo celotno dogajanje v zasebni sferi tožnika in prvega toženca.

Pri obračunu delnega plačila odškodnine v tuji valuti se sodišče ne bi smelo opreti na 5. člen Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91 in 71/93 ter 63/95), saj je tedaj veljal že nov Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 23/99). Plačilo 10.000 DEM bi bilo treba preračunati v domačo valuto na dan plačila, nato pa ta znesek valorizirati z indeksom rasti življenjskih stroškov. Sicer pa je dosojen znesek odškodnine previsok in neprimerljiv z zadevo II Ips 33/99 (kjer pa je bila dosojena nižja odškodnina). Končno je sodišče dosodilo odškodnino tudi za skaženost, ki je izvedenec ni ugotovil niti v dopolnilnem izvedenskem mnenju.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača pravna naziranja druge tožene stranke in poudarja njeno objektivno odgovornost. Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, tožnikova revizija pa Državnemu pravobranilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

Tožnikova revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka. Sicer reviziji nista utemeljeni.

I. Glede zavrženja: Čeprav vsebovana v sodbi, se šteje odločba o stroških za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 ZPP). Ker pa to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP - prim. tudi Pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998 - Pravna mnenja II/98). Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v tem delu zavrglo (drugi odstavek 374. člena in 377. člen ZPP).

II. Glede zavrnitve: 1/ O podlagi tožbenega zahtevka: Bistvene elemente dejanskega stanja podlage odškodninskega zahtevka, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus), tvorijo naslednja dejstva:

1. prvi toženec je bil ob škodnem dogodku miličnik;

2. kot miličniku mu je bila zaupana pištola;

3. s to pištolo je v zasebnem obračunu ustrelil tožnika in ga hudo telesno poškodoval; Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je podana podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Pištola je namreč nevarna stvar (v svojem bistvu je namenjena prav temu, za kar je bila v konkretnem primeru tudi uporabljena), njena imetnica pa je bila pravna prednica druge tožene stranke (prvi toženec je bil miličnik, torej pooblaščena uradna oseba, ki je imela pravico in dolžnost nositi orožje), zaradi česar je v skladu s 174. členom ZOR podana njena odgovornost za škodo od te (nevarne) stvari (prim. tudi sodbo VS RS II Ips 203/2001 z dne 8.11.2001 in sklep VS RS II Ips 295/99 z dne 27.1.2002 - Zbirka odločb VS RS - C - 2000 - 18.).

Imetnik nevarne stvari se lahko po tretjem odstavku 177. člena ZOR deloma oprosti odgovornosti, če je odškodovanec deloma kriv za škodo (oz. pravilno, če je deloma prispeval k nastanku škode). Druga tožena stranka vidi tožnikov prispevek v tem, da je enajst mesecev pred škodnim dogodkom ustrelil psa, na katerega je bil prvi toženec zelo navezan. "Ravno ta dogodek je", kot navaja v reviziji, "sprožil pri prvem toženem reakcijo, ki se je kazala v težavah pri spanju, nočnih morah, depresiji, razdraženosti... kar je dalo dokončno podlago za odločitev, da bo 'obračunal' s tožnikom." Po njenem je zato "soprispevek tožnika odločilen in znaten, vsaj 50%".

Revizijsko sodišče zavrača to pravno naziranje. Da bi bilo ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev odgovornosti, mora biti predvsem vzročno povezano z nastankom škodnega dogodka. Te povezave pa v tem primeru ni, saj tožnikovo dejanje (ustrelitev psa) ni bilo storjeno v nikakršnem razmerju do povečane nevarnosti (pištole) in je tudi časovno nepremostljivo ločeno od škodnega dogodka. Maščevalnost (kar je nekaj drugega od impulzivne afektne reakcije v situacijah kot je npr. prepir, izzivanje, pretep itd.) oziroma povzročitev maščevalnosti zato ne more biti razlog za delno oprostitev odškodninske odgovornosti.

Druga tožena stranka v reviziji kritizira tudi zaključke sodišč prve in druge stopnje o njeni krivdni odgovornosti. Vendar se svoje krivde (ki se domneva - drugi odstavek 154. člena ZOR) ne more razbremeniti s sklicevanjem, da zoper prvega toženca ni bil uveden noben od postopkov za odvzem orožja. Tudi če takega postopka ni bilo mogoče izvesti, bi druga tožena stranka pač morala poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. To sta narekovali dve pomembni okoliščini. Najprej to, da je bilo prvemu tožencu zaupano orožje ter da mu tega orožja (kot revizija posebej poudarja) ni bilo mogoče odvzeti, oziroma da ni bilo podlage za tak ukrep, in drugič, da je prvi toženec kazal maščevalnost do tožnika, ter da je njegov predpostavljeni vedel, da obstaja nevarnost fizičnega obračuna. Še več. Zaradi te nevarnosti sta predstojnikova pomočnika prvega toženca spremljala kar šest do sedem mesecev. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom pritožbenega sodišča, da je bilo iluzorno pričakovati, da oborožena uradna oseba ne bo porabila orožja pri razrešitvi dolgotrajnega spora s tožnikom, ter da bi druga tožena stranka tak razplet lahko pričakovala, saj je predpostavljeni izpovedal, da je bil toženec hitre jeze, hitre reakcije in da je doživljal posmeh okolice, ker smo mu ustrelili službenega psa. Ob vseh teh okoliščinah druge tožene stranke ne more razbremeniti krivde niti dejstvo, da je prišlo do škodnega dogodka šele slabo leto po ustrelitvi psa (kot je pravilno navedlo pritožbeno sodišče, bi prvega toženca lahko razporedila na kakšno drugo delo, kjer uporaba in posest orožja ne bi bila nujna - npr. kurir, šofer, vodnik psa brez orožja, receptor itd.).

2/Glede višine zahtevka: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta med drugim tudi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti in da zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Zato je treba individualiziacijo upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste. Ob pomenu prizadete dobrine pa mora sodišče v okviru tega načela upoštevati tudi družbeni namen odškodnine, kar predstavlja negativni kriterij. Gre za upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe.

Dosojeni zneski odškodnin pravilno odsevajo obe načeli - na eni strani stopnjo in trajanje telesnih bolečin (ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem), strahu, številnih prikrajšanj tožnikove življenjske aktivnosti ter trajno spremembo njegove zunanjosti (kar vse je izčrpno opisano v sodbi sodišča prve stopnje), na drugi strani pa sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod. Reviziji zato neutemeljeno očitata, da je pri odmeri odškodnine materialno pravo zmotno uporabljeno.

Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek druge tožene stranke, da delno plačilo odškodnine ni pravilno valorizirano. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta delno plačilo (10.000 takratnih DEM) obračunali s pomočjo tečaja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Tak obračun je namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso, "da sodišče določi denarno odškodnino za neporavnani del nepremoženjske škode pri že prejšnji delni izpolnitvi (plačani akontaciji) tako, da polno odškodnino, ugotovljeno po merilih na dan izdaje sodne odločbe, zmanjša za denarni znesek iste realne vrednosti, ki jo je imela delna izpolnitev v času, ko je bila dana" (načelno pravno mnenje, sprejeto na skupni seji SZD in rednih sodišč 30.3.1989, objavljeno v Poročilu VSS št. 2/89, str. 6). Realno vrednost plačanega zneska 10.000 DEM (pri čemer je tu povsem irelevantno, ali je bilo plačilo v tuji valuti v skladu s takrat veljavnim Zakonom o deviznem poslovanju) je sicer res mogoče ugotoviti na različne načine (tudi na način, za katerega se zavzema druga tožena stranka). Vendar je pri izbiri načina bistveno, da je razumen v svojem cilju, t.j., da realno vrednost čim bolj objektivizira. Pomanjkanja te kvalitete pa valorizaciji po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.

Ker sta tako reviziji neutemeljeni, ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).