Jedro

V obravnavani zadevi namreč ni sporen prevzem (prehod) tožnic od družbe M. Z., d.o.o k toženima strankama tako, da se upošteva tudi delovna doba tožnic pri družbi M. Z.. In delovna doba pri tej družbi je vključevala tudi neprekinjeno delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1992.

Izrek

Revizija se glede odločitve o odpravnini zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeče stranke so vložile samostojne tožbe zoper isto toženo stranko: T. Z., d.o.o. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 10. 2009 združilo vse štiri zadeve zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Na poravnalnem naroku je pooblaščenka tožečih strank popravila navedbo tožene stranke pri dveh tožnicah (S. T. in B. V.): gre za družbo Z., d.o.o. 2. Tožečim strankam je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sama odpoved ni bila predmet postopka. Tožnice so uveljavljale le nezakonitosti odpovedi v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja (odpovedni rok) in višino odpravnine; oboje vezano na delovno dobo pri toženih strankah oziroma pravnih prednikih. Tožnica D. T. je poleg tega zahtevala tudi plačilo jubilejne nagrade.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom ugodilo. Ugotovilo je, da bi toženi stranki morali upoštevati tudi delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1995, ker so bile tožnice takrat k družbi M. Z. d.o.o. (od katere so prešle k toženim strankam) prevzete na podlagi 15. člena ZTPDR in jim je zato pri odmeri pravic iz delovnega razmerja treba upoštevati delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, kot da niso spremenile zaposlitve.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženi stranki revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da se ne strinjata s stališčem sodišča, da tožnice niso imele možnosti izbire in da delodajalca niso spremenile na lastno željo, in, da gre pri sodbo VIII Ips 189/99 za drugačno stanje. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se čas zaposlitve pri obeh delodajalcih sešteva, v kolikor gre za prehod delavca k drugemu delodajalcu na podlagi splošnega akta, v kolikor pa gre za prehod delavca na podlagi programa, pa je odpravnina pri prejšnjem delodajalcu z zagotovitvijo ustrezne zaposlitve že konzumirana. Ker je M. M. P. s sklenitvijo pogodbe, ki nadomešča program, bi glede na tako pravno naravo akta, ki je bil podlaga za prehod tožnic od družbe M. M. P. k toženima strankama oziroma pravnima prednicama, pritožbeno sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke (drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker je spregledalo, da je družba M. M. P. pri družbi M. Z. zagotovila nadaljnje delo tožnicam in prejšnje delovne dobe ne bi smelo upoštevati. Posledično toženi stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava nasprotujeta odločitvi glede priznanja pravice do jubilejne nagrade tožnici D. T.. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kljub ugovoru pasivne legitimacije v primeru tožnic S. T. in B. V., dopustilo spremembo tožbe tožene stranke. Subjektivne spremembe tožbe sodišči ne bi smeli dopustiti in ne tožnici ne sodišči ne bi smelo sanirati napake, ker je po določbi 37. člena ZDSS-1 napaka dopustna samo delavcu, ne pa pooblaščencu. Pri tem bi sodišče moralo upoštevati tudi prekluzivne roke iz 204. člena ZDR, v katerem bi tožnice lahko začele spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

7. Tožnice niso zahtevale ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi, temveč le ugotovitev drugačnega datuma prenehanja, ker naj bi jim zaradi daljše delovne dobe, ki jo je treba upoštevati, pripada tudi daljši odpovedni rok. To pa pomeni tudi, da pravica do odpravnine po 109. členu ZDR ni bila sporna. Zato gre pri zahtevkih za plačilo razlike v odpravnini le za denarni zahtevek. V tem delu (točke I/2, II/2, III/2 in IV/3) pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega minimuma, zato revizija ni dovoljena (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP) in jo je sodišče zavrglo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

9. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Toženi stranki s sklicevanjem na to kršitev dejansko zatrjujeta le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem tudi napačno povzemata odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 189/99, ki ni sodba temveč razveljavitveni sklep, s katerim je Vrhovno sodišče šele naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega šele bo lahko odločeno o upoštevanju delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu. V obravnavani zadevi pa je to dejansko stanje jasno ugotovljeno.

10. Po določbi 37. člena ZDSS-1 lahko delavec do konca poravnalnega naroka spremeni navedbo tožene stranke, ki jo je v tožbi napačno navedel zaradi očitne pomote in se taka sprememba ne šteje za spremembo tožbe. Taka možnost je dana le delavcu, ne pa tudi delodajalcu (kadar je on tožnik), pri čemer ni izključena taka sprememba tudi v primeru, ko ima delavec pooblaščenca oziroma odvetnika. V obravnavani zadevi je šlo očitno le za napako v zapisu tožene stranke, pri čemer je bilo tako tožnicam kot toženima strankama ves čas popolnoma jasno, na koga se posamezna tožba nanaša. Toženi stranki sta povezani družbi, s sedežem na istem naslovu in z istim direktorjem. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s 37. členom ZDSS-1 ko je upoštevalo spremembo navedbe tožene stranke v primeru tožnic S. T. in B. V., podano na poravnalnem naroku.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Toženi stranki sta za vse tožnice upoštevali kot podlago za določitev odpovednega roka delovno dobo od 1. 2. 1995, ko so postale delavke družbe M. Z., d.o.o.. Ni bilo torej sporno, da sta toženi stranki upoštevali za tožnice delovno dobo, kakršno so imele pri družbi M. Z. in pri njiju. Vprašanje je torej le, katero delovno dobo je potrebno upoštevati kot delovno dobo pri družbi M. Z., d.o.o. 13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da so bile vse tožnice k družbi M. Z., d.o.o. prevzete na podlagi 15. člena ZTPDR, 11. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 43/94) in posebne pogodbe o prevzemu delavcev. Tožnicam je bil izdan tudi poseben sklep (vsem z dne 13. 1. 1995) o prenehanju delovnega razmerja v M. M. P., d.o.o. ter razporeditvijo in prevzemom na delo v M. Z., d.o.o.. V teh sklepih je bilo v skladu z 11. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine določeno, da se bo dotedanja delovna doba (v M. M. P.), kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upoštevala, kot da tožnice niso spremenile zaposlitve. To pa pomeni, da sta morali toženi stranki upoštevati tudi delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1995. 14. V obravnavani zadevi namreč ni sporen prevzem (prehod) tožnic od družbe M. Z., d.o.o k toženima strankama tako, da se upošteva tudi delovna doba tožnic pri družbi M. Z.. In delovna doba pri tej družbi je vključevala tudi neprekinjeno delovno dobo tožnic pred 1. 2. 1992. 15. Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba v delu, v katerem je revizija dovoljena, pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).