Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa - sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 29. 11. 2010 od sodišča zahteval, naj toženi državi naloži plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo leta 2009 na njegovih jagnjetih in ovcah povzročili krokarji, ki so zavarovana živalska vrsta.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da bi svoje premoženje obvaroval pred nastankom škode.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je predlogu tožnika ugodilo in je s sklepom II DoR 324/2014 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON.

5. Na podlagi tega sklepa je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče, ne da bi izvedlo zaslišanje, ki ga Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) primarno veleva v 253. členu ZPP, nekritično sledilo pisnemu izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca in nanj v pretežni meri naslonilo svojo odločitev. Navaja, da iz navedenega izvedenskega mnenja izhaja, da ni izvajal nekaterih načinov vzreje ovac (kot npr. kotenja v bloku, sezonskega pripusta itd.), kar bi lahko zmanjšalo število pokončanih jagenjčkov, ob tem pa je sodišče popolnoma spregledalo njegove pripombe, da predlagani načini vzreje niso skladni z ekološkim načinom reje, ki ga on prakticira. Meni, da izpodbijani sodbi posledično nimata razlogov o odločilnih dejstvih zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik poudarja, da mu je bilo v okviru izobraževanj, ki jih je organizirala tožena stranka, povedano, da je za živali v ekološki reji bistvenega pomena, da se njihova svoboda ne omejuje, kar velja tudi za način razploda s prostimi ovni v čredi. Zato pripusta ni mogoče izvajati kontrolirano, živali zapirati v bokse ali drugače omejevati njihovega gibanja. Meni, da bi bilo zato treba njegovo skrbnost presojati skozi prizmo veljavnih predpisov s področja ekološke reje in upoštevati tudi, da njegov pašnik obsega kar 15 hektarjev razgibanega hribovitega terena. Opraviti bi bilo treba primerjavo njegovega ravnanja z ravnanjem drugih ekoloških rejcev drobnice in upoštevati tudi ekonomsko opravičljivost izvedbe posameznih zaščitnih ukrepov. Poudarja, da ne tožena stranka, ne stroka nista jasno in nedvoumno povedali, kako je treba varovati ovce pred krokarjem, če gre za ekološko rejo. Opozarja, da bi bilo teoretično pašnike mogoče prekriti z mrežo, da pa bi bilo to povezano z ogromnimi stroški in bi bilo sporno tudi z vidika umestitve takšne mreže v prostor. Tožnik meni, da bi moralo sodišče glede njegove skrbnosti po določbah 92. člena ZON celovito presoditi vse izpostavljene okoliščine in ne zgolj splošno zapoved pravilnika, kar še dodatno kaže na to, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da je škoda na drobnici nastala v zvezi s krokarji. Strinja pa se z oceno, da tožnik ni uspel dokazati, da je ravnal v skladu z določbo 92. člena ZON in Pravilnikom o primernem načinu varovanja premoženja in vrsti ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju in ni naredil potrebnega, da bi obvaroval svoje premoženje pred nastankom škode oziroma zahteval od ministrstva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev škode, če nastanka škode ne bi bilo mogoče preprečiti na način iz prvega odstavka 92. člena ZON. Opozarja tudi, da je izvedenec v svojem izčrpnem izvedenskem mnenju upošteval dejstvo, da se tožnik ukvarja z ekološko rejo, da je upošteval velikost pašnika, njegovo konfiguracijo, število živali v čredi in na podlagi teh okoliščin pojasnil, da bi tožnik lahko izvajal večje število preventivnih ukrepov, kot je omejitev dostopa krokarjev do krme, odstranitev lovskih krmišč, uvajanje varovalnih živali npr. pastirskega psa, povečan nadzor, vsaj v času jagnjitev, sezonsko jagnjitev, tožnik pa ni dokazal, da je katerega od teh ukrepov izvedel in na ta način poskušal zmanjšati škodo. V okviru naštetih ukrepov izvedenec ni omenjal pokritja pašnika z mrežo, saj gre za ukrep, ki ga pravilnik opredeljuje kot primeren način varovanja premoženja za škodo, ki jo povzročijo škorci (trta). Tožena stranka tako meni, da revizija ni utemeljena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Tako revizijsko sodišče navedb v reviziji, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni obravnavalo.

9. Po petem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), kot je še veljal ob nastanku škode, je za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave (ZON) odgovorna Republika Slovenija, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). ZON pa v 92. členu določa, da fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst iz 81. člena ZON lahko povzročijo škodo na premoženju (v nadaljnjem besedilu oškodovanec), mora na primeren način, kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na način iz prejšnjega odstavka, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. ZON v 93. členu določa, da je oškodovanec upravičen do povrnitve odškodnine v višini dejanske škode, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst iz 81. člena ZON, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 92. člena.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je v šesti točki mnenja na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa in to je sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tožnik ni ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi in tudi sedaj v reviziji ponudil razlogov, ki bi ovrgli izvedenčeve navedbe, da ti ukrepi ne nasprotujejo pravilom ekološke živinoreje oziroma bi mu kakorkoli onemogočili status rejca po merilih ekološke reje. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijske postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.