Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku, s tem ko se je v obrazložitvi sodbe oprlo na izpovedi strank glede dejstev, o katerih ni bilo navedb tožene stranke, pri čemer je prav s temi izpovedbami utemeljevalo odločitev v korist tožene stranke, - ali je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, s tem ko ni izvedlo soočenja med prvim tožencem in pričo V., s tem ko ni upoštevalo vseh dokaznih listin in s tem ko se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do protislovnih izjav stranke in priče (razlike v izpovedbi med prvim tožencem in V. glede izročitve denarja), ki so odločilnega pomena, - ali je tožnik uspel prevaliti dokazno breme glede izročitve denarja na toženo stranko in bi morala ona dokazovati, da je denar dejansko izročila tožniku.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku, s tem ko se je v obrazložitvi sodbe oprlo na izpovedi strank glede dejstev, o katerih ni bilo navedb tožene stranke, pri čemer je prav s temi izpovedbami utemeljevalo odločitev v korist tožene stranke?

2. Ali je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, s tem ko ni izvedlo soočenja med prvim tožencem in pričo V., s tem ko ni upoštevalo vseh dokaznih listin in s tem ko se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do protislovnih izjav stranke in priče (razlike v izpovedbi med prvim tožencem in V. glede izročitve denarja), ki so odločilnega pomena?

3. Ali je tožnik uspel prevaliti dokazno breme glede izročitve denarja na toženo stranko in bi morala ona dokazovati, da je denar dejansko izročila tožniku?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dovolitvi spremembe tožbe (I. točka izreka), v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa posojilne pogodbe s klavzulo izvršljivosti z dne 11. 4. 2013, sklenjenega med tožnikom in prvim tožencem, v znesku, ki presega 120.000,00 EUR; - za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa posojilne pogodbe s klavzulo izvršljivosti z dne 15. 6. 2012, sklenjenega med tožnikom in drugim tožencem, v znesku, ki presega 50.000,00 EUR; - za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke in zaznambe izvršljivosti pri nepremičninah, posameznih delih št. 5, 2 in 4 v stavbi št. 87, k. o. ..., ter posameznima deloma št. 3 in 8 v stavbi št. 85, k. o. ...; - za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in tretjo toženko dne 8. 7. 2013, v delu, ki se nanaša na nepremičnine, posamezna dela št. 2 in 4 v stavbi št. 87, k. o. ..., ter posamezni del št. 8 v stavbi št. 85, k. o. ..., in za izbris lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist tretje toženke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vpisom lastninske pravice v korist tožnika; - za nerazdelno plačilo tožencev tožniku 119.200,00 EUR z obrestmi (II. točka izreka). V III. točki izreka pa je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da morata prvi in drugi toženec izstaviti izbrisni pobotnici za izbris skupne hipoteke in neposredne izvršljivosti, ustanovljene s prej navedenima izvršljivima notarskima zapisoma (le) pri nepremičninah, posameznemu delu št. 3 v stavbi št. 85, k. o. ..., in posameznemu delu št. 5 v stavbi št. 87, k. o. ..., in sicer prvi toženec za znesek glavnice 310.000,00 EUR s pripadki, drugi toženec pa za znesek glavnice 75.000,00 EUR s pripadki. Višji podredni tožbeni zahtevek za izstavitev izbrisne pobotnice je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije vztraja, da so sporne posojilne pogodbe oderuške, ker v resnici ni prejel od tožencev toliko denarja, kot je navedeno v notarskih zapisih. Skupna višina oderuških obresti naj bi bila kar 212.000,00 EUR (gre za seštevek zneskov, ki naj bi bili tožniku izročeni v gotovini kot del posojila, vendar mu nikoli niso bili izročeni). Trdi, da je glede izročanja denarja (konkretno zneska 103.400,00 EUR pred podpisom posojilne pogodbe z dne 6. 11. 2012 in zneska 102.000,00 EUR pred podpisom posojilne pogodbe z dne 11. 4. 2013) sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena in arbitrarna.1 Ob tem poudarja, da je prvi toženec, zaslišan kot stranka, izjavil, da je tožniku izročil samo polovico od navedenih zneskov, drugo polovico pa V., V. pa je zaslišan kot priča to zanikal oziroma izjavil, da se ne spomni oziroma da je izročil, kar je zapisano v pogodbah, čeprav v pogodbah o tem ni nič zapisano. V zvezi s slednjim (izročitvijo denarja) je tožnik predlagal soočenje prvega toženca in V., vendar je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo in mu s tem kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Zatrjuje še kršitve 5., 7., 8. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali je bilo tožniku kršeno „načelo enakega varstva pravic“ iz 22. člena Ustave ter 5. in 7. člen ZPP (razpravno načelo in načelo kontradiktornosti/pravica do izjave) s tem, ko se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe oprlo na izjave strank, o katerih ni bilo navedb v vlogah tožene stranke (odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah), pri čemer je prav s temi izjavami strank utemeljevalo odločitev v korist tožencev?2 2. Ali je sodišče v okoliščinah (ko je iz dveh notarskih zapisov, prvi z dne 6. 11. 2012, izhajalo, da naj bi pred podpisom notarskega zapisa nedoločnega dne, na nedoločnem kraju prvi toženec izročil tožniku na roke v gotovini 103.400,00 EUR, pri drugem z dne 11. 4. 2003 pa pred tem datumom nedoločnega dne znesek 102.000,00 EUR v gotovini, na glavni obravnavi, zaslišan kot stranka, pa je prvi toženec izjavil, da je izročil samo polovico tega denarja, drugo polovico pa naj bi izročil V., kar je ta oseba zanikala, dokaz s soočenjem med prvim tožencem in V. pa je zavrnilo kot nepotreben) kršilo tožniku pravico do poštenega sojenja/pravico do izjave/do dokazovanja oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza s soočanjem zaslišanja toženca in V.? 3. Ali je sodišče ob dolžnosti, da vse relevantne navedbe strank vzame na znanje, kršilo tožniku pravice iz 22. člena Ustave oziroma pravico do poštenega sojenja, da pretehta upoštevnost navedb in izjav ter se do tistih navedb, ki so odločilnega pomena (razlike v izpovedbi med prvim tožencem in V. glede izročitve denarja) v obrazložitvi sodbe tudi opredeli, čeprav se do teh protislovnih izjav stranke in priče sploh ni opredelilo?3 4. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena glede izročitve denarja (ko je prvi toženec sam izpovedal, da je izročil samo polovico denarja od zneskov 103.400,00 EUR in 102.000,00 EUR, drugo polovico pa naj bi izročil V., kar pa je ta zanikal); tj. ali je tožnik v zadostni meri prevalil dokazno breme glede izročitve denarja na toženo stranko in bi morala tožena stranka dokazovati, da je denar dejansko izročila tožniku? 5. Ali je zavrnitev presojanja dokaznih listin oziroma a priori zmanjšanje dokazne vrednosti listinam, pridobljenim v kazenskem postopku od Finančne uprave, s katerimi je tožnik dokazoval, da prvi toženec s 803,78 EUR povprečne mesečne plače ni mogel imeti zadostnih finančnih sredstev, da bi lahko tožniku izplačeval v gotovini na roke zneske 103.400,00 EUR, 102.000,00 EUR, 21.600,00 EUR in 23.000,00 EUR, utemeljeno/upravičeno, in ali ni s tem sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena in posledično, ko se ni vsebinsko opredelilo do navedenih dokazov, kršilo tožniku pravice iz 22. člena Ustave?4

4. Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. V preostalem pogoji niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče preostali del predloga v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP zavrnilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ob tem se sklicuje na zadeve US RS Up 2698/07, Up 728/08 in Up 642/13. 2 Ob tem se sklicuje na zadevo VSM I Cp 704/2016, vendar je ne predloži, zato je Vrhovno sodišče ne more upoštevati. 3 Ob tem se sklicuje na odločbo US RS Up 771/11, v kateri Ustavno sodišče izpostavlja dolžnost, da se sodišče opredeli do ključnih strankinih navedb, četudi jih ne sprejema. 4 Ob tem se sklicuje na zadevo VSL II Cp 57/2014.