Jedro

Čeprav ima tožnica s strani bosanskega nosilca zavarovanja priznano pravico do invalidske pokojnine in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, lahko izbere pravico do starostne pokojnine, saj za to izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člen ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 20. 10. 2009 in pod isto številko z dne 30. 6. 2010 ter odločilo, da ima tožena (tožeča) stranka pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine ter, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, ter da je toženec dolžan za tožnico plačati stroške postopka v višini 411,00 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da imajo po 8. členu Ustave Republike Slovenije ratificirane mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral Državni zbor Republike Slovenije, prioriteto v nasprotju z zakonom. S tem je zagotovljeno spoštovanje mednarodno pravnih obveznosti Republike Slovenije. Z ratifikacijo in objavo mednarodne pogodbe, postanejo del notranjega pravnega reda in se uporabljajo neposredno. Z mednarodnim Sporazumom o socialnem zavarovanju, ki je mednarodna pogodba in jo ratificira Državni zbor Republike Slovenije ter je tako hierarhično nad zakonom, lahko državi pogodbenici določena vprašanja, tudi pravico do izbire pokojnine, uredita drugače. Sporazum, ki velja od 1. 7. 2008 dalje, vprašanje izbire pokojnin ureja drugače ter glede že uveljavljenih dajatev oziroma pokojnin vsebuje posebne določbe in tako zavarovancem ne daje možnosti izbire po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje se je v 8. točki obrazložitve sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008, vendar je spregledalo, da v primeru, ki ga obravnava citirana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, še ni veljal Sporazum, ki je podlaga za odločitev v tej zadevi. Bistvenega pomena za odločitev v tem socialnem sporu je namreč, kar je pri odločanju upoštevalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, da lahko mednarodni sporazum pravico do izbire med pokojninami določa oziroma ureja drugače. Sporazum v svojih določbah ureja vse dajatve (ne govori le o istovrstnih dajatvah), ki so bile pred začetkom veljavnosti sporazuma priznane po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic in natančno določa, katere dajatve se ne preračunajo in ostanejo obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala, ter katere dajatve se preračunajo oziroma ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Citira določbo 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, MB št. 10/08, v nadaljevanju Sporazum) in poudarja, da Sporazum tako glede na določbo drugega odstavka 37. člena v primeru, da v drugi državi pogodbenici pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma niso izpolnjeni, zavarovancu ne daje nobene možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici že prejema pokojnino, saj določba zajema vse dajatve in ni omejena zgolj na istovrstno dajatev. Tožnica bi imela pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo breme prve države pogodbenice (le) istovrstne dajatve, tožnica pa bi uveljavljala dajatev druge vrste. Glede na navedeno uveljavitev pravice oziroma priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici ni odvisno od zavarovančeve volje oziroma njegove izbire in tudi ni prepuščeno določbam zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje v drugi državi pogodbenici oziroma nacionalni zakonodaji. To je razvidno tudi iz četrtega odstavka 37. člena Sporazuma. Toženec vztraja, da drugi odstavek 37. člena Sporazuma opredeljuje trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama in sicer na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice (vložene po uradni dolžnosti). Zavarovanci (kasneje) nimajo možnosti izbire med vrstami pokojnine. Meni, da je stališče prvostopnega sodišča napačno in v nasprotju z drugim odstavkom 37. člena Sporazuma. Da je tolmačenje 37. člena Sporazuma s strani tožene stranke pravilno, poleg jezikovne razlage, ki je podana zgoraj, potrjuje tudi primerjava teh določb z določbami drugega Sporazuma o socialnem zavarovanju. Tako Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjeni med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo v 38. členu izrecno omogoča izbiro med pokojninami oziroma priznanje tiste vrste pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji. Ker se tožnici pokojnina za slovensko pokojninsko dobo že izplačuje v Bosni in Hercegovini, ostane v skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma dajatev za slovensko dobo (5 let, 5 mesecev in 1 dan) še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine, torej je obveznost Bosansko-Hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnici iz tega razloga ni mogoče priznati pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Ker je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov postopka, da jih je toženec dolžan plačati v višini 411,00 EUR v roku 8 dni.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe bosanskega nosilca zavarovanja št. ... z dne 7. 11. 2002 na podlagi skupne zavarovalne dobe, to je dobe pridobljene v Sloveniji in BiH, upravičena do invalidske pokojnine od 26. 9. 1998 dalje, ki jo izplačuje bosanski nosilec zavarovanja. Nadalje pa izhaja tudi, da je bila tožnici na podlagi Sporazuma z odločbo toženca št. ... z dne 10. 8. 2009 zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine in da je ta odločba postala dokončna in pravnomočna.

Predmet tega spora je pravica do starostne pokojnine in odločbi toženca št. ... z dne 20. 10. 2009 in z dne 30. 6. 2010. Tožnica je dne 10. 9. 2009 pri tožencu vložila zahtevo za priznanje starostne pokojnine, toženec pa jo je s citiranima odločbama na podlagi 177. člena ZPIZ-1 zavrnil z obrazložitvijo, da na podlagi pokojninskih dob, ki so bila že upoštevana pri pridobitvi pravice do pokojnine v drugi državi, ni mogoče pridobiti pravice do pokojnine. Tožnica pri tujem nosilcu zavarovanja že uživa invalidsko pokojnino, ki je bila odmerjena za celotno dobo, vključno z dobo, ki jo je dopolnila v Sloveniji. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša skupna zavarovalna doba tožnice 26 let, 7 mesecev in 27 dni in da od te dobe znaša slovenska doba 5 let, 5 mesecev in 1 dan.

Bistveno vprašanje v obravnavi zadevi je, ali ima tožnica, ki ima s strani bosanskega nosilca zavarovanja priznano pravico do invalidske pokojnine in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pravico, da ob izpolnjevanju pogoja, izbere pravico do starostne pokojnine.

V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v večih zadevah, kot na primer v zadevi opr. št. Psp 204/2012, Psp 390/2012 in Psp 335/2012, da je stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninama s strani zavarovanca, ki ni slovenski državljan, že izčrpana z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustni poseg v pravico zavarovanca oziroma upravičenca iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 770/06 z dne 27. 5. 2009 in na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 274/08 z dne 7. 4. 2008, da ga je moč uporabiti tudi v danem primeru ob razlagi 177. člena ZPIZ-1 glede tožničine pravice do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v zgoraj omenjenih primerih ugotovilo, da Sporazum v 37. členu tožniku ne onemogoča, da bi zavarovanec izbral drugo vrsto pokojnine, to je pravico do starostne pokojnine, v kolikor ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Nadalje pa tudi, da drugi odstavek 37. člena Sporazuma ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storil toženec, saj v tem primeru zavarovanec ne bi imel pravice do izbire. V danem primeru pravice do izbire med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino. Zavarovanec ne bi imel pravice do izbire le v primeru, v kolikor po ZPIZ-1 ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V takšnem primeru bi dajatev invalidska pokojnina še naprej ostala obveznost pogodbenice, ki je to dajatev priznala.

Glede na takšno že zavzeto stališče, tožnica, ki izpolnjuje pogoje iz 36. člena ZPIZ-1, saj je bila ob vložitvi zadeve stara več kot 61 let, z upoštevanjem določbe 20. člena Sporazuma pa izpolnjuje tudi pogoje pokojninske dobe, bo tako kot je odločilo sodišče prve stopnje, uveljavljala v Sloveniji pravico do starostne pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela v skladu z določbo 177. člena ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče, ki je sledilo že zavzetemu stališču, pritožbo toženca v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.