Jedro

Tožnik je opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, ne da bi imel to dejavnost vpisano ali priglašeno v ustreznem registru, kar je nezakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje osebnih vozil, saj gre za delo na črno. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil v letu 2008 pri fizični osebi A.A. opravljen davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti in davka na dodano vrednost. V postopku nadzora sta davčna inšpektorja ugotovila, da je tožnik v letu 2007 opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, ki jih je nabavljal v skupnosti in v Sloveniji ter jih preko komisionarjev prodajal v Slovenji. Davčni organ je pri tem ugotovil, da je tožnik preprodajal motorna vozila – rabljena osebna vozila, ki jih je v petih primerih nabavil v skupnosti, v enem pa v Sloveniji in jih preko komisionarjev prodajal na domačem trgu v Sloveniji. Še pred prodajo je za vozila opravil homologacijo in si pridobil potrdilo o skladnosti za posamično vozilo. Tožnik je dejansko opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, čeprav navedene dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, kot to določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/2000 in naslednji, v nadaljevanju ZPDZC). Pri tem se sklicuje na njegov 13. člen. Omenja še Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007-UBP1, v nadaljevanju ZIN) ter Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2, v nadaljevanju ZUP). V postopku nadzora se je tako ugotovilo, da tožnik izvaja dejavnost preprodaje motornih vozil, ki je nima priglašene kot svoje dejavnosti, kar posledično pomeni, da gre za opravljanje dela na črno, ki pa je po zakonu prepovedano. Zato je davčni organ tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje motornih vozil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-21-423/2008 z dne 17. 10. 2008, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi uradnih podatkov o opravljenih prijavah davka na motorna vozila pri davčnem organu, podatkov o opravljenih homologacijah po podatkovni bazi Direkcije RS za ceste in iz podatkov v registru vozil in prometnih listin – evidenca MRVL – davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2007 preprodajal motorna vozila – rabljene osebne avtomobile, ki jih je v petih primerih nabavil v skupnosti, v enem pa v Sloveniji in jih preko komisionarjev prodajal na domačem trgu v Sloveniji. Pred prodajo vozila v Sloveniji je bil tožnik kratek čas lastnik vozila in je vozilo registriral na svoje ime, v nadaljevanju pa jih je prodal in sicer kupcem, fizičnim in pravnim osebam v Slovenji preko komisionarjev, s čimer je ustvaril razliko med prodajno in nabavno ceno v višini 32.185,25 EUR. Drugostopni organ pri tem ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu s predpisi, in sicer 16. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/2007-UPB-2-ZDS-1) in 1. odstavka 13. člena ZPDZC. Na podlagi 4. odstavka istega člena mora davčna inšpekcija izdati odločbo, s katero prepove delo na črno, če ugotovi, da se opravlja delno na črno iz 13. člena istega zakona. Tožnik v pritožbi ne zanika in tudi ne podaja nobenih dokazil, ki bi izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje.

Glede ugovora posega v zasebnost pritožnika mu pritožbeni organ pojasnjuje, da ima po določbi 3. odstavka 13. člena ZPZDC davčna inšpekcija pri ugotavljanju kršitev določb zakona, pravico zahtevati od posameznika vse listine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti kršitev določb zakona. Njegovo zatrjevanje, da je davčni organ posegel v njegovo privatnost in zasebnost, zato nima pravne podlage. Ker pritožnik v postopku inšpekcijskega nadzora kljub zahtevi davčnega organa ni predložil nobene dokumentacije, je bil davčni inšpekcijski pregled opravljen na podlagi dokumentacije, ki jo je pritožnik predložil davčnemu organu ob prijavi pridobitve motornih vozil iz skupnosti in vlogah za odmero davka na motorna vozila ter na podlagi dokumentacije, na pisno zahtevo po določbi 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-1). Tudi ni mogoče pritrditi tožnikovi navedbi, da je davčni organ brez vednosti pritožnika posegel v njegove podatke. Pritožniku je bil izdan sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora dne 13. 5. 2008, ki mu je bil vročen 28. 5. 2008. Z njim je bil tožnik pozvan, da davnemu organu predloži vso dokumentacijo, ki se nanaša na sporno zadevo. Tožnik je pisno pooblastil odvetniško pisarno dne 6. 6. 2008, da ga zastopa. Dne 23. 6. 2008 pa je pooblaščenec posredoval sporočilo, da bodo o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora posredovali morebitne pripombe, kar vse zanika zatrjevanje pritožnika, da je davčni organ izvedel postopek brez njegove vednosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica pritožniku ni bila kršena.

Tožnik v tožbi najprej citira 13. člena ZPZDC. Meni, da lahko prekrškovni organ v prekrškovnem postopku izda odločbo o prepovedi opravljanja dela na črno iz 3. člena ZPZDC. V izpodbijani odločbi pa ni navedeno, da jo izda davčni organ kot prekrškovni organ. V zadevi ni navedeno, ali se odločba izdaja v postopku vodenja ZUP, ali po Zakonu o prekrških. Navajanje, da je odločba izdana na podlagi 16. člena ZDS-1 in 1. odstavka 113. člena ZPDZC, pa je povsem nesmiselna, saj nobeden od navedenih členov ne upravičuje oziroma ni konkretna podlaga izdaje izpodbijane odločbe. Tožeča stranka tako meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj bi bil Zakon o prekrških lahko edina podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V izreku izpodbijane odločbe tudi ni naveden opis dejanja, s katerim je storjen prekršek, niti ni navedeno, da jo je izdal prekrškovni organ v prekrškovnem postopku. Tudi njen izrek ni zadosti jasen in konkretiziran ter ne vsebuje vseh potrebnih elementov po Zakonu o prekrških oziroma po ZUP. Izpodbijana odločba tudi ni zadostno obrazložena in se iz tega razloga ne da preizkusiti. Zoper nezadostno obrazloženo odločbo se namreč ne da učinkoviti pritožiti. Po mnenju tožeče stranke je davčni organ v omenjeni zadevi nepravilno raziskal dejansko stanje, nepravilno presodil ugotovljena dejstva in nepravilno uporabil materialno pravo. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, ter izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantno dejstvo, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora med strankama niso sporne. Tožnik je v letu 2007 opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, čeprav navedene dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, kot to določa ZPDZC. Tožnik slednjega ne zanika in tudi ne podaja nobenih dokazil, ki bi izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Zato je njegov ugovor, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, neutemeljen. Tudi nadaljnja navedba tožnika, da je odločba nezakonita iz razloga, ker je ni izdal prekrškovni organ v postopku o prekršku, je neutemeljena. 1. odstavek 13. člena ZPDZC določa, da kršitve določb zakona (to je ugotovljeno delo na črno), ugotavljajo inšpektorati in drugi organi v okviru pooblastil. Pri tem v 4. alinei 1. odstavka 13. člena zakon izrecno določa, da davčna inšpekcija nadzoruje kršitve določb 3. člena ZPDZC. 3. člen zakona pa v 5. alinei 1. odstavka določa, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela tudi v primeru, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo ni vpisano ali priglašeno, kot to določa ta ali drug zakon. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 4. odstavka 13. člena zakona, ko je tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje osebnih vozil, dokler gre za delo na črno. Tožnik v tožbi niti ne navaja, v čem konkretno naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Neutemeljen je tudi ugovor, da niti izrek, niti obrazložitev izpodbijane odločbe nista pravilno sestavljena. Po mnenju sodišča imata vse sestavine, ki jih določata tako 213. kot 214. člen ZUP. Sporno tudi ne more biti, da je odločba izdana tudi na podlagi določil ZUP in ne Zakona o prekrških, in je ZUP, kot pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v njej tudi izrecno citiran.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravna organa v njej sklicujeta. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.