Jedro

Utemeljeno tožena stranka navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena Sporazuma z BiH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. To pa hkrati pomeni, da tožnica po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njene invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke, št. 4194906 z dne 20. 10. 2009 in pod isto številko z dne 30. 6. 2010. 2. Tožeča stranka ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.

3. Odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine bo izdala tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

4. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko plačati stroške postopka v roku 8 dni.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 10. 2009 in 30. 6. 2010, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Hkrati je ugodilo zahtevku za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine glede na dopolnitev zavarovalne dobe tožnice v Sloveniji v trajanju 5 let, 5 mesecev in 1 dan in skupno zavarovalno dobo, ki jo je tožnica dopolnila v Sloveniji in BiH v skupnem trajanju 26 let, 7 mesecev in 27 dni ter upoštevaje, da je tožnica dopolnila starost 63 let, s tem da je odločitev o višini in izplačevanju le te naložilo toženi stranki. Tako je odločilo ne glede na to, da je bila tožnici z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH z dne 7. 11. 2002 na podlagi navedenih zavarovalnih obdobij priznana pravica do invalidske pokojnine in ne glede na to, da ji je bil z odločbo tožene stranke z dne 10. 8. 2009 dokončno zavrnjeno priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 - Sporazum z BiH), tako da je obdržala pravico do prejemanja invalidske pokojnine v BiH na podlagi skupnega obdobja zavarovanja v BiH in Sloveniji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da prevedba predhodno že priznane invalidske pokojnine po določbah Sporazuma z BiH oziroma neprevedba tožničine invalidske pokojnine, pri kateri je bila upoštevana tako zavarovalna doba v BiH, kot v Sloveniji, ker niso bili podani pogoji v smislu drugega odstavka 37. člena Sporazuma z BiH, ki je stopil v veljavo s 1. 7. 2008, ne izključuje pravice tožnice za izbiro starostne pokojnine pri toženi stranki v smislu določb 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil v 37. členu sporazuma z BiH v celoti urejen položaj prejemnikov pokojnin, ki so bile posameznim zavarovancem v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma v eni ali drugi pogodbenici priznane na podlagi zavarovalnih obdobij, dopolnjenih pri obeh podpisnicah sporazuma. Tak postopek ponovne odmere invalidske pokojnine v smislu 37. člena Sporazuma z BiH je bil izveden tudi v tožničinem primeru in je bilo tožnici z odločbo tožene stranke z dne 10. 8. 2009 na podlagi drugega odstavka navedenega člena sporazuma že pravnomočno zavrnjeno priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pri toženi stranki, tako da je tožnica obdržala invalidsko pokojnino, ki ji je bila že pred leti priznana in odmerjena pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka njene zavarovalne dobe v BiH in Sloveniji. Obe podpisnici Sporazuma z BiH štejeta odločitev o ponovni odmeri pokojnin v smislu 37. člena sporazuma kot dokončno odločitev o pravici do pokojnine posameznega upravičenca na podlagi seštevka zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah, tako da navedene določbe sporazuma ne dopuščajo izbire druge vrste pokojnine in na tak način za razmerja, ki so urejena s Sporazumom z BiH, izključujejo uporabo določb 177. člena ZPIZ-1 o izbiri pokojnin.

4. Revizija je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013 ugotovilo, da je Sporazum z BiH v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh podpisnicah sporazuma izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se sporazum izrecno ne sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Hkrati je ugotovilo, da se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma z BiH zgolj ob tej predpostavki lahko upoštevajo stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, na katera se sklicujeta nižji sodišči, saj so bila ta stališča sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve Sporazuma z BiH. Ker Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje in odmero pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen), tožena stranka utemeljeno navaja, da je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici pa tudi vrste pokojnine.

6. Glede na to, da je bila tožnici invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana že pred uveljavitvijo sporazuma, tožena stranka utemeljeno navaja, da Sporazum z BiH take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 2011 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po njeni zakonodaji, ki je veljala na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala že pred uveljavitvijo sporazuma. Utemeljeno tožena stranka navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena Sporazuma z BiH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožničino invalidsko pokojnino, ki ji je bila pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 2002, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka o taki prevedbi že dokončno oziroma pravnomočno odločila z odločbo z dne 10. 8. 2009 in pravico tožnice za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pri toženi stranki zavrnila. Tako na podlagi Sporazuma z BiH (drugi odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožnici plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnica po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njene invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.

7. Glede na navedeno tožničin tožbeni zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje samostojne starostne pokojnine pri toženi stranki ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.