Jedro

Stroški izvedenca pred pravdo in odvetniški stroški za postavitev zahtevka iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine niso pravno priznana škoda in zato jih ni mogoče uveljavljati kot samostojni tožbeni zahtevek. Gre za stroške postopka in ne za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 870,26 EUR. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in sicer do zneska 1.318,87 EUR.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je iz razlogov sodbe videti, da je uspela tožeča stranka do 870,26 EUR, ne pa za 636,29 EUR, kot je v izreku. Sicer pa je zavrnilo zahtevek za izdelavo izvedeniškega mnenja in odvetniške stroške pritožbe. Gre za stroške, ki so tožniku nastali zaradi kršitve pogodbe. Šele z angažiranjem izvedenca in odvetnika je tožniku uspelo priti do celotne zavarovalnine. Zato se je tožnikovo premoženje zmanjšalo, ker je moral to plačati, zato gre za škodo po 132. členu OZ. Če bi plačala tožena stranka pred tožbo, tožnik ne bi sploh tožil zavarovalnice.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče s popravnim sklepom odpravilo očitno napako v izreku izpodbijane sodbe, tako da v tem delu ni treba pritožbi odgovarjati. Tožnik in tožena stranka se proti popravnemu sklepu nista pritožila.

Ostane še odgovor pritožniku na navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 132. člen OZ, ko je štelo, da stroški izvedenca pred pravdo in odvetniški stroški za postavitev zahtevka iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine, niso pravno priznana škoda in zato jih ni mogoče uveljavljati kot samostojni tožbeni zahtevek. S tem stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Gre za stroške, ki so sicer potrebni za postavitev zahtevka na izpolnitev zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. Vendar gre za stroške postopka in ne za nastalo škodo v dveh nezgodnih primerih, katere opisuje tožnik v tožbi (list. št. 1 do 4). Če bi tožnik prijavil stroške kot pravdne stroške, bi sodišče o tem moralo odločati v mejah zahtevka za stranko terjatev, kar so predpravdni in pravdni stroški. Gre za stroške, ki so nastali zaradi postopka (primerjaj komentar N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, druga knjiga, stran 24 do 25). Pritožniku je treba še pojasniti, da njegov zahtevek na izpolnitev iz zavarovalne pogodbe, ni odškodnina oziroma škoda, ki je nastala tožniku iz nekega deliktnega razmerja. Pravdni stranki sta pogodbeni stranki in tožnik zahteva plačilo zavarovalnine in ne odškodnine. Stroški pred pravdo, pa so lahko le del pravdnih stroškov, če so utemeljeni.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v zvezi s popravnim sklepom.