Jedro

Z izpodbijano sodbo je v izreku odločeno, tako kot da gre za dve pravdni stranki (Republiko Slovenijo, Ministrstvo za ... kot prvotoženo stranko in Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugotoženo stranko), kar je sicer napačno, ker je tožena stranka le ena – Republika Slovenija. Navedena pomanjkljivost ob dejstvu, da je prvotožena stranka Republika Slovenija pravilno opredeljena, v postopku pa jo je pravilno zastopalo Državno pravobranilstvo, ni take narave, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I/1, I/2, II/2 in III v delu, ki se nanaša na toženo stranko RS, tako, da se v tem delu glasi: „I.1.

Sklep ... uprave RS št. ... z dne 11. 1. 2007 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnih razmerij pri Vladi RS št. ... z dne 28. 2. 2007 se delno spremenita tako, da tožnici preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po dokončnosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnih razmerij; v ostalem se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev navedenih sklepov zavrne.

I.2.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki za čas od 14. 4. 2007 do 5. 5. 2007 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji za ta čas obračunati in po odvodu davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi jo dobila, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, to je od petega dne v mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh pod izvršbo; višji tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, plačilo prispevkov in davkov ter neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov za čas od 6. 5. 2007 dalje do 26. 3. 2008, se zavrne.

II.2.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med dejansko izplačanim regresom za letni dopust in regresom, ki ji pripada ob upoštevanju trajanja delovnega razmerja do 5. 5. 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 do plačila; višji tožbeni zahtevek (za plačilo regresa glede na dvomesečni odpovedni rok ter zakonskih zamudnih obresti od prisojene razlike v regresu za čas od 14. 4. 2007 do 1. 7. 2007) se zavrne.

III.

Tožena stranka RS je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 104,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 21,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 se dopusti.

Revizija zoper odločitev v zvezi s preostalim delom podrednega tožbenega zahtevka (glede plačila odškodnine namesto odpovednega roka ter razlike regresa za letni dopust ob upoštevanju dvomesečnega odpovednega roka) se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov ... uprave RS št. ... z dne 11. 1. 2007 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnih razmerij pri Vladi RS št. ... z dne 28.2.2007 (o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti); da ji toženi stranki zagotovita pravice iz delovnega razmerja za čas od 14. 4. 2007 do 26. 3. 2008, ji za ta čas vpišeta delovno dobo v delovno knjižico, jo prijavita v socialno zavarovanje in ji za ta čas obračunata in odvedeta davke in prispevke in izplačata plačo (pravilno: nadomestilo plače) v višini, ki bi jo dobila, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec; da sodišče naloži toženima strankama, da sta solidarno dolžni tožnici plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi v znesku 2.642,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 (do plačila); da sodišče naloži toženima strankama, da sta solidarno dolžni tožnici povrniti stroške tega postopka skupaj s stroški predhodnega postopka pri delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (do plačila) (I. odstavek, 1. do 4. točka izreka).

Obenem je zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženima strankama, da sta dolžni tožnici solidarno plačati: odškodnino namesto odpovednega roka v višini dveh povprečnih mesečnih plač tožeče stranke v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki ter odškodnino za dva dni letnega dopusta, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 do plačila; razliko med izplačanim regresom za letni dopust in regresom, ki tožnici pripada ob upoštevanju dvomesečnega odpovednega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 do plačila; odpravnino v višini 5/4 povprečne mesečne plače, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 do plačila ter prispevke iz naslova socialnih, pokojninskih in zdravstvenih zavarovanj za čas od 14. 4. 2007 do 14. 5. 2007 ter ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (II. odstavek, 1. do 4. točka izreka).

Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi primarnemu zahtevku oz. podrejeno, da primarni zahtevek zavrne in v celoti ugodi podrednemu zahtevku. V pritožbi v zvezi z zavrnitvijo primarnega zahtevka navaja, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja možnosti premestitve, prekvalifikacije oz. dokvalifikacije tožnice zakonito in pravilno izpeljan in da iz tega razloga ni podlage za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Tožena stranka tožnice ni uvrstila na interni trg dela pravočasno oz. tekom celotnega obdobja po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. ni preverjala možnosti premestitve za delovna mesta izven ... uprave RS, poleg tega pa ni preverjala možnosti premestitve tožnice na strokovno tehnično delovno mesto. V času od izdaje odpovedi 11. 1. 2007 do njenega učinkovanja po poteku odpovednega roka, ki se je končal 14. 4. 2007, torej v roku treh mesecev je bila tožnica na internem trgu skupaj 29 dni, od tega le 12 dni v času, ko je tekel 30-dnevni odpovedni rok. Razlaga sodišča prve stopnje, da niti določba 149. člena niti 161. člena ZJU ne določata roka uvrstitve na interni trg, ni pravilna, saj bi pomenila, da lahko delodajalec delavca na interni trg uvrsti tudi le en dan pred iztekom odpovednega roka in da s tem izpolni svojo zakonsko obveznost v zvezi s preveritvijo možnosti premestitve, kar pa seveda ne drži. 160. člen ZJU jasno določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi šele, če delavca ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. To pomeni, da mora delodajalec najprej ugotoviti, ali je delavca možno premestiti, šele nato mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Iz 158. člena ZJU izhaja, da je delavca potrebno uvrstiti na interni trg dela in ugotoviti možnost premestitve tudi izven organa, kjer je zaposlen, še preden je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Preveriti pa je treba tudi možnost premestitve na strokovno tehnično delovno mesto, kar izhaja tudi iz določb 149. in 147. člena ZJU. Skladno z načelom ohranitve delovnega razmerja bi tožena stranka morala preveriti možnosti premestitve v organu ter jo takoj uvrstiti na interni trg dela, kjer bi morala biti uvrščena vsaj mesec dni pred izdajo odpovedi (glede na 5. odstavek 158. člena ZJU, ki določa, da se javnemu uslužbencu odpove pogodba o zaposlitvi, če ga v enem mesecu ni mogoče premestiti na ustrezno delovno mesto) in ves čas do poteka odpovednega roka, vendar tožena stranka tega ni storila. Glede vsebine razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče s tem, ko je sledilo le navedbam tožene stranke o vsebini in količini opravljenega dela in se oprlo le na izpoved ene priče, tožnici neposredno nadrejene uslužbenke, bistveno kršilo določila postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj dokaznih predlogov tožnice ni sprejelo. Priči I.R. in J.S., tožničini sodelavki, bi lahko izpovedali o samih pogojih dela in o vsebini očitanih napak v posameznih izdelkih, ki niso bile vsebinske. Tudi z vpogledom v primerljive listine iz različnih izpostav, kot je predlagala tožnica, bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnica s svojimi rezultati dela ni izstopala od povprečnega uradnika na podobnem delovnem mestu in da so slabi rezultati dela kvečjemu posledica namernega šikaniranja s strani nadrejene in vračanja izdelkov v popravo po nepotrebnem in povezani z dejstvom, da tožnica ni imela opravljenega strokovnega upravnega izpita, kar ji je onemogočalo samostojno delo in izdajanje odločb, kjer šikaniranje s strani nadrejene ne bi bilo mogoče. Glede podrednega zahtevka tožeča stranka izpostavlja, da sodba sploh ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi tega zahtevka. Odpovedni rok je nezakonito določen, saj bi tožnici po ZDR pripadal vsaj 45 dnevni odpovedni rok, zaradi dopolnitve petih let delovne dobe pri delodajalcu, oz. dvomesečni odpovedni rok skladno s 56. členom Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Tožnica je 6. 2. 2007 dopolnila 5 let delovne dobe pri toženi stranki, odpovedni rok pa je pričel teči z dnem izdaje sklepa komisije, ko je postala odločba dokončna. Vsaj v tem delu bi moralo sodišče 1., 2. in 3. točki podrednega zahtevka ugoditi. S 4. točko podrednega tožbenega zahtevka pa je tožnica vtoževala odpravnino, ki ji po izrecni določbi 159. člena ZJU ne pripada, vendar je ta določba ZJU protiustavna, saj je v nasprotju s 14. členom Ustave RS ter načelom pravičnosti kot delom načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. S tem so javni uslužbenci brez razumnega in upravičenega razloga s strani zakonodajalca postavljeni v slabši položaj, oz. v neenak položaj glede na ostale delavce, ki jim po ZDR v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti odpravnina pripada. Tudi s tem v zvezi sodba ne vsebuje nobene obrazložitve.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Neutemeljeni so očitki, da delodajalec ni preveril možnosti premestitve, saj je tožena stranka preverila prosta mesta v organu v razdalji 70 km od sedeža ... urada ..., Izpostava ..., ter ugotovila, da je bilo prostih 13 uradniških mest – tri za V. stopnjo strokovne izobrazbe, ter eno strokovno tehnično delovno mesto za V. stopnjo, tožnica pa ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe, nima pa ne strokovnega izpita iz upravnega postopka ne državnega izpita iz javne uprave, zato je na nobeno uradniško delovno mesto ni bilo mogoče premestitvi. Na interni trg dela je bila uvrščena po podaji odpovedi in nato ponovno 28. 2. 2007, ker se je z drugostopenjsko odločitvijo spremenil začetek teka odpovednega roka. Po tožničinem delu ni bilo povpraševanja, če pa bi bilo, bi se odpoved v soglasju s tožnico preklicala. Glede zavrnitve dokaznih predlogov tožena stranka navaja, da predlagani priči nikoli nista opravljali tožničinim delom primerljivih del. Odpovedni rok je bil določen pravilno, ker je imela tožnica v času izdaje sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi manj kot 5 let delovne dobe. Določbe 56. člena Uredbe pa ne pridejo v poštev, ker veljajo le za primer odpovedi, ki jo poda delavec. Pravilna je tudi odločitev o odpravnini, saj ZJU v 159. členu določa, da se določbe ZDR o odpravnini ne uporabljajo, ZJU pa odpravnine za primer odpovedi iz razloga nesposobnosti ne določa, zato ni zakonske podlage za njeno priznanje v tožničinem primeru.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Uvodoma pritožbeno sodišča ugotavlja, da je tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu napačno označila kot toženi stranki Republiko Slovenijo, Ministrstvo ... kot prvotoženo in Vlado RS, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugotoženo stranko, sodišče prve stopnje pa je v izreku sodbe odločilo o tako postavljenem tožbenem zahtevku (po katerem naj bi se obema toženima strankama nalagale obveznosti v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v obliki solidarne obveznosti – glede priznanja obstoja delovnega razmerja, plačila davkov in prispevkov, plače in drugih denarnih terjatev). Pravdna stranka v individualnem delovnem sporu je lahko le Republika Slovenija kot pravna oseba in delodajalec. Po 2. odstavku 3. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU /Uradno prečiščeno besedilo ZJU-UPB2, Ur. l. RS, št. 32/2006/) je delodajalec v državnem organu Republika Slovenija, v upravi lokalne skupnosti pa lokalna skupnost. Pravdna stranka je lahko le država, ne pa ministrstvo ali Vlada RS oz. njena komisija, ki odloča o pritožbah v individualnih delovnih sporih (drugačna je ureditev npr. v upravnem sporu, v katerem lahko kot tožena stranka nastopa tudi pristojno ministrstvo kot drugostopni upravni organ). To izhaja iz določbe 1. odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po kateri je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Republika Slovenija, to je država, je pravna oseba javnega prava. Ministrstva oz. upravni organi niso pravne osebe, ker tega zakon ne določa, zato ne morejo biti pravdna stranka (niti po 3. odstavku 76. člena ZPP, ki določa pogoje, pod katerimi sme pravdno sodišče izjemoma priznati lastnost stranke nekaterim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po 1. in 2. odstavku tega člena). To izhaja iz določb Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002 in nasl. - ZDU-1). Prav tako v individualnem delovnem sporu ne more biti pravdna stranka Vlada RS oz. njena Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki odloča o pritožbah zoper odločitve o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja javnega uslužbenca po 35. členu ZJU. Vlada RS je namreč organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave RS. Vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno (1. in 7. člen Zakona o vladi RS – Ur. l. RS, št. 4/1993 in nasl.). S posebnim zakonom, to je z Zakonom o državnem pravobranilstvu (ZDPra – Ur. l. RS, št. 20/1997 in nasl.), pa je določeno, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi (1. člen). Po določbi 7. člena istega zakona državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Z izpodbijano sodbo je tudi v izreku odločeno tako, kot da gre za dve pravdni stranki, kar je sicer napačno, saj je tožena stranka le ena – Republika Slovenija (prvotožena stranka). Navedena pomanjkljivost ob dejstvu, da je prvotožena stranka RS pravilno opredeljena, v postopku pa jo je zastopalo državno pravobranilstvo, ni take narave, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Pritožbeno sodišče je napako popravilo tako, da je v uvodu sodbe navedlo, da je tožena stranka le Republika Slovenija.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in v pretežnem delu odločilo pravilno. Deloma pa je sprejeta odločitev napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede trajanja odpovednega roka, do katerega je upravičena tožnica, ki ji je bila sicer zakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, in glede s tem povezanih pravic. Pritožbeno sodišče se, razen v navedenem obsegu, v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožnici, zaposleni pri toženi stranki na delih davčnega kontrolorja v referatu za kontrolo, odmero in obračun davkov in drugih dajatev, Izpostava ..., ... urad ..., s sklepom z dne 11. 1. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana na podlagi 2. alinee 1. odstavka 88. člena člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) ter 159., 160. in 161. člena ZJU.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbah 159. člena ZJU se glede definicije nesposobnosti, odpravnine in možnosti premestitve ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe tega zakona (ZJU). Javni uslužbenec je nesposoben za svoje uradniško delovno mesto oz. strokovno-tehnično delovno mesto, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov (2. odstavek 159. člena ZJU). Po določbi 6. odstavka istega člena ZJU pa se šteje, da javni uslužbenec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, če ne opravlja dela v določenih ali dogovorjenih rokih oz. naloženega dela ne opravlja strokovno in kakovostno. V skladu z določbo 160. člena ZJU javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Po določbi 1. odstavka 161. člena ZJU pa se šteje, da javnega uslužbenca ni mogoče premestiti, če v okviru organa, v katerem ima sklenjeno delovno razmerje, ne obstoji ustrezno prosto delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje in za katero je javni uslužbenec po presoji predstojnika sposoben, in če v času trajanja odpovednega roka ne pride do povpraševanja po njegovem delu ali odkloni ponujeno premestitev.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja nesposobnosti, ki je trajal od 22. 6. 2006 do 26. 10. 2006 in je potekal v skladu z določbami 25. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/1991 – KPNG). V tem obdobju se je na podlagi predhodno zbrane dokumentacije (zapisa ugotovljenega stanja nerešenih zadev s področja odmere davka na dediščine in darila na dan 22. 6. 2006) spremljalo tožničino delo preko tedenskega poročanja ter vsakodnevnega pregleda opravljenega dela oz. pripravljenih izdelkov s strani neposrednega vodje oz. v času njene odsotnosti vodje izpostave, ki sta tožnici sproti dajali navodila in potrebne informacije. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bila v obdobju ugotavljanja nesposobnosti tožeča stranka na delovnem mestu 35 delovnih dni (od 90 delovnih dni); v tem času ni opravila niti ene odmere davka, izmed prevzetih 22 sklepov o dedovanju pa je imela v obravnavi šest primerov, za katere je pripravljala sedem odmernih odločb, od katerih nobena ni ustrezala za izdajo. V tem obdobju je izdelala 21 dopisov za odstop sklepov drugim izpostavam. Ugotovljeno je bilo, da je tako količina opravljenega dela kot strokovnost in kvaliteta skrajno pod pričakovanji.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil postopek pred podajo redne odpovedi izveden v skladu z določbami ZJU in ZDR in da je razlog nesposobnosti podan, saj je dokazano, da tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ni opravljala v določenih ali dogovorjenih rokih oz. naloženega dela ni opravljala strokovno in kakovostno. Glede na vse izvedene dokaze pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ni utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi priče Z.D., tožnici neposredno nadrejene delavke, ki je izpovedala, kakšne napake so se pojavljale pri delu tožnice in pojasnila, da nikakor ni šlo le za formalne, ampak tudi za vsebinske napake, ki jih tožnica kljub navodilom ni ustrezno odpravljala, zlasti če se upoštevajo listinski dokazi ter rezultat postopka spremljanja tožničinega dela v daljšem obdobju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga nesposobnosti z izvedenimi dokazi popolno in pravilno ugotovljeno. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožničinih sodelavk ne bi mogla odločilno vplivati na razčiščevanje zadeve. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer izvedlo obsežen dokazni postopek, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič I.R. in J.S., tako da pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Isto velja za predlagani dokaz vpogleda v primerljive listine iz različnih izpostav, s katerim naj bi se po tožničinem mnenju ugotovilo, da tožnica ni izstopala od povprečnega uradnika na podobnem delovnem mestu. Četudi bi te pritožbene navedbe držale, dejstvo, da tudi drugi uradniki na podobnih delovnih mestih delajo napake pri delu, ne more biti odločilno. Tožnica v pritožbi tudi poudarja, da naj bi bili slabi rezultati dela tožnice posledica namernega šikaniranja s strani nadrejene oz. vračanja izdelkov v popravo po nepotrebnem, vendar pritožbi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalnih trditev o namernem šikaniranju tožnice ne zadoščajo. Sicer pa izvedeni dokazi potrjujejo, da tožnica pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegala niti po količini niti po kvaliteti in strokovnosti in da je zakoniti odpovedni razlog nesposobnosti v tožničinem primeru dejansko obstajal. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v postopku pred odpovedjo, pa tudi v času po izdaji sklepa o redni odpovedi s strani prvostopenjskega organa, izpolnila zakonsko dolžnost ugotavljanja možnosti premestitve tožnice, ki izhaja iz citiranih določb 160. in 161. člena ZJU, sklicevanje na določbe 158. člena ZJU pa ni utemeljeno, saj se ta določba nanaša na ugotavljanje možnosti premestitve presežnih delavcev oz. javnih uslužbencev. Tožnica je bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, uvrščena na interni trg dela po podaji odpovedi in ponovno po izdaji drugostopenjskega sklepa komisije za pritožbe, glede na spremembo odločitve o začetku teka odpovednega roka. Dejstvo pa je, da tožnica nima opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka oz. državnega izpita iz javne uprave, kar je bil verjetno kljub temu, da ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe, razlog, da ji drugega ustreznega dela ni bilo mogoče zagotoviti.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zakonita, je torej pravilna, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na nepravilnost izpodbijanih sklepov v zvezi z določitvijo trajanja odpovednega roka. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bilo v prvostopenjskem sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007 v 2. točki izreka določeno, da odpovedni rok 30 dni teče naslednji dan po vročitvi odpovedi, napaka pa je bila deloma popravljena z dokončnim sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 28. 2. 2007, s katerim je bilo odločeno, da odpovedni rok začne teči naslednji dan po dokončnosti sklepa komisije. Kljub navedenemu pa sta izpodbijana sklepa nezakonita v delu, v katerem se tožnici priznava pravica le do odpovednega roka v trajanju 30 dni, saj je tožnica dne 6. 2. 2007, to je v času pred dokončnostjo sklepa oz. pred dnem, ko je o njeni pritožbi odločila Komisija za pritožbe, izpolnila pet let delovne dobe. Zato je glede na določbo 3. odstavka 92. člena ZDR upravičena do minimalnega odpovednega roka v trajanju 45 dni, kar pomeni, da ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo po izteku 30 dnevnega odpovednega roka, in da bi ji lahko zakonito prenehalo šele po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, to je 5. 5. 2007. Glede na navedeno je tožnica upravičena do priznanja obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostim od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 14. 4. 2007 do 5. 5. 2007, to je do prijave v socialno zavarovanje in odvod davkov in prispevkov za ta čas, kakor tudi do nadomestila plače v višini, ki bi ji pripadala, če bi v tem času delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Upravičena je tudi do dela regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal glede na trajanje delovnega razmerja do 5. 5. 2007 oz. glede na to, da bi glede na navedeni datum prenehanja delovnega razmerja imela pravico do sorazmernega dela letnega dopusta v daljšem trajanju (162. člen ZDR), z zapadlostjo z dnem 1. 7. 2007 (131. člen ZDR). V tem obsegu je torej pritožba tožeče stranke delno utemeljena, ni pa pravne podlage za priznanje odškodnine za dva dneva letnega dopusta, niti za priznanje odpovednega roka v trajanju dveh mesecev, za kar se zavzema pritožba, saj določbe 56. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.) veljajo za primer odpovedi s strani delavca, ne pa delodajalca. Iz razlogov, ki so navedeni uvodoma, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi primarnega ter podrednega tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko (Komisijo za pritožbe pri Vladi RS).

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine v višini 5/4 povprečne mesečne plače, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2007 do plačila. Res je sicer, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o tem delu tožbenega zahtevka ni posebej obrazložilo, kljub temu pa je po stališču pritožbenega sodišča odločilo pravilno, saj glede na določbo 1. odstavka 159. člena ZJU kot specialnega predpisa ni pravne podlage za priznanje pravice do odpravnine tožnici zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Po tej določbi ZJU se namreč glede definicije nesposobnosti, odpravnine in možnosti premestitve ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe tega zakona, ZJU pa pravice do odpravnine za tak primer redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ne določa. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu (4. točka 358. člena, 353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj je tožeča stranka v pravdi delno uspela. Uspeh je ocenjen na 10 %, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožnici del priglašenih potrebnih stroškov, ki znašajo skupaj 104,00 EUR. Potrebni stroški tožeče stranke, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, znašajo 1.870 točk, skupaj z DDV in 2 % za materialne stroške pa 2.288 točk, tožnica pa je upravičena do povračila 10 % to je 228 točk (po vrednosti točke 0,459 EUR).

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, to je 10 % potrebnih stroškov, ki znašajo 21,00 EUR (375 točk ter 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV, kar znaša 45,9 točke oz. 21,00 EUR) (154., 155. in 165. člen ZPP).

Skladno z določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena navedenega zakona v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – ZPP-D) je pritožbeno sodišče moralo odločiti o tem, ali se revizija dopusti, ker glede odločitve o regresu za letni dopust kakor tudi glede odločitve o delu podrednega zahtevka (odškodnina za odpovedni rok, odpravnina) revizija po samem zakonu ni dovoljena, ker ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP). Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi dopusti, ker meni, da gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem vrhovno sodišče še ni odločilo. Tožeča stranka namreč izpostavlja vprašanje skladnosti ureditve v ZJU s Ustavo RS, saj ZJU kot specialni predpis javnemu uslužbencu ne priznava pravice do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, za razliko od ureditve v splošnem zakonu – ZDR, po katerem ima delavec pravico do odpravnine tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga. Glede odločitve o ostalih denarnih zahtevkih pa ne gre za nobenega od primerov iz citirane določbe 32. člena ZDSS-1, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da v tem delu revizije ne dopusti.