Jedro

Sodnik v okviru materialnoprocesnega vodstva in na podlagi procesnih upravičenj vodi obravnavo in med ostalim tudi ne dovoli določenih vprašanj oziroma vprašanj, ki se v širšem smislu ne nanašajo na zadevo. To so tudi vprašanja, ki niso namenjena ugotavljanju dejstev, ki jih je stranka zatrjevala. Predmet dokazovanja so namreč sporna zatrjevana dejstva, ki so obenem pravno relevantna, zato z zaslišanjem ni mogoče ugotavljati dejstev, ne glede na to, kako pomembna so za odločitev. Sodnik zato preverja ustreznost vprašanj, ki jih postavljajo stranke ali njihovi zastopniki. V obravnavanem primeru iz zapisnika ne izhaja, da bi sodnik kršil navedena določila.

Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča glede dajatvenega dela zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo o ustno sklenjenem dogovoru s toženko, po katerem naj bi se mu toženka zavezala iz tega naslova plačati 50.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na pravilno pravno podlago, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Ustno sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zunajzakonskima partnerjema bi bila torej, če bi obstajala, nična. Dajatveni zahtevek je zato neutemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine navedene v I./1 točki izreka izpodbijane sodbe, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 1/3, delež toženke pa 2/3 ter da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila in pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka v celoti krije stroške pravdnega postopka (II. točka izreka) .

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sklicuje se na 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sodišču očita, da je napravilo napačen zaključek glede obstoja zunajzakonske skupnosti, ki jo je treba presojati na podlagi konkretnega primera z upoštevanjem vseh značilnosti posamičnega odnosa med partnerjema. Pravdni stranki sta jasno izpovedali, da se je njuna zveza začela že v avgustu 2005, vendar je bil tožnik tedaj še v zakonski zvezi s prejšnjo zakonsko partnerico. V januarju 2006 mu je zakonska zveza razpadla, zato se je zveza med pravdnima strankama okrepila in prerasla v zunajzakonsko zvezo. Kmalu sta začela iskati skupno stanovanje in načrtovati družino. Ko sta stanovanje našla, sta ga kupila in se vanj vselila. Zunajzakonska zveza se je končala 2010. Skupno bivanje v začetku obstoja zunajzakonske skupnosti ni bilo možno, saj noben od njiju ni imel svojega prebivališča. Sta pa skupaj preživljala vse proste popoldneve in dopust. Če pravdni stranki nista živeli skupaj na istem naslovu in skupaj prebili vseh dni in noči, to še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Važen je namen ter obstoj ostalih značilnosti zunajzakonske skupnosti. Tožniku ni bilo treba dokazovati izjemnih okoliščin, zakaj s toženko nista živela skupaj, kot to napačno navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Pravdni stranki sta kot zunajzakonska partnerja imela od vsega začetka željo in cilj ustvariti družino, zaradi česar sta takoj začela iskati stanovanje, da bi skupaj zaživela. Kljub temu, da je bil tožnik še v zakonski zvezi s prejšnjo zakonsko partnerico, je bila zveza močna, bivša tožnikova zakonska partnerica pa je izvedela, da jo tožnik vara s toženko. Po razpadu zakonske zveze tožnika v januarja 2006 se je zveza med pravdnima strankama še okrepila in prerasla v zunajzakonsko zvezo. Sodišče enostransko in zavajajoče navaja le delno izpoved tožene stranke o domnevnem fizičnem nasilju nad njo in to izpoved v pretežnem delu ocenjuje za verodostojno. Pri tem ne omeni ostalega izvedenega dokaznega postopka, iz katerega izhaja, da se je zunajzakonska skupnost odražala v smislu čustvene pripadnosti in intimne povezanosti. Pravdni stranki sta gojili čustven in intimen odnos, kar so potrdili tudi njuni otroci, ki so jih dojemali enako kot moža in ženo. To je razvidno iz pričanja toženkine hčerke N. V., ki je povedala, da sta jo šli pravdni stranki iskat na letovanje in da so šli enkrat skupaj pogledat stanovanje. To je razvidno tudi iz pričanja A. C., ki je povedala, da se je vedelo, da pravdni stranki skupaj kupujeta stanovanje. Če bi bil med strankama drugačen odnos, zagotovo ne bi skupaj hodili gledat stanovanja in ne bi ustvarili svoje družine. Sodišče se na izpovedb A. C. sploh ni oprlo, izpoved N. K. pa je povzelo le v navedbah. V času pred nakupom stanovanja sta si pravdni stranki bivanje sporazumno uredili tako, da sta skupni čas preživljali skupaj, enkrat pri tožnikovih starših, enkrat pri toženkinih starših. Denar za nakup hrane, obleke in podobno sta prispevala oba, prav tako denar za dopust. Ko sta našla primerno stanovanje, sta se odločila, da ga kupita, sporazumno pa sta se odločila, da bo na prodajni pogodbi kot kupec navedena le tožena stranka, saj tožnik še ni imel rešenih premoženjskih zadev z bivšo ženo, imel pa je denar v gotovini. To je izročil toženki v bankovcih v DEM. Ker ji je zaupal, nikoli ni pomislil, da bi mu morala to potrditi, kar bi sedaj lahko predložil kot dokaz o izročitvi denarja. Glede ugotovitve sodišča, da je izpoved tožnika o izročitvi denarja v DEM v septembru 2006 neživljenjska, navaja, da je ta subjektivna. Gre za prostovoljno odločitev tožnika, če je po ukinitvi poslovanja bank v DEM še vedno hranil denar v tej valuti. Če je tožnik denar, ki mu ga je posodila mati, označil za svoj denar, je to posledica tožnikove interpretacije, ne pa neprepričljiva izpoved tožnika. Sodišče je sledilo izpovedbi toženke glede nakupa stanovanja kot verodostojni, logični in skladni z izpovedbami ostalih prič, pri čemer je omenilo le M. S. (prodajalko stanovanja). Ta je glede stikov s tožnikom pričala zelo nejasno, najprej, da ga je videla šele po vselitvi, nato da ga je enkrat videla pred vselitvijo in nato, da je v glavnem videla le toženko.

Tožnik je dajatveni zahtevek utemeljeval na podlagi medsebojnega dogovora s toženko in kot pravna neuka stranka v času dogovora s toženko ni vedel, da bi moral biti sporazum napisan v obliki notarskega zapisa. Dajatveni zahtevek v tem postopku je postavil z namenom hitrejše in ekonomičnejše rešitve spora. Pravdni stranki imata skupnega otroka, ki živi s toženko. Pravdni stranki sta se ob prenehanju zunajzakonske skupnosti dogovorili, da ostane toženka s sinom in njenima drugima otrokoma v stanovanju, tožniku pa v petih letih izplača dogovorjeni znesek. Ker se to ni zgodilo, je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo.

Prvostopenjsko sodišče je storilo procesno kršitev, ker je upoštevalo vlogo tožene stranke, ki je na sodišče prispela prepozno. S tem je bila storjena procesna kršitev po četrtem odstavku 269. člena ZPP. Poleg tega je sodnik, ki je vodil postopek, preferiral toženo stranko in njene predlagane priče, kar je razvidno iz zapisnikov o glavnih obravnavah. Tožeči stranki in pooblaščenki brez razloga večkrat ni dovolil posameznih vprašanj, toženi stranki pa je dovolil navajati dejstva, ki jih ni zatrjevala in odgovarjati na vprašanja, na katera ni bila vprašana. S tem je podan dvom v pristranskost sodnika, pri izdaji sodbe pa je bila storjena procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročeni toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podane niso niti očitane bistvene kršitve določb postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je sklenjena in prepričljiva. Sodišče prve stopnje pa je pri tem upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Če pritožnik z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ni zadovoljen, to dokazni oceni v ničemer ne jemlje veljave.

7. Na glavni obravnavi predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (prvi odstavek 285. člena ZPP). Sodnik v okviru materialnoprocesnega vodstva poskrbi, da se sporni predmet vsestransko razišče. 289. člen ZPP pa določa upravičenja sodnika pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič in izvedencev. Sodnik tako v okviru materialnoprocesnega vodstva in na podlagi procesnih upravičenj vodi obravnavo in med ostalim tudi ne dovoli določenih vprašanj oziroma vprašanj, ki se v širšem smislu ne nanašajo na zadevo. To so tudi vprašanja, ki niso namenjena ugotavljanju dejstev, ki jih je stranka zatrjevala. Predmet dokazovanja so namreč sporna zatrjevana dejstva, ki so obenem pravno relevantna, zato z zaslišanjem ni mogoče ugotavljati dejstev, ne glede na to, kako pomembna so za odločitev. Sodnik zato preverja ustreznost vprašanj, ki jih postavljajo stranke ali njihovi zastopniki. V obravnavanem primeru iz zapisnika ne izhaja, da bi sodnik kršil navedena določila. Pritožnik pa niti zatrjevanih kršitev v pritožbi, ki se nanašajo na vodenje obravnave oziroma izvajanje dokaznega postopka, ne konkretizira. Smiselno očita pristranskost sodnika, vendar njegove izločitve ne predlaga. Pritožbeno sodišče zato pritožbene navedbe toženca, ki so posplošene, šteje kot neutemeljene.

8. Pritožnik prav tako ne pojasni, kako naj bi zatrjevana relativna kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z upoštevanjem prepozne vloge, vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče na zatrjevano kršitev niti ne more odgovoriti. Sicer pa je bila vloga vročena tožeči stranki, ki je nanjo tudi odgovorila.

9. Predmet zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja teh deležev na njih so stanovanje in nepremičnine, vključene v tožbeni zahtevek, ki so bili kupljeni s prodajno pogodbo s 4. 10. 2006, sklenjeno med trgovino S., d. o. o., kot prodajalcem in toženko kot kupko. Med pravdnima strankama je sporno, ali je v času nakupa navedenih nepremičnin med pravdnima strankama že obstajalo razmerje, ki ustreza pravnemu standardu zunajzakonske skupnosti. Toženka trdi, da ne. Okoliščine, ki bi lahko pripeljale do zaključka o obstoju izvenzakonske skupnosti, pa so nastopile šele po nakupu stanovanja, s 1. 2. 2007, ko sta se pravdni stranki v stanovanje skupaj vselili. Tožnik pa trdi nasprotno, da je zunajzakonska skupnost obstajala že v času nakupa spornih nepremičnin, in da sta pravdni stranki skupaj kupili nepremičnine. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bila kupnina za stanovanje v celoti plačana že pred vselitvijo, to je pred 1. 2. 2007. 10. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi karkoli prispeval k plačilu kupnine za sporno stanovanje, in da pravdni stranki pred 1. 2. 2007, ko sta začeli skupaj živeti v tem stanovanju, nista bili v ekonomski skupnosti v smeri skupnega nakupa in financiranja bodočega skupnega prebivališča. Štelo je, da tožnik ni uspel izkazati svojih trditev, da naj bi ob nakupu takoj prispeval vsaj 30 % kupnine v gotovini, ki naj bi jo pridobil iz mesečnih dohodkov in ostalih prejemkov v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti ter delno iz prihrankov. Tako je zaključilo na podlagi dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik med postopkom svojo trditev spremenil, ko je navedel, da mu je nekaj gotovine posodila mama iz obdobja pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Njegovo izpovedbo o izročitvi bankovcev v DEM v septembru 2006 je sodišče ocenilo kot neživljenjsko.1 Sodišče ni sledilo niti tožnikovi izpovedbi, da je imel doma od leta 2002 mogoče celo več kot 70.000,00 DEM gotovine in da gre za privarčevan denar iz bivšega zakona (pri čemer z bivšo zakonsko partnerko nista imela urejenih premoženjskih razmerij), kot neprepričljivo pa je ocenilo tudi izpovedbo, da je šlo pri izročitvi gotovine za izključno njegov denar, pri čemer ni omenil, da naj bi mu nekaj denarja posodila mama, kot je to trdil v svojih vlogah. V pritožbi skuša tožnik predstaviti, da šteje materin denar za svoj denar, vendar gre za novo navedbo, ki ni dovoljena (337. člen ZPP), poleg tega pa jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot še en poskus tožnika na pojasnjevanje zapletanj in neujemanj izpovedbe z lastnimi trditvami.

11. Po drugi strani je sodišče v celoti prepričala s svojo izpovedbo toženka. Sodišče je ocenilo njeno izpovedbo kot verodostojno, logično in skladno z izpovedbami ostalih prič. Direktorica prodajalca stanovanja je izpovedala, da se je toženka izključno sama dogovarjala za nakup stanovanja in da je imel prodajalec stike izključno s toženko. Če je tožnik prišel s toženko na ogled stanovanja (na kar se sklicuje v pritožbi), to navedenih zaključkov ne izpodbije. Ključna je ugotovitev, da se toženka ni skupaj s tožnikom odločala, da bosta skupaj kupila stanovanje. Tožnik ni sodeloval niti pri razgovorih s prodajalcem. Če je prišel s toženko skupaj na ogled stanovanja, ali pa na gradbišče, je to mogoče opredeliti kvečjemu kot pomoč toženki k nakupu stanovanja, ni pa moč narediti zaključka, da je bila med pravdnima strankama že pred 1. 2. 2007 vzpostavljena ekonomska skupnost v smislu skupnega razpolaganja s skupnimi sredstvi z namenom nakupa skupnega stanovanja, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. 12. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo izpovedbo prič (B. Č., A. C. in N. V.), ki so izpovedali: prvi, da je bil tožnik pred vselitvijo na gradbišču, druga, da je obe stranki videla že pred vselitvijo v stanovanje in da je štela, da stanovanje kupujeta skupaj z namenom skupnega bivanja in zadnja, da so si skupaj ogledovali stanje gradbišča in stanovanja in na podlagi ocene vseh dokazov napravilo zaključke. Ocenilo je, da izvedeni dokazi niso dovolj, da bi se napravili zaključki o ekonomski skupnosti in skupnem razpolaganju s skupnimi sredstvi z namenom nakupa skupnega stanovanja. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na posamezne iztrgane izpovedbe in jih skuša prikazati sebi v prid. Celoten dokazni postopek in dokazna ocena pa omogočata zaključke, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih je napravilo v 30. točki obrazložitve glede elementa medsebojne čustvene navezanosti pravdnih strank. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo s strani tožnika do fizičnega nasilja nad toženko že v decembru 2005, torej še pred tožnikovo razvezo z bivšo ženo, to nasilje pa se je nato le še nadaljevalo. Toženka je po oceni prvostopenjskega sodišča prepričljivo pojasnila, da se je tožnika bala, da se je čutila zaradi nasilja prisiljeno, da pusti, da se tožnik vseli v kupljeno stanovanje. Ne glede na to, da tožnik zanika, da bi prišlo do fizičinega nasilja in ga v pritožbi skuša minimizirati, je v spisu dovolj listinskih dokazov, ki potrjujejo zatrjevano fizično nasilje, ki ga je tožnik izvrševal nad toženko (priloge v list. št. od B2 do B8 in B13 do B20, in sicer pravnomočna obsodba tožnika za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti druge osebe z grdim ravnanjem in resno grožnjo, večje število zapisnikov o sprejemu ustnih kazenskih ovadb zoper tožnika, zapisniki Kliničnega centra v ... o poškodbah, ki jih je zadobila toženka in zapisniki o sprejemu predloga za pregon zoper tožnika). Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča daje dovolj podlage za potrditev zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da ni mogoče govoriti o razmerju, ki bi zadovoljeval čustvene potrebe partnerjev po taki medsebojni čustveni navezanosti, da bi lahko šlo za zunajzakonsko skupnost. Poleg tega pa tožnikovo pritožbeno sprenevedanje in zanikanje zatrjevanega in izkazanega nasilja nad toženko izkazuje tudi tožnikovo (ne)resnicoljubnost. 14. Glede zunanje zaznavnosti skupnosti pravdnih strank se je sodišče oprlo na izpovedbi toženkine hčerke in toženkinega brata, ki sta sicer vedela za tožnika, vendar nobeden od njiju njune skupnosti ni dojemal kot povprečen zakonski par. Toženkin brat tožnika pred vselitvijo celo sploh ni poznal, toženkina hči pa je bila z njim sicer seznanjena, a ga ni dojemala kot zakonskega partnerja matere. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da sta jo prišla tožnik in toženka skupaj iskat na letovanje.

15. Pravilni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča glede dajatvenega dela zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo o ustno sklenjenem dogovoru s toženko, po katerem naj bi se mu toženka zavezala iz tega naslova plačati 50.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na pravilno pravno podlago, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Ustno sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zunajzakonskima partnerjema bi bila torej, če bi obstajala, nična. Dajatveni zahtevek je zato neutemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Kot splošno znano je navedlo, da je Nemčija 1. 1. 2002 uvedla valuto EUR, s čimer je bilo poslovanje z bankovci v DEM ukinjeno.