Jedro

S podpisom pogodbe je toženec napram sebi pristal na način izkazovanja zapadlosti terjatve, ki se ga je v obravnavanem primeru tožnica tudi poslužila, na njem pa temelji tudi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje.

Pri tem gre (v prvi vrsti) za uporabo med pravdnima strankama upoštevnega materialnega (pogodbenega) prava, zaradi česar pritožbeni očitki o nedovoljeni uporabi dokaznih pravil niso prepričljivi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.8.2014 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 18364/2013 z dne 12.2.2013 v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki - dolžniku v roku 8 dni naloženo plačilo glavnice v višini 51.276,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2013 dalje ter stroškov izvršilnega postopka v višini 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.2.2013 dalje do plačila (točka I izreka), - da je dolžan toženec v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.339,20 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da sklep o izvršbi z dne 12.2.2013 v še nerazveljavljenem delu razveljavi (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je med strankama od samega začetka sporno, ali je tožnica od pogodbe o kreditni liniji na odpoklic sploh odstopila. Zaključek sodišča, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica dne 26.7.2012 na toženca naslovila dopis o odpoklicu zapadlosti celotnega kredita po predmetni pogodbi, je zgrešen. Sam je namreč ves čas postopka izpostavljal, da dopis z dne 26.7.2012 ne predstavlja odstopa od sporne pogodbe. Gre zgolj za obvestilo o domnevnem odstopu od predmetne pogodbe. Dopisa z dne 13.7.2012, s katerim naj bi tožnica od sporne pogodbe odstopila, v spisu ni, kar pomeni, da tožnica od sporne pogodbe ni odstopila. Dopis z dne 13.7.2012 ne obstaja. Dopis z dne 26.7.2012, ki je bil naslovljen na toženca kot poroka, pa ne more predstavljati odstopa od pogodbe (saj tožnica od nje ne more odstopiti z dopisom poroku in dolžniku). Razlaga sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na sporno pravilo iz določbe četrtega odstavka 9. člena pogodbe (pri tem pa odločitev argumentiralo s pravilom iz 3. člena OZ), naj bi bila nepravilna. Prezrlo je, da lahko toženec kot porok in plačnik na podlagi kogentne določbe prvega odstavka 1024. člena OZ v razmerju do tožnice uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika (torej tudi ugovor, da tožnica od sporne pogodbe sploh ni odstopila). Ker je sodišče pravilo iz četrtega odstavka 9. člena pogodbe štelo za veljavno, je na ta način inštitutu poroštva vzelo naravo akcesornosti. To naj bi bilo v nasprotju s pravilom iz 1017. člena OZ. Poudarja, da je določba četrtega odstavka 9. člena pogodbe tudi sicer nična, saj nasprotuje kogentni določbi prvega odstavka 1024. člena OZ. Čeprav ZPP tega ne pozna, je sodišče omenjeno pogodbeno določbo štelo za dokazno pravilo. Prav tako stranki (kljub načelu prostega urejanja obligacijskih razmerjih) s pogodbo nista mogli urediti načina dokazovanja morebitnih spornih dejstev. Določba četrtega odstavka 9. člena pogodbe nanaša zgolj na dolžnike, ne pa na toženca (kot dolžnika in poroka). V nadaljevanju navaja, zakaj naj bi bila interpretacija sodišča prve stopnje zgrešena. V posledici napačne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 1024. člena OZ) naj bi bilo zmotno (nepopolno) ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da do odstopa od sporne pogodbe glavnemu dolžniku ni prišlo. S tem je bila tožencu odvzeta možnost uveljavljanja ugovorov glavnega dolžnika. Sklicuje se na 1017. člen OZ in poudarja, da je stališče sodišče, da lahko obveznost prej zapade v razmerju do poroka kot do glavnega dolžnika, materialno zgrešena. Pravilo iz 1021. člena OZ nima nobene veze s pravilom iz prvega odstavka 1024. člena OZ. Izpodbija tudi zaključek, da je tožnica terjatve po sklepih o izvršbi poravnala iz sredstev tožene stranke (iz prilivov) in ne iz sredstev po kreditni liniji. Iz dokazov, ki jih je predložila tožnica (izpisi TRR glavnega dolžnika) jasno izhaja, da je prilive na račun tožene stranke najprej knjižila na odprto kreditno linijo, šele potem pa jih je črpala za poplačilo sklepov o izvršbi - to je iz kreditne linije. To pomeni, da je tožnica sredstva kreditne linije porabljala v nasprotju s pravilom iz 3. člena sporne pogodbe. Tožnica sploh nikjer ne trdi, da so bile terjatve iz sklepov o izvršbi poravnane iz sredstev glavnega dolžnika. Sodišče je spregledalo, da dokaz ustrezne trditvene podlage ne more nadomestiti. Prav tako ne poda dokaze ocene, zakaj je kot bolj verodostojno (od njegove izpovedbe) ocenilo pisno izjavo priče N. J. T. Ker se ni opredelilo do izvedenih dokazov, naj bi mu bila kršena pravica do izjave (iz 23. člena Ustave RS). Odločitev, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 24.2.2013, naj bi bila materialno zgrešena. O teh stroških je bilo odločeno šele z izpodbijano sodbo, zaradi česar bi tožnici pravica do njihove povrnitve nastala šele z njeno pravnomočnostjo (posledično bi lahko sodišče zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov tožnici priznalo šele po poteku paricijskega roka glede na odločitev v izpodbijani sodbi).

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (glej točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno poudarilo, da za odločitev v konkretnem primeru okoliščina tožničinega izkaza odpoklica pogodbe o kreditni liniji glavnemu dolžniku ni bistvena(1). Razlog za to pa se skriva v vsebini pogodbe kreditni liniji na odpoklic št. 419/10-591750 z dne 18.6.2010 (v nadaljevanju pogodba; priloga A2),(2) in sicer konkretno v četrtem odstavku njenega 9. člena. Ta namreč jasno določa, da so za primer(3) predčasne zapadlosti terjatve(4) uporabnik kot tudi solidarni poroki in plačniki(5) seznanjeni in da izrecno soglašajo, da za dokaz (predčasne) zapadlosti terjatve zadostuje pisna izjava banke vsem dolžnikom po pogodbi z navedbo dneva zapadlosti terjatve ter skrajnim rokom vračila le-te. Za dokaz zapadlosti terjatve napram tožencu je torej zadostovala v pogodbi opredeljena izjava. Izjavo s takšno vsebino pa je tožnica tožencu poslala (glej dopis z dne 26.7.2012 v prilogi A3)(6). Skratka s podpisom pogodbe je toženec napram sebi pristal na način izkazovanja zapadlosti terjatve, ki se ga je v obravnavanem primeru tožnica tudi poslužila, na njem pa temelji tudi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem gre (v prvi vrsti) za uporabo med pravdnima strankama relevantnega materialnega (pogodbenega) prava,(7) zaradi česar pritožbeni očitki o nedovoljeni uporabi dokaznih pravil niso prepričljivi. Pritožbeno navajanje, češ da je predmetno pogodbeno določilo nično, ker nasprotuje kogentni določbi 1024. člena OZ,(8) je novo(9) in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP(10). Posledično je brezpredmetna tudi z njim povezana obširna pritožbena obravnava akcesornosti poroštva (oziroma vprašanja porokovih ugovorov). Za uveljavljanje vtoževane terjatve zoper toženca so (vključno z njeno zapadlostjo) podane vse predpostavke.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru 18. točke obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj ni bilo moč slediti toženčevemu ugovoru, da se sredstva kredita niso črpala v skladu s pogodbo oziroma da naj bi se ta brez soglasja porabljala za pokrivanje terjatev po sklepih o izvršbi(11).Toženčevi pritožbeni očitki so premalo konkretizirani in jim že zato ni moč slediti. Tako se na eni strani sklicuje na listine, ki naj bi jih predložila tožnica (in sicer izpise iz transakcijskega računa glavnega dolžnika), a ne pojasni niti na katere točno oziroma na kater njihov del(12). Podobno pavšalni so očitki, češ da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi izpovedbi, ampak pisni izjavi priče N. J. T. Tudi v tem oziru namreč ne pojasni, kateremu delu njegove izpovedbe (izjavi) bi moralo slediti (pa neutemeljeno ni). Na drugi strani se sodišče prve stopnje v okviru 18. točke obrazložitve sklicuje prav na njegovo izjavo dano ob zaslišanju, in sicer da je o uporabi sredstev, razen poplačila sklepov o izvršbi, odločal uporabnik kreditne linije in da so se sredstva uporabljala v skladu s sklenjeno pogodbo o kreditni liniji. Zakaj pritožba tega ne omeni, ni jasno. Sodišče prve stopnje svojega zaključka (kot poskuša prikazati pritožnik) tako ni naredilo le na podlagi pisne izjave priče, ampak je obenem upoštevalo predložene listine (priloge A10, A12 in A13) in toženčevo izpovedbo. Tudi v tem delu so zato podani očitki(13) neutemeljeni.

7. Povsem pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti od prisojenih stroškov izvršilnega postopka (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec je v zamudo z njihovim plačilom prišel v trenutku, ko je tožnica v izvršilnem postopku od njega zahtevala njihovo povračilo (oziroma točneje s potekom izpolnitvenega roka, ki mu je bil v sklepu o izvršbi dan za njihovo poravnavo). Okoliščina, da se je z izpodbijano sodbo odločalo tudi o utemeljenosti teh stroškov,(14) na vprašanje njegove zamude z njihovim plačilom oziroma začetkom teka zakonskih zamudnih obresti nima nobene zveze(15).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Posledično to velja tudi za pritožbeno navajanje, češ da naj bi bilo ključno vprašanje, ali je tožnica od pogodbe odstopila (oziroma poudarjanje, da tega ni izkazala, in razlaga, kako bi to veljavno lahko storila).

Op. št. (2): Ki jo je kot solidarni porok in plačnik podpisal tudi toženec.

Op. št. (3): Na kar se tožnica v tem postopku sklicuje.

Op. št. (4): Ki predstavlja izjemo od splošne pogodbene (v 3. alineji 2. člena pogodbe predvidene) ureditve in ki jo sodišče prve stopnje upravičeno primerja z določbo 1021. člena OZ.

Op. št. (5): Upoštevaje samo besedilo je pritožbeno zatrjevanje, da se omenjena določba nanaša le na dolžnika ne pa tudi na toženca (kot solidarnega poroka in plačnika), ne le nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer neutemeljeno.

Op. št. (6): Katerega je slednji (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) prejel 30.7.2012 (in v katerem ga tožnica obvešča o odpoklicu pogodbe glavnemu dolžniku, zapadlosti terjatve in roku za izpolnitev obveznosti). Kje naj bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da lahko obveznost prej zapade v razmerju do poroka kot do glavnega dolžnika, ni razvidno.

Op. št. (7): Ki je dokler se z njim ne poseže v predpise kogentne narave ali moralna načela (v zvezi s čimer ni toženec v postopku na prvi stopnji ničesar navajal) v domeni pogodbenih strank (3. člen OZ).

Op. št. (8): Obligacijski zakonik,Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ) Op. št. (9): Toženec v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ničesar ni navajal. Op. št. (10): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Da tožnica temu ne bi ugovarjala (kot se to zatrjuje v pritožbi), ne drži. V pripravljalni vlogi z dne 3.6.2014 (glej l. št. 66) je jasno navedla, da se zneski po sklepih o izvršbi niso poravnavali iz sredstev odobrenih na podlagi kreditne linije na odpoklic, ampak iz prilivov na transakcijski račun dolžnika. Da naj bi se dolgovi po sklepih o izvršbi poravnavali iz prilivov (ki naj bi bili sicer najprej „knjiženi“ na kreditno linijo), v pritožbi nenazadnje navaja tudi toženec sam.

Op. št. (12): Tožnica je namreč predložila tri knjigovodske kartice družbe B. d.o.o. (priloge A10, A12 in A13), pri čemer imata dve (prilogi A12 in A13) vsaka po 51 strani.

Op. št. (13): Med drugim o kršitvi pravice stranke do izjave (23. člen URS) Op. št. (14): Pravilneje o tistem delu izreka sklepa o izvršbi, s katerim so mu bili naloženi v plačilo.

Op. št. (15): Po logiki, ki jo ponuja pritožba, bi bilo moč od katerekoli vtoževane terjatve zakonske zamudne obresti zahtevati šele od poteka v sodbi danega izpolnitvenega (paricijskega) roka za njihovo plačilo.