Jedro

Ravnanje tožnika, ki se kaže v neupoštevanju navodil in premajhni pozornosti pri delu, se upošteva kot njegov soprispevek k nastali škodi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: “Toženec M. K. s.p. je do 70 % odškodninsko odgovoren tožniku V. V. za škodo iz škodnega dogodka z dne 26.7.1999, za 30 % pa je za škodo soodgovoren tožnik V. V. sam”, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, ugodi se pritožbi in se razveljavi tč. 2. izreka v odločitvi o stroških nastalih na prvi stopnji.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženca plačilo premoženjske in nepremoženjske škode nastale iz delovne nezgode z dne 26.7.1999, zavrne. Tega dne se je poškodoval pri opravljanju dela pri podiranju stare štale. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer opravljal delo s povečano stopnjo nevarnosti in da pa je s tem, ko ni zapustil delovišča podan pogoj iz II. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in se je toženec uspel ekskulpirati svoje odgovornosti za delo s povečano nevarnostjo. V kolikor bi tožnik upošteval navodila toženca in bi objekt zapustil tako kot vsi ostali delavci, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Neupoštevanje izrecnega navodila naj se leseno ogrodje ne ruši ima tako težo, da pomeni pretrganje vzročne zveze med temi okoliščinami in škodnim dogodkom. Ugotovilo je še, da je tožnik zažagal nosilni tram, kar je povzročilo, da je padel z deske katero je imel položeno na ta tram. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in jih je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je najprej nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik za podiranje objekta ni bil ustrezno usposobljen, niti ga nihče ni opozoril na možnost, da so samo nekateri tramovi vpeti, navedenega pa tožena stranka v postopku niti ne zanika. Tožena stranka se je v postopku sklicevala zgolj na dejstvo, da naj bi tožnik ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Prvostopno sodišče pa je temu v celoti sledilo in ugotovilo ekskulpacijski razlog po II. odst. 177. čl. ZOR. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik v konkretnem primeru ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili toženca, je popolnoma napačna. Tožeča stranka sicer izrecno opozarja, da sodišče ni ugotovilo, da je tožnik dejansko slišal domnevna navodila toženca, ampak je zavzelo stališče, da bi jih mogel slišati. Tudi v kolikor bi bilo šteti, da je tožnik kljub hrupu na gradbišču in njegovi oddaljenosti od toženca imel možnost slišati domnevna dana navodila to še ne pomeni, da jih je tudi slišal. Navedena bi bila zgolj okoliščina, ki bi utemeljevala vso krivdo, ne pa tudi popolna ekskulpacija tožene stranke. Stališče, da je delavec, ki ni slišal navodila sam odgovoren za škodo, ki za to nastane je pravno nevzdržno. Sporna odločitev omogoča nedopustno širjenje ekskulpacijskih razlogov, ki jih je že načelno potrebno uporabljati izredno skrbno in restriktivno. V kolikor bi navodila dejansko bila v konkretnem primeru podana, je nedvomno obstajala predvidljiva možnost, da tožnik zaradi oddaljenosti hrupa in tako ni slišal teh navodil. Tožena stranka tudi ni zagotovila nobenega nadzora nad opravljanjem nevarne dejavnosti. Sodišče se do tega dejstva v sodbi sploh ni opredelilo. Tožeča stranka v zvezi z navedenim opozarja, da je izvedenec v konkretnem primeru ugotovil, da tožena stranka ni imela strokovnega znanja in izkušenj za prevzem del, to je rušenje objekta in da tožena stranka ni zagotovila ustreznega nadzora s strani odgovornega vodja del, ki bi imel ustrezno izobrazbo in strokovni izpit. Izvedenec je izrecno opozoril, da v kolikor bi tožena stranka razpolagala z ustreznim znanjem in izkušnjami ter bi zagotovila primeren nadzor do nezgode in škodnih posledic nedvomno ne bi prišlo. Sodišče je nekritično ocenilo izpoved toženca in zaslišanih prič. Tožnik naj bi torej delal na nepravilen način. Stal naj bi na tramu, ki ga je žagal, ne pa v nasprotju z navodili. Sodišče se do navedenega sploh ni opredelilo. Ne gre spregledati niti dejstva, da je priča K. navedel, da ne ve ali je bil tožnik v času podajanja navodil s strani toženca na tleh ali na objektu in da tožencu ni posebej govoril, da naj trama ne zažaga. V nobenem primeru pa takšna navodila ne ustrezajo standardom, ki jih mora zadostiti tožena stranka kot strokovnjak. Tudi priči K. in Č. nista izpovedali, da bi toženec dal tožniku kakšna posebna navodila. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer ni mogoče izpodbijati dejstev, da se sodišče ni določno opredelilo do izpovedi posameznih prič in v neskladju v izpovedbah prič. V kolikor je sodišče štelo, da je tožnik navodilo mogel slišati, to ne pomeni, da ga je tudi slišal in ravnal samovoljno. Tožena stranka bi moral kot strokovnjak delo do popolnega zaključka nadzorovati na ustrezen način, vsaj preveriti ali so vsi delavci razumeli oz. slišali njena navodila. Tožeča stranka pojasnjuje, da gre za nekvalificiranega delavca, tožena stranka je pa takšno delo opravljala prvič, brez ustreznih načrtov, ukrepov itd. Sodišče bi si moralo tudi ogledati kraj dogodka. Izvedenec je namreč izrecno izpovedal in opozoril, da v kolikor bi tožena stranka razpolagala z ustreznim znanjem in izkušnjami ter bi zagotovila preverjen nadzor do nezgode in do škodnih posledic nedvomno ne bi prišlo. V tem smislu je torej zaključek prvostopnega sodišča, da gre zgolj za vsebinsko vprašanje, ki presega ovir stroke, napačen. Ročno rušenje objekta je bilo načrtovano že od samega začetka. Na drugačen način se je tožena stranka odločila šele tik pred zdajci. Izvedenec je tudi ugotovil, da tožena stranka ni skrbno proučila nevarnosti glede na izbran način in potek rušenja, niti ni določila ustrezne ukrepe za preprečitev nevarnosti v posameznih fazah rušenja. Takšna ugotovitev je tudi skladna s stališčem izvedenca, da je bil sam potek rušenja izveden popolnoma nepravilno. Nestrokovnost in neizkušenost tožene stranke sta tako nedvomno prispevali k nastanku škode, saj bi sicer tožena stranka izdelala načrt rušenja in z njim podrobno seznanila svoje delavce ter jih tudi opozorila na vse nevarnosti v tej zvezi. Skratka tožeča stranka vztraja, da je tožnik ravnal skladno z njegovimi delovnimi obveznostmi in s tistim kar mu je bilo s strani toženca neposredno rečeno, zato mu samovolje ni mogoče očitati. Zaradi vsega navedenega pa je podana odgovornost tožeče stranke tako v subjektivnem kot tudi v objektivnem smislu. Sodišče se nadalje ni izjavilo do vseh dokaznih predlogov tožeče stranke, ni opravilo ogleda kraja dogodka. Zaradi navedenega sodbe ni mogoče preizkusiti, tožeči stranki pa na takšen način ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je oprlo sodbo na izpoved priče K., ki je ni vestno in skrbno presodilo, saj ta priča ni videla dogodka pa ga je kljub temu zelo podrobno opisala. Odgovornost tožene stranke je podana tako v objektivnem kot subjektivnem smislu. V kolikor je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da se bila v konkretnem primeru podana ustrezna navodila in da bi jih mogel slišati, bi lahko ob pravilni uporabi 177. čl. ZOR ugotavljalo kvečjemu sokrivdo. Tudi testa predvidljivostjo oz. dovoljivosti sodišče ni opravilo skladno s standardi 177. čl. ZOR. Pogojev za absolutno ekskulpacijo krivde s strani toženca ni bilo. Dano sodišče pa predstavlja nedopustno širjenje ekskulpacijskih razlogov, pri čemer se sodišče do ustreznosti podajanj navodil sploh ni opredelilo. Tožnik je laik, neizobražen delavec, ki je poskušal na najboljši možen način opravljati svoje delo. Iz vsega navedenega je vzročna zveza med ravnanjem oz. opustitvijo ravnanja toženi stranki in škodnim dogodkom za škodo nedvomno podana in izkazana. Nestrokovnosti in neizkušenosti tožene stranke pa so nedvomno vsaj prispevale k nastanku škode, saj bi sicer tožena stranka izdelala načrt rušenja in z njim podrobno seznanila svoje delavce ter jih tudi opozorila na vse nevarnosti s tem v zvezi. Odločitev sodišča je v tem primeru tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso glede odgovornosti delodajalca za poškodbe delavcev pri delu. Za tak odmik od obstoječe sodne prakse ni bilo nobenih utemeljenih razlogov. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Zato je sodišče druge stopnje sprejelo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka in je pri tem sledilo pritožbenim navedbam tožeče stranke, ki opozarja na nesprejemljivo odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja nespoštovanje navodil, ki še tudi niso v celoti dokazana takšen razlog, ki bi pomenil ekskulpacijo odgovornosti tožene stranke za opravljanje dela s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč nedvomno ugotovilo, da rušenje dotrajanega hleva predstavlja nevarno dejavnost za katero se uporabljajo v času škodnega dogodka veljavna pravila o obligacijskih razmerjih o objektivni odškodninski odgovornosti tistega, ki to dejavnost izvaja (II. odst. 154. čl. in 173. čl. ZOR). Nevarna dejavnost izvira iz dela na višini, pa tudi iz drugih okoliščin npr. dotrajanosti stavbe ki se ruši. Toženec je bil dolžan storiti vse, da bi predvidel možnost nesreče in jo prepreči. Takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje zlasti ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ki je ugotovil, da izvedba del na višini ne sme ogrožati varnosti delavcev na gradbišču in mimoidočih. Stabilnost in trdnost objekta se je morala preučiti pred začetkom rušenja, ko so še obstajale možnosti za strokovno presojo stanja nosilnih konstrukcij objekta. Trdnost nosilnih konstrukcij se spreminja zaradi postopnega odstranjevanja gradbenih elementov, ki so med seboj povezani in takrat zagotavljajo stabilnost objekta. Do nezanesljivosti trdnosti nosilnih tramov etažnega poda pa je prišlo, ker so bile pohodne deske že odstranjene in je zato lahko prišlo tudi do odstranitve strešne konstrukcije, ki je običajno s temi tramovi povezana. Tudi nosilni tramovi etažnega poda so se naslanjali vsega 10 cm na krono pritličnih sten, ki so bile zaradi posega zrahljane. Varno odstranjevanje pohodnih desk in nosilnih tramov etažnega poda bi bila zagotovljena s sprotnim nameščenjem podpornih odrov. Vse te okoliščine primera katere je dodatno pojasnil izvedenec iz varstva pri delu tako povsem utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je prestavljalo delo tožnika delo s povečano nevarnostjo, opravljal je nevarno dejavnost in zato je podana objektivna odgovornost toženca. Nevarna dejavnost je pravni standard, saj zakon ne pove kaj je nevarna dejavnost, omeji se le na učinke takšne dejavnosti kadar pride do škode zaradi nje tako predpisuje, da se za škodo iz dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (II. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) in nadalje, da se domneva, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti in da zanjo odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (čl. 173 in I. odst. 174. čl. ZOR). Na to vprašanje je konkretno odgovoril sodnik, ki je sodil v konkretni zadevi. Iz opisanih zakonskih določil, katere je sodišče ustrezno zapolnilo pa je mogoče sklepati, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost, torej da gre za dejavnost, ki povzroča več poškodb kot običajne dejavnosti. Takšna dejavnost po splošnem družbenem poimenovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi izpostavljenosti nastanku škode. Te ugotovitve pritožba pravilno povzema in jih je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ni dvoma iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, torej po načelu domnevne vzročnosti. Odgovornost delodajalca je torej bila objektivna.

V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje bilo dolžno vprašati kako pa je ravnanje samega oškodovanca vplivalo na to ali je tožnik zaradi neupoštevanja navodil in premajhne pozornosti pri delu prispeval k nastanku škode ob upoštevanju kolizije z objektivno odgovornostjo toženca. Glede na naravo dela pa po zaključku sodišča druge stopnje ob ugotovljeni kršitvi tožnika njegova kršitev ne more predstavljati dejanja oškodovanca v smislu določb II. od st. 177. čl. ZOR, kot je na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nepravilnim ravnanjem tožnika nato materialnopravno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tudi tožnik mogel slišati, da je toženec dejal, da se lesenega dela ne bo rušilo ročno. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je takšno navodilo moral slišati tudi tožnik, poleg tega pa mu je priča K. še izrecno dejal, da se ta parna pusti. Vsi ostali delavci so objekt tudi zapustili, razen tožnika, ki je ostal na objektu in nato z motorno žago prežagal tram te parne, zaradi česar je tudi prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da gre za delavca, ki je nekvalificiran in da bi torej moral toženec konkretno poskrbeti, ker je bil navzoč pri samem rušenju objekta, da bi se tudi tožnik odstranil iz samega objekta. Moral bi tožniku preprečiti njegovo nadaljnje delovanje, žaganje tramu na lesenem delu, če je takšno navodilo že dal, bi moral tudi ugotoviti ali so ga delavci izpolnili. Ker tega ni storil, je tožnik ostal na hlevu in še naprej opravljal nevarno dejavnost in nato tudi podvzel nepravilno žaganje tramu na katerega je dejansko sam položil desko na kateri je stal. Sodišče druge stopnje je pri tem sledilo navedbam pritožbe, da je takšno ravnanje tožnika kot nekvalificiranega delavca, pri čemer je možno tožencu očitati še več nepravilnosti v zvezi z njegovo opravljeno nevarno dejavnostjo, da pomeni takšno ravnanje delavca le njegov soprispevek in je zato prispeval k nastanku škode in po oceni sodišča druge stopnje ta prispevek ne znaša več kot 30 %, ob upoštevanju kolizije z objektivno odgovornostjo toženca. Glede na naravo dela tožnikovo ravnanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ne more predstavljati dejanja oškodovanca v smislu določb II. odst. 177. čl. ZOR. Toženec je kot tisti, ki je opravljal dejavnost s povečano nevarnostjo, zaradi ravnanja tožnika je tako le deloma v 30 % prost odgovornosti, saj je oškodovanec bil deloma kriv za škodo zaradi nezadostnega neupoštevanja navodil s strani toženca, in zaradi nepravilnega ravnanja pri delu. Pritožba v tem delu, ko izpodbija, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka pa ni utemeljena, saj je sodišče dokazno ocenilo izjave prič, saj so vse priče razen tožnika povedale, da so navodila toženca slišali, pri tem jih očitno ni oviral kakšen hrup od motorke, saj je tožnik šele kasneje vključil motorko. Tožnik je ostal sam na parni in bi tako moral pogledati kje so drugi delavci, kljub temu pa je z motorno žago prežagal tram te parne, zaradi česar je tudi prišlo do tega škodnega dogodka. Po zaključku sodišča druge stopnje pa tožnik pri tem ni ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili toženca, temveč je bil toženec tisti kateri bi moral glede na dejstvo, da je dal takšna navodila tudi poskrbeti, da bi se le-ta navodila tudi uresničila.

Pritožba tožeče stranke, ki izpostavlja, da je toženec objektivno odgovoren za nevarno dejavnost katero je opravljal, je utemeljena. Utemeljena je tudi v delu, ko ocenjuje nepravilno ravnanje tožnika le kot njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje je zato sprejelo vmesno sodbo s katero je odločilo o podlagi tožbenega zahtevka. Pri tem je uporabilo določbe čl. 315 ZPP, saj je glede podlage stvar zrela za odločbo in je zato sodišče druge stopnje izdalo samo sodbo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Takšno odločitev je sprejelo ob uporabi 5. alineje I. odst. 358. čl. ZPP, saj meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekskulpacijskega razloga s strani tožene stranke.

V preostalem delu glede teh 30 % soprispevka tožnika pa je sodišče prve stopnje ob uporabi čl. 353. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, saj je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo in je na takšno dejansko stanje nato sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede uporabe določbe III. odst. 177. čl. ZOR, ko je ravnanje tožnika opredelilo kot takšno, da je glede njegovega ravnanja opravljalec nevarne dejavnosti toženec za 30 % prost odgovornosti, saj je oškodovanec za ta odstotek deloma kriv za škodo katera mu je nastala v škodnem dogodku.

V nadaljevanju bo zato moralo sodišče prve stopnje odločiti še o tožbenem zahtevku glede višine vtoževane nastale škode.

Sodišče prve stopnje je tudi razveljavilo izrek o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji, saj je izdalo le vmesno sodbo, ki še ni podlaga za končno odločitev. Zato bo sodišče moralo o stroških nastalih na prvi stopnji odločati ponovno, ko bo odločalo s končno sodbo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški (I. odst. 165. čl. ZPP), o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo s končno sodbo.