Jedro

Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker je tožena stranka o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine odločila drugače, kot je bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 9. 9. 1998, z novo odločbo, torej izven pravnih sredstev, določenih z zakonom, je s tem brez pravne podlage posegla v ustavno zagotovljeno načelo pravnomočnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke št. 4021426 z dne 18. 5. 2006 in št. 4021426 z dne 11. 4. 2006. Ugotovilo je, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 9. 9. 1998 za čas od 25. 8. 1998 dalje priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, ki se mu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja, to je od 25. 8. 1998 dalje, ter da je bil obenem tožnik v času od 1. 11. 1997 do 31. 3. 2003 obvezno zavarovan pri nemškem nosilcu pokojninskega zavarovanja. Ko je tožena stranka to dejstvo ugotovila, je z izpodbijanima odločbama odločila, da se tožniku pokojnina, priznana in odmerjena z odločbo z dne 9. 9. 1998, za čas od 25. 8. 1998 do 31. 3. 2003 ne izplačuje. Svojo odločitev je oprla na določbo 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), za katero pa je sodišče presodilo, da v konkretnem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev. Postavilo se je namreč na stališče, da v primeru, kot je tožnikov, ni mogoče poseči v pravice, pridobljene z dokončno in pravnomočno odločbo, drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je še, da pri tožniku ni šlo za reaktiviranje (ponoven vstop v zavarovanje), saj je bil le - ta obvezno zavarovan že v času, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine. Glede na določbo prvega odstavka 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), ki kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določa prenehanje zavarovanja, je bila torej odločba tožene stranke z dne 9. 9. 1998 nepravilna. Kljub temu pa je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi. V primeru izdaje nove odločbe o pravici, tudi če gre za pravico do izplačila, le-ta pravno učinkuje ex nunc, retroaktivno pa bi lahko veljala le, če bi bilo to posebej predpisano.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bilo z izpodbijanima odločbama odločeno le o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za določeno obdobje, ne pa o prenehanju pravice, zato tožena stranka ni posegla v pravnomočno odločbo. Pravica do pokojnine in njeno izplačevanje sta dva različna instituta - o izplačevanju je namreč mogoče odločiti posebej, lahko tudi kasneje, ne da bi se s tem poseglo v samo pravico. Tako 172. člen ZPIZ kot tudi 157. člen ZPIZ-1 določata, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, možnost naknadnega odločanja glede izplačevanja pa izhaja tudi iz določb 184. člena ZPIZ in 178. člena ZPIZ-1, ki sicer res urejata primere ponovnega pričetka opravljanja dela, vendar pa jih je treba smiselno uporabiti tudi v primerih, kot je tožnikov. Prejemanje pokojninskih dajatev in hkratno izvajanje aktivnosti, ki so podlaga za obvezno zavarovanje, se glede na namen dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja že v osnovi izključujeta, zato je po mnenju tožene stranke tudi v tožnikovem primeru možna odločitev o ustavitvi izplačevanja za nazaj. Nadalje graja tudi stališče sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da konstitutivna odločba ne more imeti učinka za nazaj. Takšna splošna omejitev ne izhaja iz določb ZUP niti ni skladna z načelom zakonitosti, podana je namreč le v primerih posega v pravnomočno odločitev, za kar pa, kot je bilo pojasnjeno, v tožnikovem primeru ne gre. Tudi prepoved retroaktivnosti, ki je določena v 155. členu Ustave RS, se nanaša le na splošne, ne pa na individualne upravne akte.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

7. Tožena stranka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih ne konkretizira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno upoštevali načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovili sta namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo z dne 9. 9. 1998 (s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine za čas od 25. 8. 1998 dalje, ki se mu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja, to je od 25. 8. 1998 dalje), na način, ki nima podlage v zakonu. Kot pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo je tožena stranka v izpodbijanih odločbah navajala določbo 178. člena ZPIZ-1, ki pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil pri nemškem nosilcu zavarovanja obvezno zavarovan že v času, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine, zato pri njem ni šlo za reaktiviranje (ponoven vstop v zavarovanje), ki ga ureja določba 178. člena ZPIZ-1. Ta ugotovitev je pomembna zaradi časovnih mej pravnomočnosti. Logično je namreč, da dejstev, ki se zgodijo po pravnomočnosti, učinek le-te ne zajema. Vendar pa pri izdaji izpodbijanih odločb ni šlo za to - dejstvo, zaradi katerega sta bili le-ti izdani, namreč ni bilo novo v smislu, da je nastalo šele po pravnomočnosti (tožnik je bil pri nemškem nosilcu zavarovanja obvezno zavarovan že v času, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine).

9. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji); pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP). Glede na predstavljeno zakonsko ureditev revizijske navedbe na samo odločitev ne morejo vplivati. Za rešitev predmetnega spora je namreč odločilno to, da je bilo tako o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tožnika, kot tudi o njeni odmeri in izplačevanju, odločeno že z odločbo tožene stranke z dne 9. 9. 1998. Ta odločba je kljub temu, da je glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ očitno nepravilna, postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

10. Namen pravnomočnosti je v zagotavljanju načela pravne varnosti, zato je nujno, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne odločbe. Pravnih učinkov pravnomočne odločbe tako ni mogoče zanikati niti v primeru, kot je predmetni, ko je torej očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To seveda ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati. Kot je bilo že poudarjeno, jo je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker je tožena stranka o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine odločila drugače, kot je bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 9. 9. 1998, z novo odločbo, torej izven pravnih sredstev, določenih z zakonom, je s tem brez pravne podlage posegla v ustavno zagotovljeno načelo pravnomočnosti. Revizijsko sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da se izpodbijani odločbi tožene stranke odpravita.

11. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.