Jedro

Tožnice so pričele delati pri novem delodajalcu (toženi stranki) na podlagi prevzema, pri prejšnjem delodajalcu niso podale odpovedi niti niso spremenile zaposlitve na lastno željo. Zaradi tega je treba celotno dobo zaposlitve (pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu) upoštevati pri odmeri odpovednega roka in odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi tožečih strank in toženih strank se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta 1. in 3. točka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 2. 2009 podala prvotožena stranka tožnici D.T., nezakonita, ter da je prvotožeči stranki pripadal 120-dnevni odpovedni rok ter ji je prvotožena stranka dolžna za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v trajanju 75 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače, ki bi bila prvotožeči stranki obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in prvotožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (I./1. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati razliko odpravnine v znesku 4.505,00 EUR in jubilejno nagrado v višini 919,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (I./2. točka). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta 1. in 3. točka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 2. 2009 podala drugotožena stranka tožnici S.T., nezakonita, ter da je drugotožeči stranki pripadal 120-dnevni odpovedni rok ter ji je drugotožena stranka dolžna za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v trajanju 75 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače, ki bi bila drugotožeči stranki obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in drugotožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (II./1. točka). Odločilo je, da je drugotožena stranka dolžna drugotožeči stranki plačati razliko odpravnine v znesku 3.044,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (II./2. točka). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta 1. in 3. točka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 6. 3. 2009 podala prvotožena stranka tožnici M.P., nezakonita, ter da je tretjetožeči stranki pripadal 120-dnevni odpovedni rok ter ji je prvotožena stranka dolžna za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v trajanju 75 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače, ki bi bila tretjetožeči stranki obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in tretjetožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (III./1. točka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tretjetožeči stranki plačati razliko odpravnine v znesku 2.942,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (III./2. točka). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta 1. in 3. točka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 2. 2009 podala drugotožena stranka tožnici B.V., nezakonita, ter da je četrtotožeči stranki pripadal 120-dnevni odpovedni rok ter ji je drugotožena stranka dolžna za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v trajanju 75 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače, ki bi bila četrtotožeči stranki obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in četrtotožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (IV./1. točka). Odločilo je, da je drugotožena stranka dolžna četrtotožeči stranki plačati razliko odpravnine v znesku 2.342,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 dalje, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (IV./2. točka). Sodišče je odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka in sta dolžni tožečim strankama povrniti stroške postopka 1.311,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitve dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (V. točka).

Tožeče stranke vlagajo pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, v ostalem delu pa se s sodbo sodišča prve stopnje strinjajo. Tožnice so priglasile stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo in tudi stroške zastopanja za vsak obravnavani dan, ne samo za prvega, torej enega samega in sicer izrecno po postavki Odvetniške tarife pod št. 3102 - nagrada za narok. Nikjer ni izrecno navedeno, da se povrnejo stroški zastopanja stranki samo za en narok, vsekakor pooblaščencu pripada plačilo za opravljeno delo. Tožnice priglašajo pritožbene stroške postopka.

Toženi stranki podajata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne kot neutemeljene, tožnicam pa naloži plačilo pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenim sodiščem. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnicam po prenehanju delovnega razmerja pri družbi TOZD Z. delovno razmerje nadaljevalo pri M.Z. d.o.o., oziroma da so bile prevzete v letu 1995 k tej družbi. Družba M.Z.d.o.o. je bila ustanovljena v letu 1994, kot samostojna pravna oseba, ki se ni preoblikovala niti drugače nastala na podlagi statusnih sprememb iz združbe M. M. d.o.o.. Skladno s stališči sodne prakse velja, da v kolikor med dvema družbama kot pravno osebo ni sklenjen noben dogovor, velja, da se delavcu vse pravice priznavajo in odmerijo v odvisnosti od časa pri zadnjem delodajalcu. Navedeno sta toženi stranki izpostavili že v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Prav tako je spregledalo, da je obstoječa sodna praksa ob uporabi za navedeni primer merodajnega 15. člena ZTPDR sprejela stališče, da se delavcu, ki mu delodajalec zagotovi delo pri drugem delodajalcu, za izračun odpravnine ne sešteva časa zaposlitve pri obeh delodajalcih, saj je bila odpravnina pri prejšnjem delodajalcu z zagotovitvijo ustrezne zaposlitve že konzumirana (opr. št. VIII Ips 189/99). Priča S.B. je izpovedal, da je bilo poslovanje M. M. P. negativno, tako da je lastnik iskal rešitev v smislu možnosti prodaje tudi avstrijskemu kupcu. Dejstvo, da je bila ustanovljena družba M.Z. d.o.o., ki je zgolj nosila ime M., dejansko pa z dejavnostjo poslovnega sistema ni bila povezana, gre torej razumeti tako, da je sedanjih direktor toženih strank kot direktor tedanje družbe M.Z. d.o.o. prevzel novoustanovljeno družbo in zaposlil vse delavce, ki jih je pred tem zaposlovala M. M. P.. Ne gre torej za prevzem, kontinuiteto, niti nadaljevanje delovnega razmerja. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko ni raziskalo ali je pogodba o prevzemu sploh bila sklenjena, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določil pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v kolikor se nanaša na odločitev glede jubilejne nagrade prvotožeči stranki D.T.. Sodba namreč ne vsebuje materialnopravne podlage za priznanje pravice do jubilejne nagrade, prav tako ne obrazložitve glede dejanskih razlogov za njeno priznanje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj kljub ugovoru pasivne legitimacije, ki jo je podala tožena stranka Z. P. d.o.o. v primerih tožnic S.T. in B.V. o tem ni odločalo, pač pa je dopustilo subjektivno spremembo tožbe iz razloga, ker je štelo, da je prišlo pri navedbi tožene stranke do pisne napake. Sodišče bi moralo v obeh primerih tožbo zavreči. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Glede odločitve o jubilejni nagradi tožeče stranke D.T. je obrazložitev sodišča prve stopnje res nekoliko skopa, vendar jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi združilo v skupno obravnavanje v zadevi opr. št. Pd 87/2009 še zadeve opr. št. Pd 88/2009, opr. št. Pd 97/2009 in opr. št. Pd 98/2009 ter jih v nadaljevanju vodilo po opr. št. Pd 87/2009. Kot izhaja iz spisa je na poravnalnem naroku dopustilo subjektivno spremembo tožene stranke z navedbo, da je pravilna tožeča stranka Z.P. d.o.o., ... cesta 13, P.. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno navedla bistveno kršitev določb postopka, tako da je le-ta nekonkretizirana, preizkusilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da sodišče ne bi smelo smiselno uporabiti 37. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki določa, da če je delavec zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedel toženo stranko, lahko spremeni navedbo tožene stranke najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer se sprememba navedbe tožene stranke ne šteje za spremembo tožbe, vendar je glede na kasnejše spremembe ZPP določilo tolmačiti le tako, da napako lahko popravi le delavec sam, ne pa tudi delavčev pooblaščenec odvetnik. Vendar v nadaljevanju pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker navedena napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pač pa je šlo le za napako v postopku, pri čemer pa je sodba sicer zakonita in pravilna.

Tožena stranka si zmotno tolmači sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo navede v pritožbi, in sicer opr. št. VIII Ips 189/99, pri čemer je v predmetni zadevi šlo za drugačno dejansko stanje in posledično navedenemu tudi za drugačno uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pri tožnicah šlo za delovnopravno kontinuiteto tudi pred 1. 2. 1995, ko so tožnice postale delavke družbe M. – Z. d.o.o., K.. Prvotožeča stranka se je zaposlila 1. 8. 1978 v trgovskem podjetju I. P., nato pri pravnem nasledniku M. I. P. P., TOZD Z., pri čemer se ji je delovno razmerje takoj s 1. 2. 1995 nadaljevalo v družbi M.Z. d.o.o. K. ter nato z datumom 1. 3. 2005 pri prvotoženi stranki, kjer ji je delovno razmerje prenehalo 16. 4. 2009. Drugotožeča stranka se je zaposlila 1. 8. 1982 v družbi M. I. P. P., TOZD Z., z dnem 1. 2. 1995 je prešla v delovno razmerje v družbo M. – Z. d.o.o. K., redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pa ji je dne 17. 2. 2009 podala drugotožena stranka. Tretjetožeča stranka se je zaposlila v družbi M. M. P., TOZD K., z dnem 1. 2. 1995 je postala delavka družbe M. – Z. d.o.o., z dnem 1. 1. 1997 pa delavka T. Z. d.o.o. P., prvotožene stranke. Četrtotožeča stranka se je 1. 9. 1986 zaposlila pri delodajalcu M. M. P., TOZD Z. K. in dne 1. 2. 1995 je postal njen delodajalec M. Z. d.o.o. K., delovno razmerje pa ji je prenehalo v Z. P. d.o.o..

Bistveno za rešitev predmetne zadeve je, ali je podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve za vse štiri tožnice, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in štelo, da je podana tudi pred 1. 2. 1995. Sklepi iz leta 1995 so se sklicevali na določilo 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s sprem.), 11. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 43/94), 30. člen Kolektivne pogodbe trgovskega in proizvodnega podjetja M. M. P. d.o.o. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.). ZTPDR je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so tožnice morale pričeti pri novem delodajalcu, h kateremu so bile prevzete, sicer bi jim prenehalo delovno razmerje in ni šlo za prostovoljnost, kot je to pojasnil takratni generalni direktor M. M. P. d.o.o. S.B.. Tudi tožnice so same izpovedale, da nikoli niso podale odpovedi, niti niso spremenile zaposlitve na lastno željo. Glede na navedeno tožnicam pripada pravica do daljšega odpovednega roka in s tem do daljšega trajanja delovnega razmerja in posledično pripadajoče nadomestilo plače in tudi pravica do višje odpravnine upoštevajoč delovnopravno kontinuiteto pri prejšnjem delodajalcu M. M. P. d.o.o. (in njegovih pravnih prednikih). Tako je sodišče pravilno štelo, da so odpovedi v 1. in 3. točke nezakonite in tožnicam prisodilo višji odpovedni rok in sicer D.T. 120-dnevni odpovedni rok. S.T. 120-dnevni odpovedni rok, M..P. 120-dnevni odpovedni rok ter B.V. 60-dnevni odpovedni rok, posledično tudi daljše delovno razmerje pri toženi stranki s plačilom nadomestila plač za to obdobje ter plačila davkov in prispevkov in izplačila neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vse tožnice. Tožnicam je upravičeno priznalo tudi razliko v odpravnini za D.T. 4.505,00 EUR, za S.T. 3.044,15 EUR, za M.P. 1.942,44 EUR ter za B.V. 2.344,17 EUR.

Kot že navedeno, ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede jubilejne nagrade prve tožnice D.T., čeprav se je mogoče strinjati, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu skromno obrazložena. Tožnici pripada jubilejna nagrada za 30 let delovne dobe, saj iz sodbe sodišča na strani 5 izhaja, da se je zaposlila 1. 8. 1978 v trgovskem podjetju I.P., iz sodbe pa tudi izhaja, da ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 27. 2. 2009, pri čemer ji pripada tudi 120-dnevni odpovedni rok, kot to izrecno izhaja iz izreka sodbe, kar nedvomno pomeni, da je čas zaposlitve tožnice skupaj več kot 30 let. Ob navedenem pa sicer sodišče pravilno navede kot pravno podlago Kolektivno pogodbo tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti in kot to izhaja iz podatkov sindikata tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije, in izhaja iz podatkov sindikata, ki jih je predložila prvotožeča stranka. Glede na navedeno prvotožeči stranki pripada jubilejna nagrada v višini 919,00 EUR.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnic, ki podajajo pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, navajajoč pri tem, da bi moralo sodišče priznati tožečim strankam vse obravnave in ne le en narok. Odvetniška tarifa pod št. 3102 – nagrada za narok je priznana le enkrat in ne za vsak narok posebej in morda celo za vsako tožnico posebej, kot si to zmotno tolmačijo tožnice.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbe tožnic in obeh toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo niso uspele. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.