Jedro

Z okoliščinami, ki jih predlog za obnovo postopka navaja, ni izkazan obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, saj je bila denacionalizacijska odločba izdana na podlagi resničnih navedb upravičenke ter uradnih listin in izjav uradnih institucij. Glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP pa Sprememba pravil št. 52394/04, ki je bila predložena kot nov dokaz, ni tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, saj se pravila nanašajo na samo organizacijo D., niso pa pomembna za ugotavljanje pravnega nasledstva B. po D.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog A. d.d., (v nadaljevanju pravna prednica tožnice) z dne 23. 11. 2004 za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo tega organa št. 363-05-15/92-336 z dne 27. 3. 2002. V obrazložitvi odločbe navaja, da je pravna prednica tožnice predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo tega organa, s katero je bila B. kot upravičenki vrnjena poslovna stavba v …, stoječa na parceli št. 495 k.o. …, v last in posest, za zavezanko za vrnitev pa določena pravna prednica tožnice. Uveljavljala je obnovitvena razloga po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se je sklicevala na listino Sprememba pravil št. 52394/04, ki je bila sprejeta 17. 11. 1904, in iz katere naj bi po njenem mnenju izhajalo, da je bilo lastnik nepremičnine, vrnjene z denacionalizacijsko odločbo, C., katerega članice so bile le fizične osebe - ženske, ki so se obvezale plačevati poljubne denarne prispevke vsak mesec, med člani in ustanovitelji pa ni bilo B., zato B. ni pravna naslednica tega društva ter ji v denacionalizaciji premoženje tega društva ne bi moglo biti vrnjeno. Ker je bila navedena listina pri Pokrajinskem arhivu prevzeta že leta 1995, je predlagateljica sklepala tudi, da je B. zanjo vedela, pa je v postopku ni hotela predložiti, zaradi česar je po njenem mnenju podan tudi obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil o predlogu za obnovo postopka v ponovnem postopku, odločbo pa izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 75/2009 z dne 17. 11. 2009. Pri preizkusu predloga je ugotovil, da so pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP izpolnjeni, ni pa izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 267. člena ZUP. Presodil je namreč, da Sprememba pravil št. 52394/04 ni take narave oziroma ne predstavlja takega novega dokaza, ki bi v primeru, če bi bil predložen v prejšnjem postopku, privedel do drugačne odločitve, torej v ničemer ne bi vplival na pravilnost odločitve in ne bi pripeljal do drugačne odločbe. Iz navedenih Sprememb pravil je namreč razvidno, da se ta pravila nanašajo le na organizacijo tam navedenega društva, na samo pravno nasledstvo B. po D. pa nimajo vpliva. Po presoji organa tudi ni izkazan obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP, saj je bila denacionalizacijska odločba izdana na podlagi resničnih navedb upravičenke ter uradnih listin in drugih dokumentov ter izjav uradnih institucij, ki so kot dokazno gradivo podkrepile zahtevo upravičenke po vrnitvi predmetnega podržavljenega premoženja.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 2. 2011 zavrnilo pritožbo pravne prednice tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Drugostopenjski organ je v celoti pritrdil ugotovitvam prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločbe se je med drugim skliceval tudi na 19. člen Sprememb pravil, iz katerega po njegovem mnenju izhaja, da je v času podržavljenja šlo za dobrodelno ustanovo pod okriljem evangelijske cerkve. Zavrnil je trditve pravne prednice tožnice, da društvo ni bilo del cerkvene občine. Ob upoštevanju 14. člena ter drugega in tretjega odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter izjave Predsedstva cerkve v Republiki Sloveniji in potrdila Pokrajinskega arhiva Maribor z dne 10. 11. 1993 je bilo pravno nasledstvo B. po D. v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno pravilno. Zaplembena odločba z dne 7. 11. 1945 se tudi glasi na zaplembo nepremičnin Evangeljske župnije v … in ne na D., torej zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Zaplemba je bila vknjižena v zemljiški knjigi ter izvršena. Tudi zoper izdano zaplembeno odločbo je pritožbo z dne 29. 12. 1945 vložila Evangeljska župnija v …. Ne drži torej, da D. ni predstavljalo dela takratne evangeličanske cerkve.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanje, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj upravna akta obeh stopenj odpravi ter na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) samo odloči o zadevi tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je nepravilen zaključek prvostopenjskega organa pri preizkusu predloga za obnovo postopka po tretjem odstavku 267. člena ZUP. Prvostopenjski organ je nepravilno razlagal Spremembe pravil št. 52394/04 in jih ni apliciral na dokazne listine v spisu. Nepravilna je ugotovitev, da se pravila nanašajo le na organizacijo evangelijskega društva ter tudi zaključek organa, da nimajo vpliva na pravno nasledstvo. Prav tako je nepravilen zaključek, da preide pravno nasledstvo od D. preko E. do B. Nepravilna je tudi ugotovitev organa druge stopnje, da je že iz imena društva razvidno, da gre za društvo, ki deluje v okviru evangelijske cerkve.

V zvezi z razlogom nepravilne ugotovitve dejanskega stanja: Tožnica navaja, da vpisi, razvidni iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 410 k.o. …, potrjujejo njene trditve: (1) da Sprememba pravil v zvezi s prej predloženimi dokazi dokazuje, da B. ne izkazuje pravnega nasledstva po D., ki je bilo razpuščeno na podlagi Odredbe šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko z dne 16. 4. 1941 s sklepom z dne 7. 4. 1943; (2) da je nacionalizirano premoženje ob ukinitvi društva 15. 6. 1942 pripadlo E.; (3) da je bilo denacionalizirano premoženje podržavljeno D. v korist Štajerske domovinske zveze (v nadaljevanju ŠDZ) na podlagi sklepa z dne 7. 4. 1943; (4) da je bilo sporno premoženje, ki je bilo v lasti ŠDZ, nato na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 in 24. člena ZKIK preneseno v last FLRJ z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 21. 3. 1945 (ne pa z odločbo z dne 7. 11. 1945, kot navaja prvostopenjski organ). Organa prve in druge stopnje se pri presoji dokazov nista poslužila določbe drugega odstavka 164. člena ZUP, po kateri bi dejansko stanje lahko ugotavljala tudi na podlagi podatkov zemljiške knjige in dokumentov v zbirki listin, ki dajejo trdno podlago za vse navedbe predlagateljice obnove postopka. Dejstva glede neizkazanega pravnega nasledstva, ki jih je navajala njena pravna prednica v postopku, so s predložitvijo novega dokaza postala jasna.

V zvezi z razlogom nepravilne uporabe materialnega prava: Organ prve stopnje je nepravilno uporabil določbe 9.a člena, 14. ter 15. člena ZDen, pri presoji statusa D. pa bi moral uporabiti tudi Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), glede na določbo 6. člena ZUP, pridobiti pa bi moral tudi nesporne dokazne listine o pravni kontinuiteti, kar pa niso (pristranska) izjava vlagateljice zahteve za denacionalizacijo ter izjava Pokrajinskega muzeja. Upravna organa obeh stopenj bi morala vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presojati po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe, po takrat veljavnih predpisih. Sklicevanje na notranje pravo evangeličanske cerkve je napačno, saj le-to ob uveljavitvi ZDen in ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo ni določalo pravnega nasledstva, prej navedeni listini pa nista listini, ki bi dokazovali pravno kontinuiteto vlagateljice zahteve za denacionalizacijo v smislu veljavnih pravnih pravil. Dopis Pokrajinskega muzeja z dne 10. 11. 1993 je v nasprotju z zapisom o datumu ukinitve D. in o spremembi lastništva, ki so navedeni v B listu vložne št. 410 k.o. …, torej v javni listini. Cerkveni skupnosti po mnenju tožnice ni uspelo dokazati pravne kontinuitete predvsem glede na nov dokaz. Iz Spremembe pravil, v povezavi z listinami, ki so bile že predložene organu prve stopnje, je jasno razvidno, da je bilo D. samostojno društvo, temu pa je bilo premoženje zaplenjeno istočasno (z istim sklepom) z ukinitvijo društva (sklep z dne 7. 4. 1943), nato pa preneseno iz lastnine ŠDZ v last FLRJ z odločbo z dne 21. 3. 1945, kar vse izhaja iz vpisa v zemljiški knjigi pri vložni št. 410 k.o. …. Prvostopenjski organ napačno navaja, da je pravni temelj podržavljenja odločba Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 7. 11. 1945, v zvezi z odločbo Federalne komisije v Ljubljani, ki je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ, saj je prezrl podatke zemljiške knjige, vpisane pri vložni št. 410 k.o. …, da je ŠDZ to imetje pridobila z zaplembo premoženja D. po sklepu z dne 7. 4. 1943 o ukinitvi društva in zaplembi premoženja, ŠDZ pa je bilo sporno premoženje podržavljeno z odločbo Mestne zaplembene komisije Maribor z dne 21. 3. 1945, ne pa z odločbo z dne 7. 11. 1945, ki pri tem zemljiškoknjižnem vložku sploh ni vpisana. Upravni organ prve stopnje pravilno ugotavlja, da v letu 1945 na spornih nepremičninah ni bila vpisana lastninska pravica v korist Evangeljske župnije v …, napačno pa upravna organa obeh stopenj navajata, da so bile sporne nepremičnine podržavljene Evangeljski župniji v …, in da to dokazuje zaplembena odločba z dne 7. 11. 1945. Navedena odločba je vpisana pri vložni št. 13 k.o. …, ne pa pri vložni št. 410 in tudi ne pri vložni št. 60, obe k.o. …. Pri vložni št. 410 je vpisan najprej zaplembeni sklep Ukinitvenega komisarja za društva, organizacije in zveze na Spodnjem Štajerskem z dne 7. 4. 1943 v korist ŠDZ, potem odločba Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 21. 3. 1945. Nepravilna je torej ugotovitev organa prve stopnje, da je bilo sporno premoženje zaplenjeno Evangeljski cerkvi oziroma pravnemu predniku B. Ugotovitev organov, da že iz imena društva izhaja, da gre za društvo, ki deluje v okviru evangeljske cerkve, in ki je nepravilna, je poleg tega tudi v nasprotju z določbami veljavnega ZDru-1, po katerem je vsako društvo z registriranim imenom samostojna pravna oseba civilnega prava, ki samo gospodari s svojim premoženjem, ki ima svoje organe in svoj status, v katerem morajo ustanovitelji v statutu določiti, na koga preide premoženje ob njegovi ukinitvi. Lastnost pravne osebe, kar je bilo D., se določa z njenim statusnim opredeljevanjem. Ne glede na to, da je premoženje pravno konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Tudi če gre za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, to še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu (odločba Ustavnega sodišča U-I-225/96, točka 14 obrazložitve). Napačna je torej ugotovitev organa prave stopnje, da je izkazano pravno nasledstvo že s tem, ker je D. delovalo pod okriljem Evangeljske cerkve, na katero naj bi potem prešle tudi sporne nepremičnine vložna št. 410 k.o. …. Ta dejstva izhajajo tudi iz predloženega dokaza - Spremembe pravil, v katerih so natančno take določbe, kot jih ima ZDru-1, da je društvo samostojno, da so članice samo fizične osebe, da so v urejanju zadev društva članice samostojne, da pripadajo vsem krščanskim konfesijam, torej ne le evangeličanski cerkvi, da same gospodarijo s premoženjem društva, same odločajo o razpustitvi društva, same odločajo o prehodu premoženja društva po razpustu društva. D. je s Spremembo pravil sprejelo statutarno določbo, da v primeru razpusta društva njihovo premoženje pripada E., torej nekemu dobrodelnemu društvu, za katerega pa B. ni izkazala pravne kontinuitete nasledstva, torej ni izkazala, da je upravičenka do vrnitve premoženja, ki je pripadlo E.. Prvostopenjski organ je prezrl, izhaja pa iz vseh dokazno pomembnih listin v spisu, da so bile nepremičnine, vpisane v vložno št. 410 k.o. …, zaplenjene D. z istočasno razpustitvijo tega društva, predane leta 1943 v last ŠDZ, in nato z odločbo Mestne zaplembene komisije Maribor z dne 21. 3. 1945 podržavljene v korist FLRJ. Po določbah 9. in 14. člena ZDen torej pri D. ni podan kriterij, ki ga zakon zahteva: da je društvo imelo v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, status domače pravne osebe - ni ga imelo zato, ker je bilo kot društvo najprej razpuščeno po sklepu Ukinitvenega komisarja za društva, organizacije in zveze na Spodnjem Štajerskem z dne 7. 4. 1943. V zvezi z razlogom bistvenih kršitev pravil postopka: Upravna organa pa sta zagrešila tudi bistvene kršitve pravil postopka, in sicer določb 6. in 8. člena ZUP, saj kljub predloženim listinam in ugovorom pravne prednice tožnice v zvezi z aktivno legitimacijo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo oziroma ob neizkazani pravni kontinuiteti le-te nista ugotovila resničnega dejanskega stanja in v zvezi z novo predloženim dokazom za obnovo postopka nista presodila zmožnosti novega dokaza, da lahko vpliva na že ugotovljena dejstva in predložene listine. Organa sta s tem kršila tudi pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Upravni organ prve stopnje postopka ne bi smel voditi tako, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja del listin prezrl, čeprav so del javnih knjig.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki poslalo v odgovor tudi B.. Ta v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa. Navaja še, da je tožnica predlogu za obnovo postopka priložila listine, ki bi jih lahko predložila že v prvotnem denacionalizacijskem postopku, saj jih je brez težav pridobila iz arhiva tudi v letu 2004. Tako ni dokazala, da brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin in dokazov, zaradi katerih predlaga obnovo. Po mnenju prizadete stranke tožnica tudi nepravilno razlaga Spremembo pravil ter navaja, da njena aktivna legitimacija izhaja tudi iz same Spremembe pravil, kjer se govori tudi o E., ki je bil tudi ustanovljen s strani prizadete stranke. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 75/2009 z dne 17. 11. 2009, je prvostopenjski organ ob predhodnem preizkusu na podlagi 267. člena ZUP zavrnil predlog pravne prednice tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 3. 2002, s katero je bila B. kot upravičenki vrnjena nepremičnina parc. št. 495 k.o. … v last in posest, za zavezanko za vrnitev pa določena pravna prednica tožnice. Presodil je namreč, da z okoliščinami, ki jih predlog za obnovo postopka navaja, ni izkazan obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, saj je bila denacionalizacijska odločba izdana na podlagi resničnih navedb upravičenke ter uradnih listin in izjav uradnih institucij. Glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP pa, da Sprememba pravil št. 52394/04, ki je bila predložena kot nov dokaz, ni tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, saj se pravila nanašajo na samo organizacijo D., niso pa pomembna za ugotavljanje pravnega nasledstva B. po D. Z navedbami v tožbi tožnica ugovarja le zaključku organa, ki ga je ta sprejel v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 1. točke 260. člena ZUP.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 265. členu ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, tako da lahko organ na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP preizkusi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ter da na podlagi tretjega odstavka tega člena lahko preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.

Pravna prednica tožnice je v predlogu za obnovo postopka obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP utemeljevala z navedbami, da sta se v denacionalizacijskem postopku organa obeh stopenj opirala na mnenje Pokrajinskega arhiva Maribor o tem, da je D. delovalo pod okriljem evangeličanske cerkve, čeprav je v postopku zatrjevala, da B. nima pravice zahtevati vračila predmetne nepremičnine, saj nikoli ni bila lastnik teh in tudi ni pravni naslednik lastnika, kar izhaja tudi iz zemljiške knjige, saj je namreč bila nepremičnina podržavljena ŠDZ, ki je last tega postala, ko je bilo D. med vojno ukinjeno. Po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku pa je dne 25. 10. 2004 pri Pokrajinskem arhivu Maribor uspela pridobiti listino Sprememba pravil, ki je bila sprejeta na glavnem zboru dobrodelnega društva žen vseh krščanskih konfesij z dne 17. 11. 1904, in ki dokazuje, da je mnenje Pokrajinskega arhiva, na katero je denacionalizacijski organ oprl zaključek o izkazanem pravnem nasledstvu B. po D., nepravilno. Iz teh pravil namreč izhaja, da članice niso bile le žene evangeličanske cerkve, torej D. ni delovalo pod okriljem ene cerkve, evangeličanske, pa tudi, da med člani in ustanovitelji ni bilo nobene cerkve, tudi ne evangeličanske, ter da bi v primeru prenehanja tega društva vse premoženje pripadlo E.; takega sklada pa ob ukinitvi D. ni bilo, zato B. tudi ne more biti pravni naslednik E. Kot je v denacionalizacijski odločbi navajal drugostopenjski organ, pa je bilo društvo ukinjeno (od okupacijskih oblasti), njegovo premoženje pa preneseno na ŠDZ in tej podržavljeno. Zato po njenem mnenju ni podlage za sklepanje, da je B. pravni naslednik D., ter je brez podlage njen zahtevek za vrnitev predmetnih nepremičnin.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Po tretjem odstavku 15. člena ZDen se pravno nasledstvo upravičencev iz 14. člena tega zakona presoja po njihovem avtonomnem pravu.

Iz (dokončne in pravnomočne) denacionalizacijske odločbe z dne 27. 3. 2002, s katero je bil končan postopek, katerega obnovo postopka je pravna prednica tožnice predlagala, izhaja, da je organ presodil, da je pravno nasledstvo B. po D. oziroma po Evangeljski župniji, na katero kot pravno naslovnico sta se glasili zaplembeni odločbi z dne z dne 7. 11. 1945 in 12. 2. 1946, izkazano z izjavo Evangeličanske cerkve v Sloveniji, … z dne 5. 10. 1992 ter potrdilom Pokrajinskega arhiva Maribor z dne 10. 11. 1993 (iz katerega izhaja, da je D. delovalo pod okriljem evangeličanske cerkve kot dobrodelna cerkvena organizacija), in presojeno ob upoštevanju določb Zakona o evangeljsko-krščanskih cerkvah in o reformirani krščanski cerkvi Kraljevine Jugoslavije ter Ustave evangeličanske cerkve AV v SR Sloveniji. Glede na to se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da Sprememba pravil št. 52394/04 ni tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, ker se pravila nanašajo na samo organizacijo D., in tako niso pomembna za ugotavljanje pravnega nasledstva B. po D. Ta pravila niso ustanovitveni akt društva ali spremembe takega akta. Zato z njimi ni mogoče dokazati okoliščine, ki jo zatrjuje pravna prednica tožnice v predlogu za obnovo postopka, da ustanovitelj ni nobena cerkev, tudi ne evangeličanska, in tudi ne zatrjevanega dejstva, da društvo ni delovalo pod okriljem evangeličanske cerkve, ker po njenem mnenju tako izhaja iz podatka v naslovu (da je bila sprememba pravil sprejeta na glavnem zboru dobrodelnega društva žen vseh krščanskih konfesij) in določb, da je član društva vsaka žena, ki plača poljubni prispevek v denarju ter da ob prenehanju društva pripade premoženje društva E. Da bi Sprememba pravil mogla biti presojena kot kvalificiran (pravno relevanten) dokaz, pa bi morala ta pravila glede na vsebino izkazovati okoliščino, ki bi, če bi bila znana v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe v stvari. Za predmetno zadevo to pomeni, da bi ta pravila morala biti glede na vsebino taka, pa tudi po presoji sodišča niso bila, da bi moglo biti ugotovljeno, da ni izkazano pravno nasledstvo B. po D., ki je bilo v denacionalizacijskem postopku presojeno za dokazano z izjavo Evangeličanske cerkve v Sloveniji, … z dne 5. 10. 1992 (iz katere izhaja, da je D. kot dobrodelna cerkvena organizacija spadalo pod upravo in nadzor Evangeličanske župnije …, ter je kot tako moglo biti osnovano tudi po Cerkveni ustavi iz leta 1930) ter potrdilom Pokrajinskega arhiva Maribor z dne 10. 11. 1993 (ki je bilo izdano na podlagi pooblastila v 94. členu Zakona o naravni in kulturni dediščini, in v katerem se je izdajatelj skliceval na arhivsko gradivo, med drugim na podatke letnega poročila Evangelijske cerkvene občine … in …, iz katerega izhaja, da je D. delovalo pod okriljem B. kot dobrodelna cerkvena organizacija), in ob upoštevanju določb Zakona o evangeljsko-krščanskih cerkvah in o reformirani krščanski cerkvi Kraljevine Jugoslavije ter Ustave evangeličanske cerkve AV v SR Sloveniji, to pa je na podlagi določbe tretjega odstavka 15. člena ZDen.

Tožnica zgrešeno opira trditve o tem, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, na navedbe, da B. ni imela pravice zahtevati vrnitve te nepremičnine, ker D. niso bile podržavljene (kar naj bi potrjevali vpisi v zemljiški knjigi pri vl. št. 410 k.o. …, iz katerih izhaja, da je bilo D. razpuščeno s sklepom z dne 7. 4. 1943 ter njegovo premoženje podržavljeno v korist ŠDZ, kateri je bilo nato podržavljeno z zaplembeno odločbo z dne 21. 3. 1945 v korist FLRJ). S temi navedbami namreč tožnica ne napada dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba (ta temelji na presoji, da Sprememba pravil ni pravno relevanten dokaz za dokazovaje pravnega nasledstva B. po D.). S temi navedbami tožnica v resnici napada dejansko stanje, na katerem temelji denacionalizacijska odločba, vendar ne v tistem delu, za katerega je v predlogu za obnovo postopka zatrjevala, da bi bilo, če bi bila upoštevana Sprememba pravil, ugotovljeno drugače; tega pa ne more. Po že navedenem namreč zatrjuje, da je bila odločitev denacionalizacijskega organa nepravilna, ker je ta D. nepravilno štel kot osebo, kateri je bilo premoženje podržavljeno in torej kot prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (kdo je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, pa je bilo mogoče (pravilno) ugotoviti na podlagi zemljiškonjižnih vpisov in listin o podržavljenju, s katerimi je razpolagal organ v postopku, in jih je, kot izhaja iz denacionalizacijske odločbe, pri odločanju tudi upošteval; če je predlagateljica menila, da je dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno, pa bi ob sklicevanju na zemljiškoknjižne vpise in listine o podržavljenju to lahko uveljavljala že v denacionalizacijskem postopku). Ob navedbah, kot jih je podala, tožnica tako ne more z uspehom zatrjevati, da je šele s predložitvijo novega dokaza (Sprememba pravil) postalo jasno, da je njena pravna prednica v denacionalizacijskem postopku utemeljeno ugovarjala, da je pravno nasledstvo upravičenca neizkazano, saj se po povedanem na nov dokaz sklicuje samo navidezno.

V okviru sicer formalno uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi tožnica tudi z navedbami, da je denacionalizacijski organ nepravilno ugotovil, da je pravni temelj podržavljenja zaplembena odločba z dne 7. 11. 1945, izdana kot podržavljenki Evangeljski župniji … (ker ta v letu 1945 v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica predmetne nepremičnine, pač pa je ta nepremičnina bila, kot izhaja iz vl. št. 410 k.o. …, podržavljena ŠDZ z odločbo z dne 21. 3. 1945), v resnici izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji denacionalizacijska odločba, in tudi v tem primeru ne v tistem delu, za katerega je v predlogu za obnovo postopka zatrjevala, da bi bilo, če bi bila upoštevana Sprememba pravil, ugotovljeno drugače. Pravni temelj podržavljenja se namreč dokazuje z listinami o podržavljenju in zemljiškoknjižnimi vpisi, kakor tožnica tudi navaja, ne pa z listino, tj. Spremembo pravil, ki naj bi tudi po njenem zatrjevanju dokazovala, da naj D. ne bi bilo pravni prednik B. kot upravičenca po denacionalizacijski odločbi. Zato so tudi te navedbe tožnice neutemeljene.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabil določbe 9.a, 14. in 15. člena ZDen ter da bi moral uporabiti tudi ZDru-1 in ZZK-1. Po že navedenem je prvostopenjski organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe moral v skladu z določbo tretjega odstavka 267. člena ZUP preizkusiti, ali bi nov dokaz, ki se navaja kot razlog za obnovo postopka, tj. Sprememba pravil (in ki naj bi po navedbah v predlogu za obnovo postopka dokazoval, da je potrdilo Pokrajinskega arhiva, na katero je denacionalizacijski organ oprl zaključek o izkazanem pravnem nasledstvu B. po D., nepravilno), lahko pripeljal do drugačne odločitve, kot izhaja iz denacionalizacijske odločbe z dne 27. 3. 2002, in s katero je denacionalizacijski organ ugodil zahtevi za denacionalizacijo B., tj. cerkve kot upravičenke po 14. členu ZDen. Ker je pravico do vrnitve premoženja uveljavljala cerkev, je moral uporabiti (in v tem pogledu je obrazložitev prvostopenjske odločbe dopolnil drugostopenjski organ) le določbi 14. člena ter tretjega odstavka 15. člena ZDen (ne pa določb 9.a člena ZDen in ZDru-1, ki pridejo v poštev, kadar so vlagatelji zahtev za denacionalizacijo društva), pa tudi te določbe le v zvezi z uveljavljanim novim dokazom. Tožnica glede na to ne more z uspehom zatrjevati, da je sklicevanje (drugostopenjskega) organa na notranje pravo evangeličanske cerkve napačno, ker naj to ne bi določalo pravnega nasledstva ter da v denacionalizacijskem postopku uporabljeni listini (izjava Evangeličanske cerkve v Sloveniji, … in potrdilo Pokrajinskega arhiva) nista listini, ki bi v smislu veljavnih pravnih pravil dokazovali pravno nasledstvo B.; gre namreč za navedbe o nepravilno uporabljenem materialnem pravu v denacionalizacijskem postopku (ki po določbah 260. člena ZUP v nobenem primeru ne more biti razlog za obnovo postopka) ter o v denacionalizacijskem postopku uporabljenih neverodostojnih dokazih (izjava Evangeličanske cerkve v Sloveniji naj bi bila pristranska, potrdilo Pokrajinskega arhiva pa v nasprotju z zemljiškoknjižnim izpiskom za vl. št. 410 k.o. …, iz katerega izhaja, da je D. bilo med vojno ukinjeno ter je njegovo predmetno premoženje prešlo v last ŠDZ, kateri je bilo podržavljeno v korist FLRJ). Tudi kolikor ob tem zatrjuje še, da je bilo D. samostojno društvo, kar naj bi izhajalo iz Spremembe pravil, se sodišče z njo ne strinja. Da naj bi bilo D. samostojno društvo (ki naj ne bi delovalo kot avtonomno telo cerkve znotraj njene organizacije), iz Spremembe pravil izrecno ne izhaja, ta pravila pa tudi niso, kot že navedeno, ustanovitveni akt, iz katerega bi ta okoliščina lahko bila razvidna. Da pa je bilo D. društvo, izhaja že iz imena tega; pa tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 410 k.o. … ter odredbe z dne 16. 4. 1941 in sklepa z dne 7. 4. 1943 izhaja, da je bilo kot društvo ukinjeno, kar navaja tožnica v tožbi tudi sama. To pa pomeni, da so dejstva, za katera tožnica navaja, da jih dokazuje Sprememba pravil, izkazana z drugimi dokazi, ki so bili v denacionalizacijskem postopku že znani, in glede na katere bi tožnica že tedaj mogla podati navedbe o tem, da je pravno nasledstvo po D. treba presojati po drugih predpisih. Tako ne more ob sklicevanju na Spremembo pravil z uspehom zatrjevati, da bi šele ob upoštevanju tega dokaza bilo mogoče pravilno ugotoviti dejansko stanje, relevantno za presojo upravičenosti B. do denacionalizacije.

Neutemeljeno tožnica zatrjuje tudi kršitev pravil iz 6. člena ZUP (načelo zakonitosti) in 8. člena tega zakona (načelo materialne resnice). Po tretjem odstavku 267. člena ZUP organ preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka navajala, da je tak (nov) dokaz Sprememba pravil, ki dokazuje, da je potrdilo Pokrajinskega arhiva, na katero je denacionalizacijski organ oprl zaključek o izkazanem pravnem nasledstvu B. po D., nepravilno. Kar pomeni, da je bil organ dolžan preizkusiti zgolj, ali je navedeni nov dokaz pravno relevanten za dokazovanje zatrjevane okoliščine, da B. ni pravni naslednik po D., ter če bi presodil, da je, ali bi drugače ugotovljena ta okoliščina kot v denacionalizacijskem postopku lahko pripeljala do drugačne odločitve v obnovljenem postopku. Zato tožnica zmotno meni, kot je sodišče obrazložilo tudi že v 12. do 14. točki, da bi organ v okviru preizkusa po tretjem odstavku 267. člena ZUP - izven prej navedene okoliščine ter v zvezi z novim dokazom - moral ugotavljati še, ali je bil v denacionalizacijskem postopku materialni zakon pravilno uporabljen ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno oziroma da bi moral preizkusiti formalno in materialno zakonitost denacionalizacijske odločbe. Kot obnovitveni razlog je bil v obravnavani zadevi uveljavljan in presojen kot podan s strani organa le nov dokaz, Sprememba pravil. Zato razlog za obnovo postopka ne morejo biti druga dejstva in dokazi (na katere se je že v denacionalizacijskem postopku predlagateljica neuspešno sklicevala oziroma bi jih tedaj mogla navesti – drugi odstavek 261. člena ZUP), nepravilna uporaba materialnega zakona pa po določbah 260. člena ZUP niti ni obnovitveni razlog. Kolikor pa tožnica zatrjuje tudi poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave, ji sodišče prav tako ne pritrjuje. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo, če bi bili vsi v zakonu določeni pogoji za obnovo postopka izpolnjeni, pa nato organ obnove postopka ne bi dovolil. V obravnavanem primeru pa se sodišče s presojo organa, da pogoj iz tretjega odstavka 267. člena ZUP ni izpolnjen, po povedanem strinja, in zato pritrjuje tudi njegovi zavrnilni odločbi. Da bi organ z izpodbijano odločbo odločil v nasprotju z izoblikovano upravnosodno prakso v zadevah, po dejanskem in pravnem stanju stvari primerljivih z obravnavano, pa tožnica tudi ni izkazala. Sklicuje se sicer na odločbo Ustavnega sodišča U-I-225/96, tč. 14, vendar se v tej Ustavno sodišče ni opredeljevalo do ugotavljanja in izkazovanja pravnega nasledstva (v statusnem smislu) verskih skupnosti, kadar te uveljavljajo denacionalizacijo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je organ v ponovnem postopku sledil pravnemu stališču sodišča glede postopka v sodbi I U 75/2009 z dne 17. 11. 2009 ter da je v pravilno vodenem postopku izdal pravilno in zakonito odločbo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.