Jedro

Ker je bil tožnik ob upokojitvi v tujini še vključen v obvezno zavarovanje, je bila odločitev toženca, da se mu prizna in izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, sicer nepravilna, vendar je postala pravnomočna. Zato ustavitev izplačevanja z novo odločbo, izdano v rednem postopku, lahko učinkuje le za naprej, od izdaje odločbe dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 18. 5. 2006 in opr. št.... z dne 11. 4. 2006. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je za odločitev imel pravno podlago v 178. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Tožniku je bila z odločbo opr. št. ... z dne 9. 9. 1998 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 25. 8. 1998 dalje. Z odločbo je bilo torej odločeno o priznanju pravice, o višini zneska ter o začetku izplačevanja dajatve. Nikakor pa ta odločba ni določala okvir, do kdaj se bo pokojnina izplačevala, temveč je bilo odločeno zgolj o začetku izplačevanja. Odločitev po 178. členu ZPIZ-1 torej nima nobene zveze z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine in tako sploh ne gre za uporabo izrednih pravnih sredstev, temveč za samostojen postopek. Stališče, da je bilo pravnomočno odločeno o izplačevanju za ves čas naprej, v bistvu onemogoča uporabo 178. člena ZPIZ-1, kar vsekakor ni v skladu z namenom tega določila. Glede na obrazložitev sodišča bi lahko prihajalo do absurdnih situacij, ko bi na primer potekel objektivni rok za obnovo postopka po 263. členu ZUP. Glede na stališče sodišča bi lahko v takšnih primerih prav vsak sklenil delovno razmerje oziroma pridobil lastnost zavarovanca in bi bil tudi hkrati uživalec starostne pokojnine. Določbe o reaktivaciji bi bile tako brezpomenske in brez učinka. Zadevo je potrebno presojati tudi v luči 157. člena ZPIZ-1, po katerem je pogoj za začetek izplačevanja pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, kar ob uporabi primerne analogije pomeni, da je neobstoj zavarovanja tudi pogoj za kasnejše izplačevanje pokojnine. Nadalje tudi ni moč enačiti pokojninskih dajatev z dajatvami v enkratnem znesku, število oziroma obdobje mesečnih zneskov oziroma izplačevanje je odvisno od nekaterih dejavnikov oziroma pravnih dejstev, ki imajo vpliv glede na določbe relevantne zakonodaje. Ta dejstva pa še niso znana oziroma so negotova in jih ni moč predvideti ob izdaji odločbe, ko se odloči o takšni pravici. Tako je v zvezi s pravico do pokojnine možno odločiti edino o višini pokojnine in od kdaj naprej se ta izplačuje, samo izplačevanje pa je odvisno od določenih dejstev, ki po zakonu vplivajo na izplačevanje. Smisel določbe 178. člena ZPIZ-1 pa je ravno v tem, da omogoča naknadne odločitve glede izplačevanja pokojnine, ki pa ne pomenijo posega v priznano pravico. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil namreč v času od 1. 11. 1997 do 31. 3. 2003 prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da mu na podlagi omenjenega dejstva v obdobju od 25. 8. 1998 do 31. 3. 2003 ni bilo moč izplačevati pokojnine. Toženec nadalje meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, kajti sodišče v obrazložitvi navaja, da je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Nadalje pa sodišče ugotavlja, da odločba z dne 9. 9. 2007 ni bila spremenjena. Torej ne gre za spremembo pravnomočne odločbe, seveda tudi ne za odpravo ali razveljavitev. Tako tudi ni podana kršitev posega v pravnomočno odločbo in sicer v smislu 158. člena Ustave in določil Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP). Nadalje toženec v dopolnitvi pritožbe še opozarja na določbo 1. odstavka 185. člena ZPIZ-1, iz katere izhaja, da mora uživalec pokojnine naznaniti zavodu vsako osebno ali dejansko okoliščino oziroma njeno spremembo, ki vpliva na pravico po tem zakonu, na obseg oziroma na izplačevanje. Takšna dolžnost obveščanja namreč predpostavlja, da obstojijo možnosti odločitve glede izplačevanja, ki pa ne pomenijo posega v pravnomočnost odločbe o priznani pravici. O teh vprašanjih je torej moč odločati izven kroga izrednih pravnih sredstev, ob upoštevanju relevantnih materialnopravnih določb in v tem primeru ne gre za poseg v pravnomočnost. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščenki navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pravnomočno odločbo v skladu z določbami ZUP mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi in ne v rednem postopku, ki ga je v konkretnem primeru uporabila tožena stranka. Tožnik citira tudi sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Psp 519/2006 z dne 12. 4. 2007, opr. št. Psp 867/2006 z dne 7. 6. 2007) ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005. Opozorilo toženca na določbo 1. odstavka 185. člena ZPIZ-1 ne zdrži, saj je institut obnove postopka po ZUP namenjen prav primerom, kot so seznanitev z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi mogli sami zase ali v povezavi z že uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe. Toženec je za dvojni status tožnika izvedel od nemškega nosilca zavarovanja, kar je zanj pomenilo novo dejstvo, zaradi katerega bi bil lahko obnovil postopek. Nenaznanitev osebnih ali dejanskih okoliščin, ki vplivajo na pravico po 185. členu ZPIZ-1, v skladu s 389. členom navedenega zakona pomeni prekršek v skladu z 274. v povezavi z 273. členom zakona po podlago za ugotavljanje škode, pri čemer pa bi oba postopka zahtevala drugačno pravno ravnanje toženca. Tožnik še enkrat poudarja, da ni bil seznanjen z dejstvom, da bi ponoven vstop v zavarovanje v tujini lahko vplival na njegove pravice v Republiki Sloveniji ter da bi moral o tem obvestiti toženca. V kolikor bi bil tožnik s tem seznanjen, svojega zahtevka pri nemškem nosilcu zavarovanja prav gotovo ne bi vložil ter s tem ogrozil že uveljavljenih pravic v Republiki Sloveniji ter se izpostavil predmetnemu ravnanju toženca. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 18. 5. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 11. 4. 2006, s katero je bilo odločeno, da uživalcu starostne pokojnine (tožniku) ne gre izplačilo pokojnine, priznane in odmerjene z odločbo Sektorja za izvajanje zavarovanja, št. ... z dne 9. 9. 1998 za čas od 25. 8. 1998 do 31. 3. 2003. V zadevi je sporno, ali je imel toženec ustrezno pravno podlago za svojo odločitev, sprejeto šele dne 11. 4. 2006, da tožnik ni bil upravičen do izplačila pokojnine in sicer za obdobje od 25. 8. 1998 do 31. 3. 2003. Kot to sledi iz dokumentacije v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 9. 1998 na podlagi 38 let 10 mesecev in 0 dni pokojninske dobe od 25. 8. 1998 dalje priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Nadalje je bilo odločeno, da se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja, to je od 25. 8. 1998 dalje. Toženec je očitno tožniku pokojnino tudi izplačeval. Naknadno pa je toženec na podlagi obvestila nemškega nosilca pokojninskega zavarovanja št. ... z dne 25. 4. 2005 ugotovil, da je bil tožnik prijavljen v obvezno nemško pokojninsko zavarovanje v obdobju od 1. 12. 1997 pa do 31. 3. 2003. Toženec je sporno odločitev, da tožnik v obdobju od 25. 8. 1998 do 31. 3. 2003 ni bil upravičen do izplačila pokojnine, sprejel na podlagi 178. člena ZPIZ-1, ki ureja ponoven vstop v zavarovanje. V navedenem členu je določeno, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

Glede na dejansko stanje, kot je bilo že obrazloženo v sporni zadevi ni šlo za reaktivacijo tožnika, torej za ponoven vstop v zavarovanje. Tožnik je bil namreč zavarovan že v času, ko je toženec odločal o priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine. Skladno s tedaj veljavnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92) pa je bil kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določeno prenehanje zavarovanja (1. odstavek 171. člena ZPIZ). Tudi sama pokojnina pripada uživalcu šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (1. odstavek 172. člena ZPIZ). Vendar pa odločba, tudi če je le-ta nepravilna, s potekom zakonsko določenih rokov, v katerih se lahko izpodbija, postane pravnomočna, kar pomeni, da pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni. V pravnomočno odločbo pa je možno poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi.

V spornem primeru pa kot to navaja tudi sam toženec, ni šlo za uporabo izrednih pravnih sredstev, temveč za samostojen postopek po določbah ZUP. Ko pa gre za izdajo nove odločbe o pravicah, med drugim tudi o pravici do izplačila, je potrebno upoštevati, da gre v tem primeru za konstitutivno odločbo, ki ustvarja oziroma oblikuje novo pravno razmerje, novo pravico oziroma novo obveznost stranke. Konstitutivna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, torej od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki (ex nunc). Da bi lahko takšna odločba pravno učinkovala, preden je bila izdana (retroaktivno) mora biti posebej predpisano (tako: dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, 1985). Tudi pritožbeno sodišče je že v več zadevah, ki jih citira tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, zavzelo stališče, da v primeru nove odločbe, s katero se na primer izplačevanje pokojnine ustavi, lahko taka odločitev velja le za naprej, ne pa za nazaj. Gre za stališče, sprejeto v zadevi pod opr. št. Psp 867/2006 z dne 7. 6. 2007, podobno pa tudi v zadevah opr. št. Psp 725/2007 z dne 16. 4. 2008 in Psp 519/2006 z dne 12. 4. 2007. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bila s takim pravnim stališčem, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, onemogočena uporaba 178. člena ZPIZ-1. Določbo 178. člena ZPIZ-1 je namreč potrebno uporabiti ob upoštevanju določb ZUP, na uporabo katerega v 12. členu odkazuje tudi ZPIZ-1. V primeru, ko gre za odločanje o pravicah, nova odločba učinkuje vnaprej, za nazaj pa le izjemoma, če bi bilo to posebej predpisano.

Glede pritožbenih navedb, da bi bil tožnik dolžan tožencu posredovati podatke skladno s 185. členom ZPIZ-1, pa pritožbeno sodišče poudarja, da opustitev dolžnega ravnanja lahko pomeni, da je podana odškodninska obveznost, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Odločitev v sporni zadevi nikakor ne izključuje ugotavljanja morebitne odškodninske odgovornosti tožnika, skladno z 2. odstavkom 273. člena v zvezi z 274. členom ZPIZ-1. Ugotavljanje morebitne odškodninske odgovornosti pa ni bilo predmet tega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.