Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Ker upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča vlagateljev položaj denacionalizacijskega upravičenca izhaja iz samega akta o podržavljenju, pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka in ki meri na pravno nasledstvo, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidentka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic, pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št.363-05-15/92-156(7306) z dne 28. 4. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-5/2007/23 z dne 28. 2. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil njen predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Maribor, št. 363-05-15-/92-336 z dne 27. 3. 2002. Z navedeno odločbo o denacionalizaciji je organ med drugim odločil, da se denacionalizacijski upravičenki Evangeličanski cerkveni občini Maribor v last in posest vrnejo tam navedene podržavljene nepremičnine. Revidentka, ki je po navedeni odločbi zavezanka za vrnitev navedenih nepremičnin, je predlagala obnovo postopka iz razlogov po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer v zvezi s pravnim nasledstvom Evangeličanske cerkvene občine Maribor po Evangelijskem ženskem društvu Maribor.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7. Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali je v smislu tretjega odstavka 267. člena ZUP „Sprememba pravil, št. 52394/04“ z dne 17. 11. 1904, pravno relevanten dokaz pravnega nasledstva po Evangelijskem ženskem društvu Maribor, glede na to, da gre za ustanovitveni akt društva oziroma njegovo spremembo.

8. Z odločbo o denacionalizaciji, katere obnovo je predlagala revidentka, je organ odločil, da se tam navedene podržavljene nepremičnine vrnejo v last in posest upravičenki Evangeličanski cerkveni občini Maribor. Iz te odločbe o denacionalizaciji, prav tako pa tudi iz upravnih spisov, izhaja, da je bil v obravnavani zadevi pravni temelj podržavljenja odločba Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 1610 z dne 7. 11. 1945, izdana na podlagi 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, št. 2/45). Iz te odločbe pa izhaja, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno Evangelski župniji v Mariboru (sedaj Evangeličanska cerkvena občina Maribor).

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se upravičenec do denacionalizacije ugotavlja iz akta o podržavljenju, ki je javna listina. V denacionalizacijskem postopku se ne presoja pravilnosti oziroma zakonitosti akta o podržavljenju, temveč se na njegovi podlagi vrača podržavljeno premoženje, če so izpolnjeni drugi z ZDen predpisani pogoji (prim. I Up 1108/2003, I Up 1164/2002, I Up 1603/2006, I Up 55/2003).

10. Ker je bilo glede na akt o podržavljenju obravnavano premoženje podržavljeno Evangeličanski cerkveni občini Maribor, to pa je glede na uveljavljeno sodno prakso zato šteti za denacionalizacijsko upravičenko, vprašanje pravnega nasledstva Evangeličanske cerkvene občine Maribor po Evangelijskem ženskem društvu Maribor ni pomembno za določitev denacionalizacijskega upravičenca v tej zadevi. Zato pravno vprašanje, s katerim revidentka utemeljuje dovoljenost revizije in ki meri prav na to okoliščino (pravno nasledstvo po Evangelijskem ženskem društvu Maribor), ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

11. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je revidentka tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati.

12. Revidentka tega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila z navedbami, da je morala nezakonito vrniti premoženje velike vrednosti nekomu, ki mu ne pripada status denacionalizacijskega upravičenca, saj s tem ni izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Po presoji Vrhovnega sodišča zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.