Jedro

Poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, ni mogoče šteti za takšne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 3. 9. 2012 (I. točka izreka) ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma drugem delu v okviru poklica, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, kjer so potrebni dvigi rok do višine ramen, kjer ni potreben natančen in globinski vid, ne na višini, v ugodnih klimatskih razmerah (npr.: vratar, informator), v krajšem delovnem času štiri ure dnevno in s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 8. 2011 dalje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 15 dni ter v istem roku tožniku izplača zapadle zneske delne invalidske pokojnine, pri tem pa je zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega zneska do plačila dolžna izplačati v nadaljnjem roku 60 dni (III. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine ter za ugotovitev, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in bolezen (IV. točka izreka).

2. V zvezi z vprašanjem tožnikove preostale delovne zmožnosti se je sodišče oprlo zlasti na mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Med drugim je tudi obrazložilo, da tožnik neutemeljeno zahteva, da bi se kot vzrok invalidnosti ugotovila poškodba pri delu, saj je bil ob nesreči zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja; tak vzrok invalidnosti bi lahko uveljavljal le pri tem nosilcu zavarovanja in ne pri toženki, pri kateri ob nesreči ni bil zavarovan.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 10 kg, kjer so potrebni dvigi rok do višine ramen, kjer ni potreben natančen globinski vid, ne na višini, v ugodnih klimatskih razmerah (npr.: vratar, informator), v krajšem delovnem času štiri ure dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 8. 2011 dalje (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

4. Soglašalo je z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti od 30. 8. 2011. Glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) je presodilo, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo tudi pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu. Povzelo je ugotovitve, da ni dokazano, da bi pri tožniku prišlo do popolne izgube delazmožnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zavrnilo je njegove navedbe, da trg delovne sile vratarjev in receptorjev ne potrebuje, saj te navedbe ne morejo biti pomembne in ne zahtevajo drugačne odločitve. Zavrnilo je tudi njegove navedbe glede vzroka invalidnosti; njegova invalidnost je res posledica poškodbe pri delu, vendar je šlo za delo v tujini, v času zavarovanja pri tujem nosilcu zavarovanja. Zato invalidnost ne more biti posledica poškodbe pri delu v smislu 63. člena ZPIZ-1. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik z revizijo, v kateri se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v sojenje.

6. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbo 63. člena ZPIZ-1, ki definira poškodbo pri delu. Res je bil v času poškodbe zaposlen pri avstrijskem delodajalcu, vendar je v skladu z bilateralno pogodbo standard jamstva pravic enak. V Republiki Sloveniji moral odvajati tudi vse dajatve, ki jih je predvidevala bilateralna pogodba. 63. člen ZPIZ-1 govori le o definiciji poškodbe pri delu in ne določa kraja nastanka poškodbe - v smislu poškodbe v Sloveniji ali tujini, zaradi česar je interpretacija sodišč zgrešena. Po Zakonu o dohodnini mora plačati vse obveznosti iz ustvarjenega dohodka, ki ga je dosegel doma ali v tujini. Zato naj bi bila drugačna razlaga vsebine 63. člena ZPIZ-1 diskriminatorna do lastnih državljanov. Zaradi poškodbe je 100% slep na levo oko, slabo vidi na desno oko, ima še številne druge poškodbe in ni sposoben za pridobitno delo. Meni, da je sodišče zmotno interpretiralo določbe v zvezi z hudo telesno poškodbo in s tem storilo kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); izrek sodbe naj bi nasprotoval razlogom sodbe oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju; listinska dokumentacija naj bi narekovala popolno delovno nesposobnost. Meni tudi, da sta sodišči nižje stopnje s svojo obrazložitvijo, zlasti sodišči prve stopnje v 14. točki, zmotno uporabili materialno pravo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnik v reviziji uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne dovolj konkretizirano. Splošni očitki glede navedene kršitve ne omogočajo (ustreznega) revizijskega preizkusa. Revizijske navedbe o tem, da naj bi sodišči „zmotno interpretirali materialno pravo in tako kršili določbe ZPP“ (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pomenijo tudi nepravilno mešanje revizijskih razlogov.

10. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo o tem, da pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Ta presoja namreč temelji na dejanskih ugotovitvah, da pri njem kljub večjemu obsegu težjih poškodb ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč ima še vedno preostalo delovno zmožnost. Na podlagi 60. in 61. člena ZPIZ-1 to ne more biti razlog za drugačno odločitev.

11. Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o vzroku invalidnosti. Iz 63. člena ZPIZ-1, ki definira poškodbo pri delu, izhaja, da se opisane oblike poškodb pri delu nanašajo na opravljanje dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan oziroma jih utrpi zavarovanec (prvi odstavek), izrecno pa so omenjene tudi poškodbe, ki jih v zvezi z načinom poškodovanja iz 1. alineje prvega odstavka utrpijo tudi zavarovanci iz 26., 27., 28. in 29. člena tega zakona. Gre za posebne primere zavarovanja, zavarovanje oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, posebne primere zavarovanja za primere organizirane aktivnosti in pasivno zavarovanje (1). Tudi 64. člena ZPIZ-1, ki definira poškodbe pri delu v zvezi s poškodbami, ki nastanejo v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva, govori o poškodbah, ki jo utrpijo zavarovanci v zvezi z uveljavljanjem pravice do zdravstvenega varstva. Podobno je tudi poklicna bolezen po tem zakonu (65. člen ZPIZ-1) določena kot bolezen v zvezi z delom, bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem mestu ali na delu, ki sodi v neposreden okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, itd. Vsi ti primeri se torej nanašajo le na zavarovance. Po nasprotnem razlogovanju poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije), ni mogoče šteti za takšne.

12. Tožnik se sklicuje tudi na Zakon o dohodnini, vendar neutemeljeno, saj se s tem zakonom ureja sistem in uvaja obvezno plačevanje dohodnine, kar pa ne vpliva na status zavarovanca. Zato tudi očitek diskriminacije ne more biti utemeljen. Sklicuje se tudi na bilateralno pogodbo med Avstrijo in Slovenijo „o jamstvu in standardu pravic iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja.“ Če pri tem misli na Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti - BATSSV, Ur. l. RS, mednarodne pogodbe, št. 15/97), je treba pojasniti, da iz 6. člena tega sporazuma izhaja, da za obvezno zavarovanje osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost, veljajo, če v 7. in 8. členu ni določeno drugače, pravni predpisi države pogodbenice, na katerem ozemlju se pridobitna dejavnost opravlja. Izjeme iz 7. in 8. člena se na tožnika ne nanašajo, saj 8. člen določa posebno ureditev za diplomatsko in konzularno osebje, 7. člen pa določa posebno ureditev v primeru napotenih delavcev (če delodajalec, ki ima sedež na ozemlju ene države pogodbenice, pošlje svojega zaposlenega za ozemlje druge države pogodbenice), družbe za letalski promet in posadko ladje.

13. Glede na navedeno in v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tožnika ni mogoče uvrstiti v nobeno od teh skupin.