Jedro

Posebnost konkretnega primera je v tem, da toženec, ker je bil o odpoklicu limita obveščen, ni bil le porok uporabnika limita, pač pa tudi njegov zakoniti zastopnik. Ko je bil obveščen o odpoklicu, je bil s tem obveščen tudi uporabnik. Terjatev je zato zapadla za oba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Banka je družbi A., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec B.B., s Pogodbo o kreditni liniji na odpoklic številka 4 odobrila kreditno linijo na odpoklic s prekoračitvijo pozitivnega stanja v višini 50.000,00 EUR (limit). Toženec se je za izpolnitev obveznosti družbe A. iz te pogodbe zavezal kot solidarni porok in plačnik. Ko je bil nad družbo začet postopek prisilne poravnave, je Banka toženca z dopisom z dne 26. 7. 2012 obvestila o odpoklicu pogodbe in o zapadlosti celotne obveznosti v plačilo ter ga pozvala k plačilu v osmih dneh. Toženec terjatve – negativnega stanja na računu družbe – ni plačal, zato je banka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil vložen ugovor, o terjatvi pa je bilo odločeno v pravdi.

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 18364/2013 z dne 12. 2. 2013 obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v višini 51.276,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2013 dalje in ji povrniti stroške izvršilnega postopka. Drugostopenjsko sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Tožeča stranka na toženčevo revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

O zmotni uporabi materialnega prava

6. Toženec trdi, da je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno, ker sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 1024. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tej določbi lahko porok uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebnih dolžnikovih ugovorov. V zvezi s tem je glavni ugovor toženca, da banka ni nikoli odstopila od Pogodbe, česar sodišče ni presojalo, pa bi moralo. Dopis z dne 26. 7. 2012 ne predstavlja odstopa od Pogodbe; za odstop pač ni dovolj izjava poroku, dana mora biti glavnemu dolžniku. Dopis tako ni temelj za zapadlost porokove terjatve. Ker je navedena zakonska določba kogentna, je dogovor iz četrtega odstavka 9. člena Pogodbe ničen, saj ta določba predstavlja razlog, zaradi katerega je sodišče poroku odvzelo pravico uveljavljanja ugovorov glavnega dolžnika, obveznost poroka pa je postala neakcesorna. Ko je sodišče zavrnilo ugovor, da do odstopa od Pogodbe ni prišlo, je zmotno uporabilo 1021. člen OZ - določbo četrtega odstavka 9. člena Pogodbe je napačno subsumiralo pod 1021. člen OZ, čeprav navedena določba Pogodbe ureja le vprašanje roka. Nadaljnja kršitev je bila v tem, da sodišče ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo 1017. člena OZ. Toženec zaradi napačne razlage četrtega odstavka 9. člena Pogodbe ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljal glavni dolžnik, na ta način pa obveznosti poroka ni več akcesorna, temveč je postala samostojna, kar je v nasprotju s 1017. členom OZ, ki je določba kogentne narave. Ker pritožbeno sodišče ni po uradni dolžnosti pazilo na ničnost četrtega odstavka 9. člena Pogodbe, je zmotno uporabilo 92. člen OZ. Četrti odstavek 9. člena Pogodbe je razlagalo napačno, češ da je primerljiv z določbo 1021. člena OZ in da naj bi urejal način dokazovanja zapadlosti terjatve, ne pa da pomeni neizpodbojno domnevo, da je banka odstopila od Pogodbe. Pogodba v 8. členu določa, da lahko banka zahteva vračilo (odpokliče) kreditno linijo z rokom vračila iz 3. alineje 2. člena, to je v dveh mesecih od odpoklica v primeru, vendar ne izključno, če ocenjuje, da so nastopile spremenjene okoliščine, ki zanjo predstavljajo povečan riziko in verjetnost nadaljnjega neizpolnjevanja uporabnikovih obveznosti, npr. če uporabnik preneha z rednim poslovanjem, postane plačilno nesposoben, insolventen, prezadolžen, če bistveno zmanjša kapital ali premoženje, če ima blokiran račun in podobno; ocena banke je svobodna in je banka ni dolžna obrazložiti. Banka in uporabnik se sicer v roku za vračilo kreditne linije lahko dogovorita o možnih načinih reševanja težav oziroma načinih za preprečitev oziroma omilitev njihovega nastanka, vendar je uporabnik dolžan kreditno linijo vrniti v postavljenem roku, če dogovor ni dosežen. Nato je v 9. členu v prvem odstavku določeno, da je dolžan uporabnik vrniti celotno kreditno linijo, skupaj z obrestmi, nadomestili, stroški in drugimi terjatvami takoj po prejemu odpoklica kreditne linije v roku, ki ga določi banka, če nastopijo določene situacije, ki jih našteva primeroma (če uporabnik predloži neresnične podatke zaradi pridobitve kreditne linije, če ne pristane na spremembe, če ne izpolnjuje obveznosti iz pogodbe ...) v četrtem odstavku, katerega uporaba je sporna, pa je določeno, da uporabnik ter morebitni solidarni poroki in plačniki izrecno soglašajo in so seznanjeni, da v primeru predčasne zapadlosti terjatve kot dokaz zapadlosti zadostuje pisna izjava banke vsem dolžnikom po pogodbi, z navedbo dneva zapadlosti terjatve ter skrajnim rokom vračila le - te.

7. V konkretnem primeru je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je limit odpoklicala po določbah 9. člena Pogodbe, ker ga uporabnik zaradi uvedbe prisilne poravnave ni mogel vračati. Po tej podlagi sta spor presojali tudi sodišči prve in druge stopnje, medtem ko toženec uveljavlja, da bi ga morali presojati po določbah 8. člena Pogodbe. Revidentove ključne teze so (1) da terjatev banke zoper glavnega dolžnika, družbo A., d. o. o., ni zapadla, ker ji banka limita ni odpoklicala, (2) da terjatev upnice (banke) do poroka (toženca) ne more zapasti preden zapade terjatev do glavnega dolžnika; ker banka limita glavnemu dolžniku ni odpovedala, je zahtevek zoper toženca neutemeljen in (3) da Pogodba ni bila odpovedana.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz stališča, da po četrtem odstavku 9. člena Pogodbe ni pomembno, ali je bil limit odpoklican, ker je pogoj za zapadlost obveznosti vračila limita le obvestilo banke poroku. Temu stališču po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi brez rezerve. Tako v položaju iz 8. člena kot v položaju iz 9. člena Pogodbe je namreč zapadlost obveznosti vračila limita vezana na odpoklic, dan uporabniku (glavnemu dolžniku)(1), različna pa sta roka vračila: po 8. členu Pogodbe znaša dva meseca, po 9. členu pa ga glede na okoliščine konkretnega primer določi banka sama. Pri tem ni nujno, da obveznost plačila zapade že s prejemom odpoklica.(2) Načeloma bi bilo na tej točki relevantno, ali je terjatev banke do poroka za plačilo limita zapadla, čeprav banka limita ni odpoklicala glavnemu dolžniku, pač pa ga je sporočila le tožencu kot poroku. Iz prvega odstavka 9. člena Pogodbe namreč izhaja, da ga je treba odpoklicati glavnemu dolžniku, po četrtem odstavku istega člena pogodbe pa mora banka o roku vračila, ki ga določi sama, obvestiti glavnega dolžnika in poroke. Po Pogodbi torej obveznost glavnega dolžnika ne more zapasti pred odpoklicem. Ali je odpoklic način prenehanja specifičnega kreditnega razmerja, ki je dolžniku dovoljevalo negativno stanje na računu do višine odobrenega limita in je bilo v konkretnem primeru sklenjeno za nedoločen čas, za odločitev ni bistveno. Bistveno ni niti, ali se razmerje z odpoklicem preoblikuje (pravico preoblikovati razmerje pa imata le stranki temeljnega razmerja ne pa tudi porok(3)). Posebnost konkretnega primera, zaradi katerega navedeni zadržki ne pridejo v poštev, je v tem, da toženec, ki je bil o odpoklicu obveščen, ni bil le porok za izpolnitev pogodbenih obveznosti glavnega dolžnika, pač pa je bil tudi njegov zakoniti zastopnik. Ko je bil obveščen o odpoklicu limita, je bil o tem torej hkrati obveščen tudi glavni dolžnik. Zato je terjatev zapadla za oba. V tej luči pa se pokažejo kot nepomembne revizijske trditve o napačni razlagi in o ničnosti četrtega odstavka 9. člena Pogodbe ter o kršitvi materialnega prava zaradi neuporabe oziroma zmotne uporabe določb 1017., 1021. in 1024. člena OZ, zaradi katerih naj bi bila tožencu odvzeta možnost uveljavljanja ugovorov glavnega dolžnika, pri čemer izpostavlja ugovor nezapadlosti terjatve in ugovor, da ni prišlo do odstopa od pogodbe. V zvezi s slednjim revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka uveljavljala pravne posledice odpoklica limita in v teh okvirih sta sodišči nižjih stopenj tudi odločali.

9. Po trditvah toženca je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, ki so bile tožeči stranki prisojene od stroškov izvršilnega postopka že za čas od 24. 2. 2013, ko naj bi toženec prišel v zamudo s plačilom stroškov izvršilnega postopka, čeprav je bil sklep o izvršbi na podlagi ugovora razveljavljen tudi v stroškovnem delu.

10. V tem delu je revizija nedovoljena. Ne nanaša se namreč na odločitev, s katero bi bil postopek pravnomočno končan. Stroškovna odločitev je namreč v procesnem pogledu sklep, po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP pa lahko stranke vložijo revizijo samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških po ustaljeni in povsem enotni sodni praksi ni tak sklep.

O procesnih kršitvah

11. Toženec uveljavlja, da je sodišče v nasprotju z ZPP pravilo iz četrtega odstavka 9. člena Pogodbe štelo kot dokazno pravilo, čeprav gre za vprašanje procesnega prava, ki ga stranki ne moreta pogodbeno spreminjati. Z interpretacijo navedene pogodbene določbe je zavzelo stališče, da je za odstop od pogodbe dovolj obvestilo o odstopu poroku in plačniku (čeprav odstopa sploh ni bilo), pri tem pa je spregledalo pravico toženca kot poroka in plačnika, da sme uveljavljati vse ugovore, tudi ugovore glavnega dolžnika. Po taki interpretaciji namreč porok sploh nima ugovorov glavnega dolžnika, njegova obveznost je samostojna in ne več akcesorna, stranki bi lahko določili, da porok določenih ugovorov sploh ne more dokazati ali da ga lahko dokaže na primer le z izvedencem, ki ga izbere tožeča stranka in podobno. Dokazna presoja ni bila opravljena na podlagi načela proste presoje dokazov, kar pomeni kršitev 8. člena ZPP-ja in hkrati procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je v nasprotju z materialnim pravom.

12. Očitek je neutemeljen. V njegovem jedru je namreč nestrinjanje revidenta z razlago pogodbene določbe, vsebovane v četrtem odstavku 9. člena ZPP. Ta predstavlja pogodbeno materialno pravo, pravilnost njegove uporabe in razlage pa je vprašanje materialnega in ne procesnega prava.

13. Posebej toženec uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegovo pritožbeno opozorilo o kogentnosti določbe prvega odstavka 1024. člena OZ, čeprav je bilo to dovolj argumentirano, da bi se moralo sodišče do njega opredeliti, opredelitev pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava privedla do zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker je opredelitev opustilo, je tožencu kršilo pravico do izjave.

14. Tudi v tem delu je revizija neutemeljena. Pritožbeno sodišče je obravnavalo toženčevo pritožbeno navedbo, da je določba četrtega odstavka 9. člena Pogodbe nična, ker nasprotuje kogentni določbi 1024. člena OZ, obravnavalo in nanjo odgovorilo, češ da gre za navedbo, ki je nova in že zato neupoštevna (5. točka obrazložitve); morebitna nepravilnost odgovora ne pomeni kršitve pravice do izjave.

Odločitev o reviziji

15. Revizijski razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, niso podani. Njegova revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

(1) Glej prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 9. člena Pogodbe.

(2) V konkretnem primeru je bil za plačilo določen osemdnevni rok.

(3) Glej Krajnc, V., v: Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1058.