Jedro

Za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, je Republika Slovenija odgovorna ne glede na krivdo, torej objektivno. Pri tej vrsti odgovornosti se vzročnost domneva, če je dokazano, da je škoda nastala v zvezi z varovano vrsto živali. Oškodovanec mora torej zatrjevati in dokazati (zgolj) dejstva, ki opredeljujejo domnevo o obstoju vzročne zveze, to je t. i. domnevno bazo – to je zvezo med škodo in zavarovano živaljo.

Neizvedbe preventivnih ukrepov kot so sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visoko brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor z uvedbo pastirja (v obdobju jagnjitev) ali v tem času pogostejša prisotnost skrbnika, kar bi zmanjšalo možnost za nastanek škode, ni mogoče opravičevati z ekološko rejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 485,60 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Svoje stroške nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino za škodo, ki so jo povzročile živali zavarovanih vrst v višini 8.708,10 EUR skupaj s pripadki (točka I izreka) in mu naložilo, da toženi stranki povrne 747,50 EUR stroškov postopka s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da se v 19. točki obrazložitve ni opredelilo do celotne izpovedbe tožnika. Slednji je povedal, da se je pri Zavodu za gozdove RS pozanimal, ali je mogoča zaščita pred krokarjem in da mu odgovor ni bil dan. Vložena je bila le prošnja za odstrel določenega števila osebkov, ki pa je bila zavrnjena. Ne pooblaščencem Zavoda za gozdove RS, ne tožniku, vsebina pravilnika, glede metod odvračanja krokarjev, ni bila znana. Tožnik je storil le tisto, kar bi v dani situaciji v praktičnih in izvedljivih okvirih storil vsak povprečno skrben človek. Prezrta je ostala izpovedba tožnika glede njegovih empiričnih izkustev s krokarjem ter neekonomski ter dejansko neizvedljivi možnosti za nameščanje več ljudi, upoštevajoč površino pašnika ter ekološko rejo. Sodišče se je nekritično oprlo na izvedensko mnenje F. J., ne da bi upoštevalo pripombe, ki jih je dala tožeča stranka in ne da bi si teren predhodno ogledalo. Izkušnje tožnika kažejo, da so metode odvračanja po Pravilniku neučinkovite oziroma praktično in ekonomsko neizvedljive. Sodbe sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Takšna pomanjkljivost predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi očitke o neizvajanju preventivnih ukrepov je sodišče utemeljilo z izvedenskim mnenjem, ki mu je nekritično sledilo in se ni oziralo na obširne pripombe tožnika, med drugim tudi v zvezi z ekološko rejo ovac. Tudi v tem delu je bila prezrta izpovedba tožnika glede ekološkega načina reje, obnašanja ovac ob jagnjitvi in obnašanja mladih jagnjet. Tako je povedal, da je bil s strani Ministrstva za kmetijstvo podučen, da je za živali v ekološkem kmetovanju bistvenega pomena, da te živijo prosto in da se čim manj omejuje njihova svoboda, kar seveda velja tudi za način razploda s prostimi ovni v čredi. Pripusta zato ni mogoče izvajati kontrolirano, živali zapirati v bokse in kako drugače omejevati njihovega gibanja. Izpovedal je tudi, da se ovca, ko se jagnji, oddalji od črede (in ljudi), povrženega jagenjčka pa se človek ne sme dotikati. Vsi po izvedencu predlagani ukrepi glede razmnoževanja ovc so v praksi neizvedljivi in jih ni mogoče označiti drugače kot teoretsko razpredanje. Tudi v tem delu sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljivost predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič V. M., F. K. in B. J., ki bi vedeli povedati ne samo glede tipičnih znakov poškodb zaradi kljuvanja, ampak tudi glede okoliščine, ali je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar ali ne. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče Z. K. in vpogleda v spis naslovnega sodišča I P 3398/2010, s katerima bi se sodišče lahko prepričalo, da škodni primeri zaradi napada krokarjev niso osamljeni ter da v praksi ekološke reje ovac kakršnakoli zaščita pred napadi krokarjev ni poznana in ni prakticirana. Do dokaznega predloga tožeče stranke za izvedbo ogleda na kraju samem pa se sodišče sploh ni opredelilo. Odločitve sodišča tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nepravilno je, da je sodišče štelo kot nepomembno okoliščino, da je tožena stranka, na podlagi podpisanih oziroma sklenjenih sporazumov o določitvi višine odškodnine, tožeči stranki v pred tem identičnih primerih izplačevala odškodnino in mu priznavala položaj dobrega gospodarja z ugotovitvijo, da je bilo varovanje ustrezno. Šele po naročeni študiji je trdila, da krokarji ne pobijajo živih živali in je začela plačila zavračati, nikoli pa ni plačil zavračala zaradi slabega varovanja živali. Tožena stranka ni nikoli jasno povedala, kako naj se premoženje varuje pred krokarjem (za razliko od varovanja pred volkom in medvedom). Zmotne so tudi ugotovitve sodišča, da tožeča stranka ni ustrezno zaščitila trte. Vsebina Pravilnika ji ni bila znana, dejstvo pa je, da škode po škorcih in kosih tudi ni mogla predvideti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri tem, da zgolj domnevni sledovi prisotnosti krokarja ne potrjujejo, da je dejansko prišlo do smrti posameznih živali zaradi te živalske vrste. V ostalem meni, da je odločitev sodišča pravilna, saj tožeča stranka ni ravnala kot dober gospodar. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Preizkus izpodbijane odločitve je zato mogoč. To velja tudi za tisti del sodbe v katerem sodišče ugotavlja, da je tožnik svoje živali zaščitil zgolj z ogrado, ni pa izvajal katerega od načinov odvračanja. Kako je sodišče ta dejstva ugotovilo, je obrazložilo, opredelilo pa se je tudi do tožnikovega nepoznavanja predpisanih načinov varovanja (primerjaj zadnji del razlogov pod točko 20) in njegovih ugovorov glede možnosti njihove izvedbe in učinkovitosti (glede prisotnosti človeka v zadnjem delu točke 19, glede drugih ukrepov pa v točki 20). Iz razlogov je tako jasno razvidno stališče sodišča do tožnikove izpovedbe o teh vprašanjih – ker ni trdil in dokazal, da je odvračanje in preventivne ukrepe sicer izvajal (a opustil zaradi neučinkovitosti), mu ni sledilo. Do tožnikove izpovedbe o ekološki reji, površini in konfiguraciji terena in posledični (ne)možnosti izvajanja ustreznih preventivnih ukrepov pa se je sodišče opredelilo v delu, ko povzema mnenje izvedenca (primerjaj razloge v točki 20 sodbe). Slednjemu je bilo namreč naloženo tudi to, da presodi tovrstne tožnikove ugovore. S tem, ko je sodišče mnenje sprejelo in njegove bistvene dele povzelo v sodbo, je zavzelo tudi stališče do drugačnih tožnikovih trditev oziroma izpovedbe.

6. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je pridržano sodišču (drugi odstavek 213. člena ZPP). Pri tem pa sodišče ni popolnoma prosto, saj lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP predlagani dokaz zavrne le, če je nepotreben, ker je dejstvo (že) dokazano; če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno; ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren.

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje prič M., K. in J. zavrnilo, ker je tožnik dejstva, za dokazovanje katerih je predlagal njihovo zaslišanje, dokazal že s predloženimi listinami in zato nadaljnje izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Pritožnik v pritožbi sicer izpostavlja, da naj bi priče izpovedale tudi o tem, ali je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar ali ne, vendar pa je pritožniku v zvezi s tem potrebno pojasniti, da gre pri tem vprašanju za vprašanje uporabe prava in ne za ugotavljanje dejstev. Na kakšen način je pritožnik svoje premoženje varoval in ostala dejstva, ki so sodišču služila za odgovor na to vprašanje, pa so bila bodisi neprerekana bodisi ugotovljena že z izvedbo drugih dokazov. Ker dejstvo, da je škoda na drobnici, na enak način kot tožniku, nastala tudi priči Z. K., ni bilo sporno, je sodišče predlog za zaslišanje te priče utemeljeno zavrnilo. Okoliščina, da predlagana priča ne pozna in (enako kot tožnik) ne izvaja primerne zaščite pred napadi krokarjev, pa ne more biti odločilna za presojo v konkretnem primeru. Tudi dejstva, ki naj bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo z ogledom na kraju samem, so bila ugotovljena že z drugimi dokazi oziroma niti niso bila prerekana (površina, konfiguracija terena). Zgolj s tem, da ni navedlo razloga, zakaj ogled ni bil opravljen, preizkusa izpodbijane sodbe ni onemogočilo. Tudi v tem delu zato o kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.

8. Za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave (Zakon o ohranjanju narave, v nadaljevanju ZON), upoštevajoč tudi peti odstavek 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), je odgovorna tožena stranka ne glede na krivdo, torej objektivno. Pri tej vrsti odgovornosti se vzročnost domneva, če je dokazano, da je škoda nastala v zvezi z varovano vrsto živali. Oškodovanec mora torej zatrjevati in dokazati (zgolj) dejstva, ki opredeljujejo domnevo o obstoju vzročne zveze, to je t. i. domnevno bazo – to je zvezo med škodo in zavarovano živaljo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik zvezo med škodo in zavarovano živaljo, to je krokarjem, dokazal, toženki pa domneve o obstoju vzročne zveze ni uspelo izpodbiti.

9. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje takšno zvezo z določeno stopnjo verjetnosti priznava tudi toženka sama, ko se sklicuje na rezultate študije „Krokar“ - interakcija z drobnico, objavljeno v maju 2011, ter rezultate raztelešenja petih jagnjet, ki je bilo opravljeno v zvezi s škodo, ki je nastala rejcu K. (za tri je bilo ugotovljeno, da je do pogina prišlo zaradi poškodb, ki so nastale v času življenja kot posledica ptičjega kljuvanja). Zvezo med škodo in krokarji nadalje dokazujeta tudi izpovedba tožnika ter mnenje izvedenca, ki je bil postavljen v postopku. Slednji sicer zgolj na podlagi opisa poškodb poginulih živali ni mogel ugotoviti, ali so nastale za časa življenja ali šele po smrti, je pa izpostavil, da lahko krokarji napadejo in okljuvajo živali, ki so oslabele zaradi bolezni, poškodb ali podobnega in se same niso sposobne premikati, ali pa je njihovo premikanje močno reducirano, kar ne izključuje možnosti, da krokarji napadejo in okljuvajo tudi jagenjčke, ampak kaže na to, da je to povsem mogoče. 10. Za utemeljenost tožbenega zahtevka bi moral tožnik, kot je podrobneje pojasnilo že sodišče prve stopnje, dokazati, da je na primeren način, kot dober gospodar, na svoje stroške naredil vse potrebno, da bi obvaroval svoje premoženje pred nastankom škode oziroma, da je zahteval od ministrstva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev škode, če nastanka škode ni bilo mogoče preprečiti na način iz prvega odstavka 92. člena ZON.

11. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na svojem pašniku, ki meri približno 15 ha in je na razgibanem terenu, v času škodnega dogodka imel v ekološki reji približno 150 glav ovac in jagenjčkov. Drobnico je zaščitil le z mrežo višine 1,2 m z okenci 6 x 6 cm, ki pa za zaščito pred krokarji ni primeren način varovanja. Odvračanja v smislu Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (v nadaljevanju Pravilnik) (1), to je varovanja premoženja, ki se izvaja s prisotnostjo in aktivnostjo človeka, živali ali z uporabo odvračal, ni izvajal. Tožnik je poginule živali sicer sproti odstranjeval, na pašniku se nahaja tudi hlev, kamor se živali lahko zatečejo, ni pa izvajal sezonskih jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku z fizično zaščito visoko brejih ovac, povečanega nadzora z uvedbo pastirja v obdobju jagnjitev, niti ni poskrbel za pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku, kar bi vse lahko izvedel in kar bi zmanjšalo možnost nastanka škode. Glede na to, da je tožniku nastala na enak način škoda že dvakrat, to je v letu 2007 in 2008, je bila le-ta objektivno pričakovana. Tožnik je sicer prosil za odstrel krokarjev, ki pa je bil zavrnjen, ker ni bilo dokazano, da je tožnik naredil vse, kar je bilo potrebno, da premoženje zavaruje pred napadi krokarjev in da pri tem ni bil uspešen.

12. Pritožnik tako ugotovljeno dejansko stanje v obširnih pritožbenih navedbah, v katerih opozarja na svoje „empirične“ izkušnje, površino in konfiguracijo pašnika ter način ekološke reje, izpodbija zgolj v pogledu ugotovitve, da bi bila izvedba odvračanja v smislu Pravilnika ter izvedba preventivnih ukrepov kot so sezonska jagnjitev, kotitev v bloku s fizično zaščito brejih ovac in mladih jegnjet, povečan nadzor z uvedbo pastirja ter pogostejša prisotnost skrbnika na pašniku, mogoča in učinkovita. Izpostavlja tudi ekonomičnost. 13. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti. Kot ugotavlja že sam, je sodišče v tem pogledu v celoti sledilo izvedencu, ki je bil v postopku postavljen. Pritožnik sodišču sicer očita, da ni upoštevalo njegovih pripomb zoper izvedeniško mnenje, vendar pa pritožnik ne konkretizira, katere pripombe niso bile upoštevane. Izvedenec na vprašanje, kakšni zaščitni ukrepi so primerni za zaščito pred krokarji, ni odgovarjal zgolj na splošno, ampak je na zahtevo sodišča upošteval dejstvo, da tožnik izvaja prosto rejo (primerjaj točko 5 in 11 izvedeniškega mnenja), upošteval pa je tudi velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi (točka 6 mnenja). Ukvarjal se je tudi z vprašanjem, ali lahko prisotnost človeka in njegova aktivnost napade krokarjev prepeči (točka 7). Po mnenju izvedenca bi tako tožnik, upoštevajoč prosto rejo, površino pašnika, njegovo konfiguracijo in število in vrsto živali, lahko izvajal vrsto preventivnih ukrepov (tako izvedenec npr. našteva omejitev dostopa krokarjev do krme, odstranitev visokih izpostavljenih struktur na ali ob pašniku, ukinitev lovskih krmišč za prosto živeče živali, uvajanje varovalnih živali, npr. pastirski pes), med njimi tudi sezonske jagnjitve v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visoko brejih ovac in mladih jagnjet, povečan nadzor, lahko bi uvedel pastirja v obdobju jagnjitev ali zagotovil pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Že izvajanje sezonske jagnjitve (potekale bi le dvakrat letno) bi omogočilo lažje nadziranje kondicije živali in tako zmanjšalo izgube.

14. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnik v postopku ni podal trditev smeri, da je s takšnimi ukrepi, katerih neizvedbo mu sodišče očita, poskusil zmanjšati škodo, pa so bili neuspešni, zato mu v njegovi izpovedbi utemeljeno ni sledilo in je kot podlago svoji odločitvi uporabilo izvedeniško mnenje. Izvedba dokazov namreč manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti.

15. Tudi sicer se s stališčem pritožnika, da bi bila izvedba preventivnih ukrepov v nasprotju z ekološko rejo, ni mogoče strinjati. Pritožnik je namreč, ne glede na vrsto reje, v prvi vrsti dolžan storiti vse, da zagotovi dobrobit živali, ki so v njegovi oskrbi. Med drugim mora preprečevati tudi vzroke, ki lahko pri živalih povzročijo bolečine in poškodbe (primerjaj 4. člen Pravilnika o zaščiti rejnih živali (2) in prej 3. člen prej veljavnega Pravilnika o minimalnih pogojih za zaščito rejnih živali in postopku registracije hlevov za rejo kokoši nesnic (3)). Tudi živali, ki so nastanjene na prostem, morajo biti zavarovane ne le pred neugodnimi vremenskimi razmerami, ampak tudi pred plenilci in drugimi nevarnostmi (10. člen obeh zgoraj navedenih pravilnikov). Neizvedbe preventivnih ukrepov kot so sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visoko brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor z uvedbo pastirja (v obdobju jagnjitev) ali v tem času pogostejša prisotnost skrbnika, kar bi zmanjšalo možnost za nastanek škode, zato ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na ekološko rejo. Tožnikova trditev, da bi bila reja ob izvedbi ukrepov, ki so za zaščito živali potrebni, neekonomična, je ostala na pavšalni ravni in neizkazana. Poleg tega pa to dejstvo lahko vpliva le na odločitev tožnika, ali se bo z rejo v obstoječem okolju (še) ukvarjal ali ne, ne more pa biti podlaga, da se kljub opuščanju preventivnih ukrepov tožniku prizna, da je ravnal kot dober gospodar in s tem tudi upravičenje do povračila škode.

16. Dejstvo, da je tožena stranka pred letom 2009 izplačevala odškodnine za škodo, povzročeno s strani krokarjev, ne more vplivati na odločitev v tem postopku. V konkretnem primeru gre za nove škodne dogodke in škodo iz drugega časovnega obdobja. Nobene ovire zato ni, da tožena stranka ne bi podala ugovorov, ki jih sicer predhodno ni uveljavljala.

17. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da tožnik z vsebino Pravilnika ni bil seznanjen in da ga ne tožena stranka in ne delavci Zavoda za gozdove niso poučili o primernih ukrepih, na odločitev ne more vplivati. Ker je tožnik rejec ovac, se od njega utemeljeno pričakuje, da se bo kot strokovnjak seznanil ne le z načini reje, pač pa tudi z ukrepi za zaščito svojih živali, kar vključuje tudi poznavanje ustreznih pravil. 18. Pravilnik v pogledu varovanja pred škorci, ki so (poleg kosov in brinovk) tožniku povzročili škodo na vinski trti, kot primeren način varovanja premoženja opredeljuje odvračanje z uporabo zaščitnih mrež, kot ukrep za preprečitev nadaljnje škode na premoženju pa odvračanje s sistemom za odvračanje ter hkratno uporabo več različnih odvračal. Tožnik je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, uporabljal zgolj cunje in polivinil. Zaključek sodišča, da tožnik ni kot dober gospodar na primeren način varoval svojega premoženja, je zato tudi v pogledu škode na vinski trti pravilen. Glede pritožbene navedbe, da tožnik škode na trti po škorcih in kosih ni mogel predvideti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je ostala neopravičena (337. člen ZPP).

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna nositi stroške pritožbenega postopka – tako tiste, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, kot tudi tiste, ki so nastali toženi stranki z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek pred pritožbenim sodiščem (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT) v višini 465,60 EUR ter pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj torej 485,60 EUR. Te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V kolikor bo s plačilom zamudila, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) UL RS 74/2005

(2) UL RS 51/2010 in 70/2010

(3) UL RS 41/2003