Jedro

Dejstvo, da je bilo med njim oziroma družbo P. d. o. o., ki je nanj prenesla svoje pravice in obveznosti, ter tožečo stranko sklenjeno zakupno razmerje, pri čemer so se pogodbene stranke avtonomno dogovorile o usodi v gradnjo vloženih sredstev, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora odstraniti plažni objekt z nadstreški, zunanjo ureditvijo in greznico, ki ga je zgradila na parc. št. 394/2, 395, 396/1, 402, 393 in 394/1 k.o. ... in ga izročiti v posest in last tožeči stranki. Odločilo je še o pravdnih stroških. Kot nosilni razlog je navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da je na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da sporna zemljišča izroči v last tožeči stranki. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedba revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je vstop revidenta v zakupno razmerje zgodil pred sklenitvijo zakupne pogodbe med tožečo stranko in družbo P. d. o. o. 12. 7. 1993. Tožeča stranka in omenjena družba tako nista imeli nikakršne pravne podlage za sklepanje pogodbe z dne 12. 7. 1993. Sklicevanje sodišč na določila te zakupne pogodbe je nelogično in protispisno, ugotovitve v sodbah pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Revident je že imel v neposredni posesti nepremičnine, vrnitev katerih vtožuje tožeča stranka, in sicer na podlagi zakupne pogodbe z dne 7. 9. 1989 oziroma vstopa v zakupno razmerje z dne 5. 2. 1993. Zakupna pogodba z dne 12. 7. 1993 za presojo spornega razmerja ni relevantna. Dogovori, ki jih je tožeča stranka mimo tožene stranke po prenosu pravic nanj sklepala s tretjimi osebami in s katerimi se je celo odrekla pravici do povrnitve vlaganj, na pravice in obveznosti tožene stranke ne morejo vplivati. Sodišči se nista izrekli o revidentovih trditvah, da je lastninsko pravico pridobil v trenutku, ko je na nepremičninah, vrnitev katerih se zahteva, postavil objekte v skladu z veljavnimi gradbenimi dovoljenji in dovoljenjem T. n. sol. o. Sklep, da je tožena stranka gradila na zemljišču, ki je bilo družbena lastnina, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče povzelo v obrazložitvi. Dejstvo je, da je tožeča stranka za gradnjo vedela, pa se ji ni uprla. Ker sodišče trditev tožene stranke o originarni pridobitvi lastninske pravice ni presojalo v luči zakupne pogodbe z dne 7. 9. 1989 in gradbenega dovoljenja z dne 15. 11. 1992, sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Kršena je bila tudi pravica tožene stranke do sodelovanja v postopku, saj ji kljub ustreznemu dokaznemu predlogu ni bila dana možnost zaslišanja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba ugotoviti, da so z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, 33/89, 24/92 – odločba Ustavnega sodišča) odpadle zakonske ovire za uporabo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) glede pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Revident je zato na spornih nepremičninah pridobil lastninsko pravico po prvem odstavku 25. člena ZTLR, in sicer po treh letih po izvedbi gradnje. Upoštevati je treba določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), po katerih najemnega razmerja ni mogoče odpovedati, dokler najemodajalec najemniku ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost poslovnega prostora najemodajalca. Tožeča stranka tega pogoja ni izpolnila. Določilo 4. člena zakupne pogodbe med tožečo stranko in družbo P. d. o. o. z dne 12. 7. 1993 je nično. Odločilno dejstvo v zadevi je vprašanje trajnosti gradbenih objektov tožene stranke. O njem ni mogoče presojati arbitrarno, ampak je treba uporabiti veljavne predpise, in sicer Zakon o gostinstvu in Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zgrešeno je revizijsko stališče, da imata izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Razlogi nižjih sodišč so jasni in konsistentni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj sta se sodišči opredelili o bistvenem, namreč o originarni pridobitvi lastninske pravice tožene stranke v kontekstu pogodbenega razmerja pravdnih strank.

7. Ustaljena sodna praksa je, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji. Toženec zato ne more uspeti z očitkom, da je „sklicevanje sodišč na določila zakupne pogodbe z dne 12. 7. 1993 nelogično in protispisno“. Tako imenovana „protispisnost“ obstaja le, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tožena stranka v reviziji ne zatrjuje, da bi sodišče listino napačno povzelo. Če sodišče listinsko dokumentacijo napačno dokazno tolmači, postopkovne kršitve ni; v tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno in s tem za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo toženca (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi jasnosti je treba najprej poudariti, da sodišče v obravnavani pravdni zadevi ni zaslišalo nobene pravdne stranke. Revizijska izvajanja v zvezi z opustitvijo zaslišanja tožene stranke omogočajo sklep, da revident ne razlikuje med strankinimi navedbami in njeno izpovedbo. Zaslišanje strank je dokazno sredstvo, ki ga je treba ločevati od pravice stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica, ki se uresničuje s pisnimi vlogami in navajanjem na glavni obravnavi, z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, ne more biti prekršena.

9. Tožeča stranka je v sporni pravdni zadevi vložila lastninsko tožbo, s katero je zahtevala izročitev zemljišč, individualno opredeljenih s tožbo in na naroku 28. 5. 2004. Ker se je tožena stranka branila z ugovorom, da ni dolžna izpolniti zahtevka tožeče strank, ker je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, je bila odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v spornem pravnem razmerju odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, katera pravdna stranka je lastnica spornih nepremičnin.

10. Ker o vprašanju lastninske pravice na spornih nepremičninah v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni bilo pravnomočno odločeno, ga je sodišče reševalo samo (13. člen ZPP). Tožena stranka je sklep o pridobitvi lastninske pravice utemeljevala z originarno pridobitvijo lastninske pravice, natančneje z gradnjo na tujem zemljišču na podlagi 25. člena ZTLR. Na revizijski stopnji neizpodbojne ugotovitve, da sta T. n. sol. o. in družba P. d. o. o. 7. 9. 1989 sklenili zakupno pogodbo, predmet katere je bil zakup prikolice na plaži pred H.; da sta se pogodbeni stranki 27. 2. 1991 dogovorili, da bo zakupnik v ureditev plaže vložil večja investicijska sredstva, kar bo vlagatelju zakupodajalec priznal na dogovorjeni način (priloga A3 spisa P 513/99); da je bila 28. 8. 1991 izdana odločba o dovolitvi priglašenih del pri ureditvi sanacije plaže, iz katere izhaja, da imajo objekti značaj začasnih objektov; da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 15. 11. 1992 izdano za „ureditev plaže in postavitev gostinskega objekta sezonskega značaja s kanalizacijskim priključkom“; da so bile 5. 2. 1993 pravice in obveznosti zakupnika družbe P. d. o. o. (katere direktor je bil toženec) prenešene na toženo stranko z veljavnostjo od 1. 1. 1993; da sta 12. 7. 1993 Občina .... in družba P. d. o. o. sklenili zakupno pogodbo, predmet katere je bilo sporno zemljišče, s katero sta se dogovorili, da „zakupnik nima nikakršnih pravic do povračila stroškov za vložena sredstva v ureditev plažnih objektov in jih mora v primeru druge namembnosti po preteku najemnega razmerja, če ne bo možno podaljšanje pogodbe, na lastne stroške odstraniti“ in da zakupnik „na stavbnem zemljišču ne sme graditi nobenih objektov brez predhodno pridobljenega soglasja zakupodajalca“, utemeljujejo sklep, da toženec z gradnjo na tujem zemljišču ni pridobil lastninske pravice. Dejstvo, da je bilo med njim oziroma družbo P. d. o. o., ki je nanj prenesla svoje pravice in obveznosti, ter tožečo stranko sklenjeno zakupno razmerje, pri čemer so se pogodbene stranke avtonomno dogovorile o usodi v gradnjo vloženih sredstev, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona.

11. V podkrepitev navedenih argumentov Vrhovno sodišče dodaja, da je bilo po zaključku glavne obravnave v sporni zadevi pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku tožene stranke v zadevi P 513/99. Sodišče je pravnomočno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnica spornih parcel in na teh parcelah zgrajenega plažnega objekta s pritiklinami. Revizija tožene stranke (tožeče stranke v zadevi P 513/99) je bila s sodbo II Ips 782/2005 z dne 28. 2. 2008 zavrnjena.

12. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).