Jedro

Ker je eden od pogojev za pridobitev pravice samozaposlenega v kulturi do plačila prispevkov za obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna dohodkovni položaj samozaposlenega v kulturi, je spor o navedeni pravici spor o socialnem prejemku. O pravici do socialnih prejemkov pa je pristojno odločati socialno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno (1. točka izreka) in odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za kulturo z dne 10.4.2008, s katero je bila zavrnjena njegova vloga, da bi se mu prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje, plačevali iz državnega proračuna, ker je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja dohodkovnega cenzusa. Tožena stranka se je sklicevala na določbe 85. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK-UPB1, Uradni list RS, št. 77/07), ter Uredbo o samozaposlenih v kulturi (Uredba, Uradni list RS, št. 9/04 in 76/06). Po presoji sodišča prve stopnje gre v obravnavani zadevi za spor o socialnem prejemku, o socialnih prejemkih pa je po 5.b točki 1. odstavka 7. člena Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04 in nadaljnji) pristojno odločati socialno sodišče. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da je bil tožnik v izpodbijani odločbi pravilno poučen o sodnem varstvu pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in je vseeno vložil tožbo pri upravnem sodišču. Tožnik vlaga zoper izpodbijani sklep pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju je za odločanje v tej zadevi pristojno upravno sodišče in ne delovno in socialno sodišče. Pri odločanju o pravici za priznanje in pridobitev pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje, gre za upravno zadevo. Ne ugovarja predpisani višini dohodkovnega cenzusa in tudi ne pravilnosti postopka ugotavljanja le tega, temveč ugovarja le razlagi dohodkovnega cenzusa, v izpodbijani odločbi, ki je samovoljna in arbitrarna ter neskladna z vso "domačo" zakonodajo. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in postopek nadaljuje samo. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Predmet spora v obravnavani zadevi je ali tožnik, kot samozaposleni v kulturi, izpolnjuje pogoje, da bi se mu prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje plačevali iz državnega proračuna. Ker je eden od pogojev za pridobitev te pravice dohodkovni položaj (dohodkovni cenzus) samozaposlenega v kulturi (85. člen ZUJIK), je spor o navedeni pravici spor o socialnem prejemku. Takšno je tudi stališče upravno sodne prakse (U 1647/94, I Upr 2/2006, U 1239/2008). Za odločanje o pravici do socialnih prejemkov pa je po določbi 5.b točke 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pristojno odločati socialno sodišče. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo le o stvarni pristojnosti, ni pa presojalo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke ali odločalo o tožbenem zahtevku. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločbe tožene stranke pri odločanju v obravnavani zadevi niso upoštevni.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).