Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj je bila podana več kot šest mesecev po tem, ko je pri toženi stranki prišlo do kraje vlečnih in priklopnih vozil, kar je povzročilo, da tožena stranka dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi (voznika) ni več potrebovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 1. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 3. 2. 2011; da je tožnik pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu in mu priznati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 2. 2011 dalje do reintegracije, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 622,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbi navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bilo obvestilo o nameravani odpovedi tožniku vročeno dne 24. 1. 2011 in sklep o odpovedi dne 3. 2. 2011, enostranske. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, temeljijo izključno na navedbah v vlogah tožnika in na izpovedi tožnika, kar pa za takšne ugotovitve prav gotovo ni dovolj. Toženi stranki ni bila dana možnost, da izpove o dejstvih, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo, saj ni prejela vabila za zaslišanje, temveč je prejela le vabilo na prvi narok za glavno obravnavo. Ker je bil tožnik zaslišan na prvem naroku, sodba temelji predvsem na njegovi izpovedi, je zaradi tega treba pritožbi ugoditi, saj toženi stranki ni bilo omogočeno enakovredno nastopanje pred sodiščem, ker ni bila seznanjena, da bodo na prvem naroku zaslišane stranke. Gre za kršitev načela kontradiktornosti. Da je bilo zaslišanje tožene stranke dejansko pomembno, kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje. Čeprav je tožnik glede vročanja obvestila o nameravani odpovedi in odpovedi izpovedal drugače, kot je navedel v svojih vlogah, je sodišče sledilo tožniku, ker v prid tožene stranke ni bil izveden noben dokaz. Če bi bila toženi stranki dana možnost, da izpove o dejstvih, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo, bi lahko potrdila, da je tožnik obvestilo in odpoved prejel že 1. 1. 2011. Iz povratnice, ki potrjuje vročanje obvestila o nameravani odpovedi tožniku je razvidno, da je šlo za vročanje ponovnega izpisa obvestila. Že to bi moralo sodišču zbuditi dvom v navedbe in izpoved tožnika o tem, da dne 1. 1. 2011 obvestila ni prejel. Če bi šlo dejansko za prvo vročanje obvestila, tožena stranka ne bi imela razloga, da piše o vročanju ponovnega izpisa obvestila. Navedbo datuma na obvestilu pa je možno pripisati izključno napaki tožene stranke. Tožena stranka je tožniku ponovno vročila obvestilo, saj je verjela tožniku, da obvestilo potrebuje za Zavod za zaposlovanje. Tožnik pa je kot datum vročitve obvestila izpovedal drugače, kot izhaja iz njegovih navedb v tožbi in nadaljnjih vlogah, zato sodišče ni imelo podlage za ugotovitev datumov vročitve, kot jih je izpovedal tožnik. Tožena stranka je šele iz obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovila, da je za sodišče bistveno ravno vprašanje vročanja obvestila in sklepa o odpovedi. Ne v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo in tudi kasneje tožena stranka ni bila opozorjena, da je navedeno sporno. Nasprotno, tožnik se je v svojih vlogah ukvarjal predvsem z vprašanjem vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer pa ni bil uspešen. Formalno je odpovedi očital predvsem, da naj bi bila izrečena dne 1. 1. 2011, kar je bilo celo v nasprotju z listinami, ki jih je predložil sam in mu sodišče ni sledilo. Obrazloženo kaže na neustrezno materialno procesno vodstvo, kar predstavlja še en primer kršitve pravice tožene stranke do izjave. Sodišče v konkretni zadevi tožene stranke ni opozorilo, da mora za svoje trditve o datumu vročanja obvestila in odpovedi predlagati dodatne dokaze. Če bi tožena stranka imela možnost izvesti dokazovanje zatrjevanih dejstev v zvezi z datumom vročitve obvestila in odpovedi ter po potrebi predložiti dodatne dokaze, bi nedvomno izkazala, da je tožniku obvestilo in sklep o odpovedi vročila dne 1. 1. 2011. Podpisa vročitve sicer nima, ampak to ni edino dokazno sredstvo. Sicer pa, da tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ni prejel šele 3. 2. 2011, kot je to ugotovilo sodišče, kaže tudi datum vložitve tožbe. Tožba je bila vložena 7. 2. 2011, torej le 4 dni po zatrjevani vročitvi odpovedi, pri čemer sta bila dva dni sobota in nedelja. To pa je praktično nemogoče. Če je tožnik odpoved prejel 3. 2. 2011 in je še istega dne našel odvetnika, pa odvetnik v enem dnevu nikakor ni mogel proučiti zadeve. Tudi zato sodišče ne bi smelo slediti enostranskim trditvam tožnika. Neutemeljena pa je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala prepozno, saj tožnik v tožbi tega ugovora sploh ni uveljavljal niti dejstev v zvezi z njim. In tudi v zvezi z vprašanjem pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče toženi stranki ni izrazilo nobenega opozorila, da gre za vprašanje, ki bo pomembno za končno odločitev. Ne glede na navedeno pa tožena stranka ni zamudila roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj do zmanjšanja potrebe po delu delavca ni prišlo takoj po kraji tovornih vozil, ampak šele potem, ko je tožena stranka ugotovila, da problema v poslovanju, ki je nastopil zaradi kraje vozil, ne more rešiti drugače. To pa je bilo šele konec poletja 2010, konkretno v sredini septembra 2010, ko je ugotovila, da ukradenih vozil nikakor ne more nadomestiti, kar pa pomeni, da je bila odpoved znotraj 6 mesecev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedenega v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo tožene stranke. Iz podatkov v spisu (list. št. 13) je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženo stranko vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2011 in da je tožena stranka vabilo prejela 1. 9. 2011 in ker na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo tožena stranka ni pristopila in prav tako svojega izostanka ni opravičila, je sodišče pravilno opravilo obravnavo v skladu s 282. členom ZPP, v odsotnosti tožene stranke. Kršitev te določbe bi prešla v nezakonito postopanje po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena v njeni odsotnosti, kljub utemeljenemu opravičilu (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 626/2009 z dne 9. 12. 2004). Skladno z načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP) sicer mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, če pa se stranka neopravičeno ne odzove vabilu na obravnavo, se tej pravici do izjave sama odpove. Sicer pa tožena stranka v odgovoru na tožbo ni podala predloga za izvedbo tega dokaza.

V skladu s 258. členom ZPP lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko in sicer, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Tožena stranka ni prišla na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, čeprav je bila pravilno vabljena in svojega izostanka tudi ni opravičila. Zato sodišče prve stopnje uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je iz povratnice, ki potrjuje vročanje obvestila o nameravani odpovedi tožnika razvidno, da je šlo za vročanje ponovnega izpisa obvestila z dne 1. 1. 2011. Iz povratnice je namreč razvidno, da je tožena stranka tožniku pošiljala ponovni izpis obvestila z dne 20. 1. 2011, kar ne potrjuje trditev tožene stranke, da je tožniku obvestilo o nameravani odpovedi vročila že dne 1. 1. 2011. Tožena stranka pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena, da bo sodišče kot bistveno vprašanje obravnavalo predvsem datum vročanja obvestila in sklepa o odpovedi, glede na to da se je tožnik v tožbi ukvarjal predvsem z vprašanjem vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je že v tožbi skliceval, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 nezakonita, ker je tožnik prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2011 šele 24. 1. 2011, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa naj bi brez odpovednega roka učinkovala že s 1. 1. 2011. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). V skladu z 82. členom ZDR je na tožencu trditveno in dokazno breme, da je tožniku zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Prav tako mora delodajalec v primeru obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v predpisanem roku, reagirati in podati odpoved, ker v nasprotnem primeru izgubi pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga. Navedena zakonska določba preprečuje položaj, da bi delodajalec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga, ki je nastal že pred daljšim časom.

Tožena stranka je v sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 zapisala, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prišlo zaradi zmanjšanega obsega dela pri delodajalcu, tako da delodajalec nima več potrebe po delu delavca, kar je posledica kaznivega dejanja po 205. členu Kazenskega zakonika. Tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni navedla, kdaj je prišlo do poslovnega razloga (zmanjšanega obsega dela), sklicevala pa se je, da je prenehala potreba po delu tožnika zaradi kaznivega dejanja po 205. členu Kazenskega zakonika. V spis je predložila tudi dopis Ministrstva za notranje zadeve, Policija, iz katerega je razvidno, da je dne 20. 3. 2010 bila storjena velika tatvina vlečnih in priklopnih vozil tožene stranke. Torej kaznivo dejanje na katerega se sklicuje tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je bilo storjeno 20. 3. 2010, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je zaradi kraje vlečnih in priklopnih vozil tožene stranke takrat zmanjšal obseg dela pri delodajalcu, saj tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do zmanjšanja obsega dela kasneje. Glede na navedeno pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Delodajalec namreč mora odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). Glede na to, da je do kraje tovornih vozil prišlo dne 20. 3. 2010 (priloga B2) pogodba pa je bila tožniku odpovedana 1. 1. 2011, je bila pogodba odpovedana več kot šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga.

Pritožbene trditve, da do zmanjšanja potrebe po delu delavca ni prišlo takoj po kraji tovornih avtomobilov, ampak šele kasneje, ko je tožena stranka ugotovila, da problema v poslovanju, ki je nastopil zaradi kraje vozil, ne more rešiti drugače (preverjala je tudi možnost pridobitve novih vozil ter druge poslovne možnosti nadomestitve ukradenih vozil), to pa je bilo konec poletja 2010, ko je tožena stranka ugotovila, da ukradenih vozil ne more nadomestit ter je zato bila odpoved dana znotraj šestih mesecev, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče pritožbene novote ni upoštevalo, saj toženec ni izkazal, da tega dejstva ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz 286/4 člena ZPP (člen 337/1 ZPP).

Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena izmed kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in glede na navedeno je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).