Jedro

Iz 258. člena ZPP izhaja, da sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), prav tako pa lahko sodišče odloči, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek) - vendar to pomeni pravilnemu vabilu iz 261. člena ZPP.

Pravica do izjave se ne izčrpa le na področju navajanja dejstev in dokazov, oziroma izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu z 7. členom ZPP oziroma 34. členom ZDSS-1, temveč se razteza tudi na izražanja pravnih naziranj in s tem vplivanja na ta del odločanja sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 1. 2011, ugotovilo, da ima pri tožencu še vedno sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu, naložilo tožencu, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 2. 2011 do reintegracije, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračuna bruto plačo, odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača vse zapadle neto plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to je od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka v višini 622,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Ugotovilo je, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz utemeljenega poslovnega razloga; tožnik ni dokazal, da je toženec na njegovo delovno mesto zaposlil nove delavce. Kljub temu je na podlagi izvedenih dokazov, med temi tudi zaslišanja tožnika, ugotovilo, da mu je bilo dne 24. 1. 2011 vročeno obvestilo o nameravani odpovedi, redna odpoved pa 3. 2. 2011. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana že z 31. 1. 2011, je presodilo, da je toženec ravnal nezakonito; odpovedni rok bi ob odsotnosti drugačnega dogovora med strankama začel teči šele s 4. 2. 2011, ne pa da je 31. 1. 2011 že iztekel. Presodilo je tudi, da je bila odpoved prepozna. Iz obrazložitve „sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ izhaja, da je bila pogodba odpovedana zaradi zmanjšanega obsega dela ter tatvine, do tatvine vozil tožencu pa je prišlo 20. 3. 2010. To pomeni, da je bila odpoved podana po poteku 6 mesecev od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, s tem ko toženca ni zaslišalo, saj se le-ta ni odzval vabilu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Nadalje je zavrnilo pritožbene navedbe toženca o tem, kdaj je tožniku poslal obvestilo o nameravani odpovedi in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec v skladu z dokaznim bremenom ni navedel, kdaj je prišlo do poslovnega razloga (zmanjšanja obsega dela), skliceval pa se je na prenehanje potreb po delu tožnika zaradi kaznivega dejanja – tatvine vlečnih in priklopnih vozil. Ker je bilo to kaznivo dejanje storjeno 20. 3. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je takrat zmanjšal obseg dela pri tožencu, saj na drugi strani le-ta ni zatrjeval, da je prišlo do zmanjšanja obsega del kasneje. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na zmanjšanje potreb po delu delavca – da do teh ni prišlo po kraji tovornih vozil ampak kasneje, je pritožbeno sodišče označilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, zaradi česar teh navedb ni upoštevalo. Pri tem se je sklicevalo na določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP. Navaja, da je prejel vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, vendar brez vabila stranki na zaslišanje, kar zahteva 261. člen ZPP. Sodišče je zaslišalo le tožnika, na njegovo izpoved oprlo izpodbijano sodbo, tožencu pa naprtilo posledice iz drugega odstavka 258. člena ZPP, čeprav na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. S tem mu je odvzelo možnost enakopravnega nastopanja v zvezi s predmetom odločanja, prišlo pa je tudi do kršitve pravice do enakega varstva in kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženec je nastopal brez pravnega pooblaščenca. Sodišče druge stopnje je zagrešilo enako kršitev, to pa je storilo tudi v zvezi s tem, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe toženca - da iz povratnice, ki potrjuje vročanje obvestila o nameravani odpovedi izhaja, da je šlo za vročanje ponovnega izpisa obvestila, da je navedbe datuma na obvestilu možno pripisati izključno napaki toženca, itd. Neodgovorjen je ostal tudi pritožbeni očitek o arbitrarnosti v postopanju sodišča prve stopnje, to sodišče pa se tudi ni opredelilo do navedb glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da naj bi šlo za nedovoljene pritožbene novote. Toženec se s tem ne strinja, saj je navedbe glede pravočasnosti odpovedi lahko podal šele v pritožbi, ker prej za takšen ugovor s strani tožnika ni vedel, sodišče pa ga tudi ni opozorilo, da gre za pravno relevantno okoliščino. Gre za kršitev pravice do izjave in za arbitrarnost v postopanju sodišča druge stopnje. Toženec na pomembnost vprašanja pravočasnosti odpovedi ni bil ustrezno opozorjen, kar bi bila dolžnost sodišča v skladu z 11. členom ZPP oziroma načelom materialnega procesnega vodstva. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, se tožencu ne more očitati, da je zamudil rok, ker je na te okoliščine opozoril oziroma jih izpostavil šele v pritožbi.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je dne 13. 10. 2011 opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na tem naroku pa zaslišalo tožnika. Toženec na ta narok ni pristopil, niti svojega izostanka ni opravičil, čeprav je vabilo zanj izkazano. Pri tem ni nepomembno, da je šlo le za vabilo stranke na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo in ne vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Dokaz z zaslišanjem strank je predlagal le tožnik, toženec pa v svojem odgovoru na tožbo ne. Glede na to sodišče z neizvedbo dokaza ni kršilo pravico toženca do izjavljanja, torej ni prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1).

8. Pač pa je prišlo do relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z 258. in 261. členom ZPP. Kot navedeno iz zadnje določbe izhaja, da mora biti vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank osebno vročeno stranki, v vabilu pa se mora navesti, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (tretji odstavek 261. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 258. člena ZPP). Iz 258. člena ZPP sicer izhaja, da sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), prav tako pa lahko sodišče odloči, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek) - vendar to pomeni pravilnemu vabilu iz 261. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo te določbe, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče prve stopnje svojo sodbo (ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje) oprlo tudi na izpoved tožnika o poteku vročanja obvestila o nameravani odpovedi in o sami odpovedi. Ta ugotovitev ne vpliva le na vprašanje zakonitosti odpovedi (oziroma ob vprašljivem stališču, da je zaradi kasnejšega vročanja odpoved v celoti nezakonita, vsaj na vprašanja, kdaj je ta pričela učinkovati in kdaj bi tožniku pravilno prenehalo delovno razmerje), temveč lahko tudi na vprašanje pravočasnosti tožbe.

9. Utemeljen je tudi revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka v zvezi z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje glede pravočasnosti odpovedi.

10. Element pravice do izjave v postopku je tudi pravica stranke, da navaja dokaze ter se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Ne zadošča, da se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave glede dokazov, ki jih sodišče izvede po uradni dolžnosti. Sodišče mora v takšnem primeru, kot to izhaja iz drugega odstavka 7. člena ZPP, omogočiti, da se stranke s tovrstnimi dokazi seznanijo in do njih opredelijo oziroma mora sodišče tudi v dokaznem sklepu navesti, da namerava izvesti takšen dokaz za ugotavljanje določenih pravno pomembnih dejstev. Pri tem se pravica do izjave ne izčrpa le na področju navajanja dejstev in dokazov, oziroma izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu z 7. členom ZPP oziroma 34. členom ZDSS-1, temveč se razteza tudi na izražanja pravnih naziranj in s tem vplivanja na ta del odločanja sodišča (2). Stranki ne koristi pravica do izjave, če se izjavi glede dejstev, ki so pomembna po njenem mnenju, po mnenju sodišča pa so za odločitev pravno relevantna druga dejstva. Zato je nedvoumna ustavna zahteva, da mora sodišče stranko o tem obvestiti in ji dati možnost, da se o tem izjavi, res pa se od stranke v takem primeru zahteva tudi potrebna skrbnost. Sodišče je skratka dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub zadostni skrbnosti presenetila stranke, saj presenetljivi pravni sklepi sodišča strankam dejansko odvzamejo položaj aktivnega udeleženca – udeleženca z možnostjo vplivanja na odločitev sodišča. Pojem zadostne skrbnosti je treba tolmačiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin; pri prava neuki stranki je ta standard gotovo nižji, kot pri stranki, ki jo zastopa odvetnik (3).

11. Tožnik nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 ni utemeljeval s tem, da naj bi bila odpoved prepozna, ker naj bi ob odpovedi potekel šest mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga za odpoved (šesti odstavek 88. člena ZDR), temveč je ravno obratno navajal, da potreba po delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu (delovnem mestu, na katerem je delal) še vedno obstaja, torej sploh še ni prenehala. Logično je tudi, da takšno utemeljevanje nezakonite odpovedi ni združljivo s kasnejšo presojo sodišča, da je potreba po tožnikovem delu prenehala že več kot šest mesecev pred odpovedjo. Toženec v odgovoru na tožbo ni konkretiziral tega, da bi odpovedni razlog nastal prav z odtujitvijo njegovih vozil, temveč je navajal, da se je obseg dela zmanjšal zaradi kraje tovornih vozil in se posledično zmanjšal promet od prevozov. Tudi na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo tožnik ni zatrjeval drugače, niti o nastanku utemeljenega odpovednega razloga ni izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, da bi o tem (o ugotavljanju dejstva, kdaj je nastal utemeljen razlog za odpoved) izvedlo dokaze (po uradni dolžnosti). Zato predstavlja sodba sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je bila dana prepozno, sodbo presenečenja (4).

12. V navedeni situaciji je nesprejemljivo tudi naziranje sodišča druge stopnje, ki je pritožbene navedbe toženca, da do zmanjšanja potreb po delu tožnika ni prišlo takoj po kraji tovornega avtomobila, ampak šele kasneje, ko je toženec ugotovil, da problema v poslovanju zaradi kraje vozil ne more rešiti drugače, smatralo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede na gornja izhodišča o pravici stranke do izjave oziroma možnosti vplivanja na odločitev sodišča, to stališče ne predstavlja le relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 337. in četrtim odstavkom 286. člena ZPP, temveč tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče zasliši tudi toženca, pred tem pa naj v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) poskrbi za navedbo vseh odločilnih dejstev oziroma dopolnitev nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih, itd. V primeru ponovne ugotovitve, da je bila tožniku odpoved vročena šele 3. 2. 2011, naj sodišče zavzame tudi izrecno stališče o tem, ali to dejstvo vpliva na nezakonitost odpovedi v celoti, ali le na datum prenehanja delovnega razmerja po poteku odpovednega roka.

14. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Glej tudi Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, stran 517 in 518. Op. št. (2): Ta dolžnost - v zvezi z opozoritvijo na možnost uporabe pravne podlage, na katero se stranki ob potrebni skrbnosti nista sklicevali - je v ZPP izrecno določena v drugem odstavku 351. člena. Ta se sicer nanaša na postopek pred sodiščem druge stopnje, vendar je očitno, da mora tako postopati že sodišče prve stopnje.

Op. št. (3): Glej tudi Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, stran 286 in nadalj.

Op. št. (4): Še toliko bolj lahko preseneča stališče sodišča prve stopnje, ker iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je razlog za nameravano odpoved zmanjšan obseg dela pri delodajalcu, isti razlog ter tatvino pa je toženec navedel tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.