Jedro

Tožnik ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, na drugem delovnem mestu, z omejitvami. Zato je pri njem zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, kjer so potrebni dvigi rok do višine ramen, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ne na višini, v ugodnih klimatskih razmerah (npr.: vratar, informator), v krajšem delovnem času 4 ure dnevno ter pravica do delne invalidske pokojnine od 30. 8. 2011 dalje. “ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrne ter v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 9. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma na drugem delu v okviru poklica, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, kjer so potrebni dvigi rok do višine ramen, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ne na višini, v ugodnih klimatskih razmerah (npr.: vratar, informator) v krajšem delovnem času 4 ure dnevno in s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 8. 2011 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka v 15 dneh in v istem roku izplačala tudi zneske delne invalidske pokojnine. Zakonite zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska delne invalidske pokojnine v plačilo do plačila, je dolžna izplačati v nadaljnjih 60 dneh (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ter ugotovitev, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in ne bolezen, je zavrnilo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe (I., II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Meni, da v obravnavani zadevi ni podlage za priznanje pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti. V predsodnem postopku je bila namreč zahtevana pravica do invalidske pokojnine, tožnik pa niti po pridobitvi sodno izvedenskega mnenja pred sodiščem ni uveljavljal pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. Ker o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti v predsodnem postopku sploh ni bilo odločeno, je prišlo do bistvene kršitve 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj sodba presega okvir predsodnega upravnega odločanja. Gre za odločanje mimo tožbenega zahtevka, kar ni dopustno in se pri tem sklicuje tudi na sodbo Psp 329/2011 z dne 28. 9. 2011. Iz navedenih razlogov je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti.

Le podredno in iz previdnosti poudarja, da je glede na ugotovljeno časovno razbremenitev napačno priznana pravica do premestitve na drugo delo, saj je takšno pravico mogoče priznati le ob preostali delovni zmožnosti s polnim delovnim časom.

Nasprotuje tudi dosojenim zakonskim zamudnim obrestim, saj z izplačilom denarne dajatve ne more priti do zamude, prav tako pa v danem primeru ni možna uporaba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ker je sodišče tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od dajatve, ki je tožnik niti ni uveljavljal, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 2. člena ZPP.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, oziroma podrejeno predlaga spremembo tako, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Poudarja, da je 100 % slep na levo oko, da ima omejen vid na desnem očesu, da je imel zlomljeni obe ključnici, serijski zlom od prvega do sedmega rebra, zlom arkade, maksile, odprt zlom nosu, zaradi česar naj bi bilo smešno in žalostno konstatirati, da je še zmožen za 4 urno delo. Ker trg delovne sile poklica vratarja receptorja in drugih ne potrebuje, niti delovne sile, ki nima ustrezne šolske izobrazbe, naj bi bila ugotovitev o možnosti dela na drugem delu neresnična in žaljiva. Realno ni zmožen za nobeno pridobitno delo, zato bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Ne soglaša, da je invalid zaradi poškodbe izven dela, saj se je poškodoval pri delu v Avstriji, naši državi pa odvajal vse dajatve, ki jih predvideva bilateralna pogodba.

Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb ZPP-ja, kjer naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ter listinsko dokumentacijo, ki narekuje ugotovitev popolne nezmožnosti za delo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti drugih procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabljeno materialno pravo, razen v delu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti od 30. 8. 2011 dalje, ker več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za fizično lažje in psihično manj zahtevna dela, pri katerih ne dviguje in prenaša bremen nad 10 kg, ne dviguje bremen nad višino ramen, kjer ni potreben natančen in globinski vid, v ugodnih klimatskih razmerah in ne na višini. Za takšen dokazni zaključek je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B., ki le še dodatno potrjuje enaki in tudi sicer skladni mnenji IK I in IK II iz predsodnega upravnega postopka.

Ne glede na to, da gre v obravnavanem primeru za stanje po multitravmi, ker je tožnik 17. 2. 2011 v nezgodi pri delu v Republiki Avstriji utrpel zlom leve maksile, leve orbite, odprt zlom nosu, obeh ključnic, od prvega do sedmega rebra desno in drugega do šestega rebra levo, udarnino pljuč, srca in zlom čeljustnice, je pri njem glede na funkcijski status tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno, fizično in psihično lahko delo s časovno in drugimi, že navedenimi razbremenitvami oz. omejitvami.

Torej je podan dejanski stan iz 3. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), kar je bilo ugotovljeno že v predsodnem postopku, ne da bi bilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja na tej podlagi sploh odločeno. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijano zavrnilno odločbo pravilno odpravilo in hkrati utemeljeno odločalo o pripadajočih pravicah na temelju ugotovljene preostale delovne zmožnosti.

Tožnika je v skladu s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 30. 8. 2011 dalje in mu od istega dne naprej ob pravilni uporabi 2. alinee 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 tudi zakonito priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava glede na preostalo delovno zmožnost s časovno razbremenitvijo, nepravilno priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi tožene stranke Po 1. alinei 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 je namreč zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, ko več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, vključno z morebitnimi dodatnimi omejitvami, mogoče priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom. Utemeljeni pritožbi tožene stranke v tej smeri je bilo zato na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP potrebno ugoditi in izpodbijano II. točko izreka spremeniti tako, da ob pravilni uporabi 1. alinee 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 celotno besedilo glasi, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe.

V vsem preostalem pritožba tožene stranke ni utemeljena. Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je namreč njeno materialno in procesno pravno naziranje, da v obravnavani zadevi ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti. Protispisno je celo toženkino zatrjevanje, da naj tovrstne zahteve ne bi bilo niti v predsodnem upravnem postopku. Tako kot praviloma pri uveljavljanju pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, se je tudi obravnavani predsodni upravni postopek začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu določno izhaja, da je izbrani osebni zdravnik predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja na obrazcu IZ 1 vložil 18. 7. 2011 in celo zapisal, da gre za zmanjšano in ne popolno izgubo delovne zmožnosti.

Na podlagi skladnih mnenj IK I in IK II z dne 30. 8. 2011 oz. 10. 4. 2012, da je pri tožniku od 30. 8 2011 podana III. kategorija invalidnosti s preostalo delavno zmožnostjo z določenimi omejitvami in časovno razbremenitvijo, je bila že tožena stranka dolžna odločati o pripadajočih pravicah iz obveznega invalidskega zavarovanja na tem temelju, ne pa le ugotoviti kategorijo invalidnosti in izreči, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine.

Sicer pa so določbe ZPIZ-1 prisilno pravne narave. Zavarovancem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče in tudi potrebno priznati tiste pravice, za katere izpolnjujejo pogoje in v takšnem obsegu - torej nič več in nič manj, kot jim gre po zakonu. Drugačno izvajanje ZPIZ-1 ni dopustno. Ob takšnem materialno pravnem izhodišču glede razlage in uporabe ZPIZ-1, se seveda ni mogoče uspešno sklicevati na drugačno stališče, zavzeto v zadevi Psp 329/2011. Toženkino stališče, da v konkretni zadevi ne bi smele biti priznane pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti, ker da takšen tožbeni zahtevek sploh ni bil postavljen, je v nasprotju s kogentno naravo materialnega zakona.

Hkrati je tudi v nasprotju z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Po ZDSS-1, ki kot matični predpis prav zaradi javnopravne narave materialnih pravic, poleg ostalega ureja tudi določena posebna postopkovna pravila, gre v socialnih sporih praviloma za spor polne iurisdikcije. Pomeni, da je sodišče po odpravi nezakonitih posamičnih upravnih aktov, dolžno samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Prav zaradi takšne narave sodnosocialnih sporov, katerih bistvo je presoja pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov, pa nenazadnje v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodno socialni spor ni pravda. S procesno pravnega vidika zato socialnega spora ni mogoče enačiti s pravdo. Pritožba tožene stranke je tako tudi v navedeni smeri morala ostati brezuspešna, saj v okoliščinah predmetne zadeve ni mogoče uspešno uveljavljati sojenja extra petitum in s tem procesne kršitve iz 3. odstavka 350. člena ZPP.

Neutemeljena je končno tudi pritožba te stranke glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti iz naslova odškodnine. Po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 je tožena stranka v breme zavoda dolžna plačati odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe, med drugim tudi v primeru, če je denarno dajatev dolžna izplačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Ker je s III. točko izreka prvostopenjske sodbe odrejeno, da tožena stranka odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine, je seveda z izpodbijanim delom hkrati zakonito zavezana, da iz naslova odškodnine izplača tudi zakonske zamudne obresti, če bo tožnik upravičen do izplačila delne invalidske pokojnine za nazaj.

K pritožbi tožnika Glede na dejanske razloge za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, utemeljene v 7. točki te obrazložitve, je morala brezuspešna ostati tudi tožnikova pritožba.

Ker v predsodnem, niti v tem sodnem postopku ni izkazano, da bi pri tožniku prišlo do popolne izgube delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, ni podan dejanski stan iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidske pokojnine. Pritožnikove navedbe, da trg delovne sile vratarjev ali receptorjev ne potrebuje in nekatere druge, za ocenjevanje invalidnosti pravno niso relevantne in ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbo tožnika v tej smeri kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno IV. tč. izreka sodbe sodišče prve stopnje.

V okoliščinah konkretnega primera je končno zmotno tudi tožnikovo stališče glede vzroka III. kategorije invalidnosti. Ni sicer dvoma, da so zdravstvene spremembe, zaradi katerih je pri njem prišlo do invalidizacije, posledica poškodbe, ki jo je utrpel na delu v tujini. Vendar pa prav zato, ker do poškodbe ni prišlo v zavarovanju pri slovenskem nosilcu obveznega invalidskega zavarovanja, pri njem invalidnost ne more biti posledica poškodbe pri delu v smislu 63. člena ZPIZ-1. Povsem pravilno je namreč materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da bo takšen vzrok invalidnosti mogoče uveljavljati le pri tujem, konkretno avstrijskem nosilcu zavarovanja.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.