Jedro

Ob upoštevanju ugotovitve, da je bil na drugi strani železniškega prehoda prometni znak Andrejev križ polomljen in zaradi rje slabo viden, revizijsko sodišče zavrača sklepanje sodišč, da bi moral tožnik kot vsak povprečen udeleženec v prometu opaziti in prepoznati ta znak. Njune zahteve po večji previdnosti in pozornosti tožnika, ki je vedel, da proti Polzeli teče železniška proga, a ne točno kje, so pretirane. Ni prezreti dejstva, da se je tožnik do mesta nezgode takrat peljal prvič in da je bil železniški prehod popolnoma neoznačen, čeprav bi moral biti po predpisih pred njim postavljen vsaj Andrejev križ. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je za obravnavano nezgodo toženkin zavarovanec odgovoren v 80%, tožnik pa v 20%.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožnika in toženke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 30.560,00 EUR z zamudnimi obrestmi: z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, za čas od 28. 6. 2003 do vključno 18. 12. 2005 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje od zneska 3.500.000,00 SIT in z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.323.398,40 SIT za čas od 19. 12. 2005 do 31. 12. 2006, od 30.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V ostalem se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 2.436,07 EUR pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.“ V ostalem se revizija zavrne.

Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 413,10 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 21.010,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek še za plačilo 60.362,06 EUR odškodnine in ostalih vtoževanih zamudnih obresti. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v ugodilnem obrestnem delu. Pritožbo tožnika in v ostalem pritožbo toženke je zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Izpodbija jo v delu, s katerim je bil njegov zahtevek delno zavrnjen. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta zavrnili dokazni predlog za postavitev izvedenca prometne stroke, ki bi podal mnenje glede preglednosti železniškega prehoda. Izvedenca je predlagala toženka, ki je zatrjevala preglednost prehoda in je bilo zato na njej dokazno breme. Na obravnavi 25. 3. 2009 je ta dokazni predlog umaknila, zato je na isti obravnavi dokaz z izvedencem predlagal sam. Trdi, da so razlogi v izpodbijanih sodbah glede preglednosti prehoda v nasprotju, da je sodba nerazumljiva, njen izrek pa v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Obe sodišči sta ugotovili, da gre za pregleden železniški prehod, kar je v popolnem nasprotju z dokazi in v postopku ugotovljenimi dejstvi. Nepreglednost železniškega prehoda potrjujejo fotografije terena, iz katerih izhaja, da je bila tik pred železniškim prehodom kolovozna pot usekana v hrib. Enako je izpovedal policist G. Strojevodja K. je prepričljivo izpovedal, da je predel med železniško progo in poljsko potjo dvignjen in poraščen ter da ga je opazil prepozno. Zavrnitev postavitve izvedenca cestnoprometne stroke je pritožbeno sodišče opravičilo z navedbo, da po trinajstih letih izvedenec zaradi spremembe okolja ne bi mogel podati objektivne ocene. To pa ne drži, ker je konfiguracija terena ostala popolnoma nespremenjena. Zaključek, da je prehod pregleden, sta sodišči utemeljevali tudi z dejstvom, ki nima podlage v izvedenih dokazih – da naj bi zadnjih pet metrov zaviral. Zaviranje ni bilo ugotovljeno, niti ta okoliščina ne dokazuje preglednosti prehoda. Ker za opredelitev preglednosti prehoda obstajajo strokovna vprašanja, ki jih sodišče ne pozna in jih ni upoštevalo, je nepravilno uporabilo materialno pravo pri opredelitvi preglednosti. Poudarja, da tudi o hitrosti njegove vožnje v spisu ni nobenega podatka ne trditve. Lahko samo predvidevamo, da je vozil počasi, saj kolo z motorjem dosega hitrost največ 50 km/h. Ker je vozil po neurejeni poljski poti, je moral paziti na jame in izbokline. Po takšni površini hitra vožnja sploh ni mogoča. Tudi vožnja po takem terenu bi lahko bila razlog, da je kasneje opazil vlak oziroma da ga je opazil šele potem, ko je strojevodja dal signal, saj vlaka prej ni mogel videti. Opredelitev, da je vozil prehitro in neprilagojeno, predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z dejstvi v spisu je sodišče ocenilo, da je prehod pregleden v dolžini 15 m. Sodišče ni navedlo, od kje ta dolžina, niti ni pojasnilo, zakaj ta razdalja zadostuje za opredelitev preglednosti prehoda. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o temelju zahtevka. V postopku je bilo ugotovljeno, da železniški prehod ni bil zavarovan z Andrejevim križem. Zato mu ni mogoče očitati nobene, predvsem pa ne 45% soodgovornosti. Trdi še, da sta sodišči odmerili prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnik je tožbo v tej zadevi vložil 5. 5. 1999, prvostopenjska sodba pa je bila izdana 19. 5. 2009. Upoštevaje 498. člen, drugi odstavek 501. člena in 503. člen ZPP ter prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D) je treba pri odločanju o tožnikovi reviziji uporabiti z novelo ZPP-D spremenjene določbe ZPP.

7. Tožnik z revizijo izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, s katerim sta zavrnili njegov tožbeni zahtevek. Revizijsko sodišče poudarja, da z novelo ZPP-D spremenjene določbe ZPP revizijskemu sodišču ne omogočajo več preizkusa z revizijo izpodbijanih odločb po uradni dolžnosti niti glede pravilne uporabe materialnega prava. Po prvem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnik v reviziji ni navedel, iz katerih revizijskih razlogov izpodbija odločitev o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti, o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti zaradi njegovega zastaranja ter o zavrnitvi odmere višje odškodnine od 3.400 EUR za strah. Že zaradi pomanjkanja navedb revizijskih razlogov, iz katerih tožnik izpodbija te odločitve, revizija proti njim ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja: da je 28. 6. 1996 v večernih urah tedaj štirinajstletni tožnik na železniškem prehodu pri Polzeli z motornim kolesom trčil v sprednjo levo stran vlaka, ki je po tirnicah pripeljal z njegove desne strani, da je tožnik tedaj do tirov pripeljal po poljski poti - nekategorizirani cesti oziroma kolovozni poti, ki je služila za dostopno cesto za kmetijske namene, da je tožnik po tej makadamski cesti takrat vozil prvič in da ni vedel, da čeznjo vodijo železniški tiri, da železniški prehod čez to pot ni bil fizično zavarovan z zapornicami in da gledano iz smeri tožnikove vožnje pred njim niso bili postavljeni ne Andrejev križ ne prometni znaki za nevarnost, ki označujejo razdaljo do prehoda čez železniško progo, gledano iz nasprotne strani pa je bil Andrejev križ polomljen in zaradi rje slabo viden, da je bil za postavitev in vzdrževanje teh prometnih oznak poleg vzdrževalca cest dolžan skrbeti tudi zavarovanec toženke in da je njuna odgovornost solidarna, da je kolovoz, po katerem je pripeljal tožnik, v dolžini 50 m potekal po blagem klancu v padcu, v zgornjem delu pa je bil teren zaradi hribovitosti in rastja nepregleden, da je bil teren 15 do 20 m pred železniškim prehodom toliko pregleden, da je bilo mogoče zaznati prihajajoči vlak z desne, da je tožnik vlak videl šele tik pred prehodom oziroma po tistem, ko je strojevodja oddal zvočni signal, da zaradi neprilagojene hitrosti motornega kolesa ni uspel zaustaviti, s čimer je kršil cestnoprometna pravila o prednosti vlaka pred cestnimi vozili pri križanju ceste in železniške proge v isti ravnini, da tožnik ni imel vozniškega dovoljena za motorno kolo, ne opravljenega preizkusa znanja cestnoprometnih predpisov.

9. Revizijsko sodišče zavrača revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v zvezi z zaključki sodišč o preglednosti železniškega prehoda in glede hitrosti tožnikove vožnje. O teh okoliščinah vsebujeta izpodbijani sodbi vse potrebne razloge, ki jih kot razumljive in medsebojno skladne sprejema tudi revizijsko sodišče. Revizija neutemeljeno zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno prometne stroke, ki bi ugotavljal preglednost železniškega prehoda. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom, zaradi katerih sta sodišči zavrnili ta dokazni predlog. V zvezi s tem pa še ugotavlja, da tožnik zmotno zatrjuje, da je vprašanje preglednosti prehoda izključno strokovno vprašanje, ki bi ga sodišče moralo ugotavljati z izvedencem. Okoliščino, da je bilo mogoče zaznati prihajajoči vlak na razdalji 15 do 20 m pred železniškim prehodom, sta sodišči ugotovili zlasti na podlagi izpovedi strojevodje, ki je pred nezgodo tožnika opazil na enaki razdalji. Z dolžino zavorne poti pa sodišči nista utemeljili ugotovitve o preglednosti prehoda. Da tega tudi ne bi mogli ob zatrjevanjih, da pred trčenjem ni zaviral, v reviziji ugotavlja tudi sam tožnik. Očitkov, s katerimi v reviziji izpodbija pravilnost zgoraj povzetega dejanskega stanja, revizijsko sodišče kljub njihovi opredelitvi za očitke o procesnih kršitvah, ni upoštevalo, saj z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči krivdno odgovornost obeh pravdnih strank za nastalo škodo (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) porazdelili v razmerju 55% v breme toženkinega zavarovanca in 45% v breme tožnika. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta s tem tožniku pripisali prevelik delež soodgovornosti. Ob upoštevanju njune ugotovitve, da je bil na drugi strani železniškega prehoda prometni znak Andrejev križ polomljen in zaradi rje slabo viden, revizijsko sodišče zavrača sklepanje sodišč, da bi moral tožnik kot vsak povprečen udeleženec v prometu opaziti in prepoznati ta znak. Njune zahteve po večji previdnosti in pozornosti tožnika, ki je vedel, da proti P. teče železniška proga, a ne točno kje, so pretirane. Revizijsko sodišče ne more prezreti njunih ugotovitev, da se je tožnik do mesta nezgode takrat peljal prvič in da je bil železniški prehod popolnoma neoznačen, čeprav bi moral biti po predpisih pred njim postavljen vsaj Andrejev križ. Upoštevaje še nevarnost, ki jo v prometu predstavljata motorni vozili, s katerima sta upravljala zavarovanec toženke na eni strani in tožnik na drugi, revizijsko sodišče ocenjuje, da je za obravnavano nezgodo toženkin zavarovanec odgovoren v 80%, tožnik pa v 20%.

11. Tožniku je zato prisodilo 30.560,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar predstavlja 80% od 38.200,00 EUR odškodnine, ki sta jo za njegovo nepremoženjsko škodo odmerili sodišči prve in druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča namreč niso utemeljeni revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožnikove telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči sta za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju odmerili odškodnino v višini 13.800 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti pa v višini 21.000,00 EUR. Ob upoštevanju še odškodnine za strah v višini 3.400,00 EUR sta tožniku odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 38.200,00 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 42 takratnih povprečnih neto plač. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik v nezgodi utrpel udarnino in oteklino možganovine s popoškodbeno nezavestjo, zlom leve ključnice in sklepni zlom desne lopatice, udarnino prsnega koša in pljuč z izlivom krvi v desni del pljuč ter zlom desne iliačne kosti s premikom ter draženje površinskega kožnega femoralnega živca desno. Podrobnejši dejanski obseg njegove nepremoženjske škode je razviden iz obrazložitve izpodbijanih sodb. Ker sta sodišči zaključili, da tožnikov slabši učni uspeh ni posledica poškodb, ki jih je utrpel v obravnavani nezgodi, so neupoštevne njegove revizijske trditve, da zaradi posledic nezgode ni mogel pridobiti poklicne izobrazbe. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina, kot sta jo tožniku odmerili sodišči za njegove telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodi v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode. Tudi po presoji revizijskega sodišča ta predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se v reviziji neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o temelju tožnikovega zahtevka je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.

13. Na podlagi drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Po odločitvi revizijskega sodišča je tožnik uspel s 63,5% (80% po temelju in 47% po višini), zato mu je toženka dolžna povrniti 63,5% od 5.110,69 EUR njemu nastalih stroškov prvostopenjskega postopka, kar znese 3.245,29 EUR. Tožnik pa je toženki dolžan povrniti 36,5% od njej nastalih 2.217,05 EUR stroškov prvostopenjskega postopka oziroma 809,22 EUR. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je toženka dolžna plačati tožniku 2.436,07 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

14. Pritožbene in revizijske stroške je revizijsko sodišče priznalo glede na končni uspeh obeh strank s temi pravnimi sredstvi. Tožnik je po sodbi revizijskega sodišča delno uspel izpodbiti odločitev o temelju njegovega zahtevka, glede odmere višine odškodnine pa sta bili njegova pritožba in revizija zavrnjeni. Ker je tudi toženka delno uspela s pritožbo, je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Ker je tožnik z revizijo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti še sorazmerni del njegovih revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je tožnikove revizijske stroške odmerilo glede na znesek 9.550,00 EUR, za katerega je zvišalo znesek prisojene odškodnine. Toženka je tako dolžna plačati tožniku 413,10 EUR stroškov revizijskega postopka (344,25 EUR oziroma 750 točk za sestavo revizije ter 68,85 EUR 20% DDV na odvetniške storitve). Ker je tožnik oproščen plačila sodnih taks in ker sodne takse za revizijo tudi ni plačal, mu revizijsko sodišče ni priznalo njene povrnitve.