Jedro

V zvezi z vprašanjem popolne ali delne oprostitve odgovornosti zaradi dejanja oškodovanca je dopuščena revizija zaradi obravnavanja predvidljivosti in preprečljivosti tožnikovega ravnanja in nastanka škode.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja predvidljivosti ter preprečljivosti tožnikovega ravnanja in nastanka škode v zvezi z uporabo drugega ali tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec pri tožencu poškodoval 26. 7. 1999 pri podiranju starega hleva. Toženčevi delavci so objekt z dvema etažama rušili od zgoraj navzdol. Tožnik je na stropne tramove na prvi etaži položil desko, na kateri je stal. Z motorno žago je odžagal tram pod to desko, zato se je stojišče udrlo in je padel 2,2 m globoko na tla. To se je zgodilo potem, ko je bil tožnik seznanjen s toženčevim izrecnim navodilom, da lesenega dela hleva ne bodo rušili ročno, pač pa s traktorjem.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ob presoji, da rušenje hleva predstavlja nevarno dejavnost in da gre za objektivno odgovornost izvajalca, to je toženca. Vendar je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika samega, ki za toženca ni bilo predvidljivo in preprečljivo (drugi odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženec do 70 % odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo škodo, do 30 % pa je odgovoren tožnik sam. Drugostopenjsko sodišče je ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo dejstvo, da gre pri tožniku za nekvalificiranega delavca in bi moral toženec konkretno poskrbeti, da bi se tudi tožnik odstranil iz objekta ter tožniku preprečiti njegovo nadaljnje delovanje.

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločitev drugostopenjskega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V predlogu zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava zaradi uporabe tretjega odstavka 177. člena ZOR namesto pravilno drugega odstavka 177. člena ZOR. Tožena stranka trdi, da nekvalificiranost ne pomeni duševne zaostalosti, saj je tudi nekvalificiran delavec sposoben razumeti enostavno navodilo. Tožnikovo ravnanje, ko ni hotel spoštovati navodil toženca, pomeni dejanje, ki je bilo za toženca nepričakovano in nepreprečljivo. V drugostopenjski sodbi pa sploh ni pojasnjeno, na kakšen način bi moral toženec poskrbeti za uresničitev njegovih navodil tožniku in kaj bi moral še storiti, da bi preprečil nespoštovanje navodil. 5. Tožena stranka v predlogu zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in govori o nasprotju v obrazložitvi drugostopenjske sodbe, ki najprej navaja, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, v nadaljevanju pa ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o tožnikovem neupoštevanju navodil dodaja, da nespoštovanje navodil ni v celoti dokazano. Poleg tega se v drugostopenjski sodbi pojavlja novo dejstvo, da je tožnik nekvalificiran delavec. S tem, ko sodišče prve stopnje tega dejstva ni štelo za odločilnega, za sodišče druge stopnje pa je odločilno, so tožencu kršene njegove ustavne pravice, saj se ni imel možnosti opredeliti o sedaj pravno odločilnem dejstvu.

6. Predlog je utemeljen v delu, razvidnem iz izreka sklepa.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede vprašanja uporabe materialnega prava, to je določb drugega ali tretjega odstavka 177. člena ZOR, kjer je sporna delna ali popolna izključitev objektivne odgovornosti za škodo zaradi ravnanja tožnika samega. Vprašljiva je namreč predvidljivost in preprečljivost tožnikovega ravnanja in nastanka škode.

8. V ostalih trditvah tožene stranke o drugih pravnih vprašanjih Vrhovno sodišče ni ugotovilo pogojev iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije.