Jedro

Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno. Iz 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da je možno priznati pravico do združitve družine z družinskimi člani le v prvem odstavku opredeljenemu tujcu in ne njegovim družinskim članom, zato je v skladu s petim odstavkom istega člena le on tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine, in ne njegov družinski član (torej revident). Ker je določba 47. člena ZTuj-2 jasna, ne potrebuje dodatne razlage, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila.

Pomembnega pravnega vprašanja ne odpirajo revidentove navedbe glede nedopustne diskriminacije tujca nasproti državljanu. Diskriminacija, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), temelji na osebnih okoliščinah (kot so npr. rasa, spol, jezik, vera), državljanstvo pa pomeni pravni status in ne osebno okoliščino. Vsako neenako obravnavanje na podlagi državljanskega statusa še ne pomeni nedopustne neenakosti pred zakonom. Drugi odstavek 14. člena URS zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno ali bistveno različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tem primeru pa zakonodajalcu nerazumnih razlogov za neenako obravnavanje niti ni mogoče očitati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 214-4428/2012-4 z dne 30. 3. 2012. S tem sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 2141-54/2012/2 (1312-02) z dne 15.10.2012, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnil. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(2) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(3)

7. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da revident ne izpolnjuje pogojev za vložitev prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje. Nosilni argument izpodbijane sodbe je ta, da je revident družinski član tujca, ki ima pravico vložiti prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, česar revident v reviziji niti ne zanika, ampak skozi obširne navedbe poudarja nezakonitost stališča, da lahko prošnjo za združitev družine vloži le tujec, ki ima pravico do združitve družine, ne pa tudi sam družinski član.

8. Revident v reviziji sicer navaja, da gre v obravnavani zadevi za več pomembnih vprašanj, vendar v nadaljevanju revizije vprašanj, glede katerih pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ne postavi natančno in konkretno. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi revident moral natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega revident ni storil. Kot pomembna pravna vprašanja namreč navaja: „A: pravno nedopustno ločevanje izreka in nosilnih razlogov obrazložitve (pri vprašanju, katera odločba se izpodbija v upravnem sporu); C.1.a: določba petega odstavka 47. člena ni „izjema od splošne določbe v drugem odstavku 36. člena ZTuj-2“, ampak je, ravno nasprotno, potrditev (uporaba) splošnega pravila v prvem odstavku 33. člena ZTuj-2; C.1.b: nezakonitost uporabljenega razloga zavrnitve in nedopustnost diskriminacije tujca nasproti državljanu; C.1.c: neustavnost drugačne interpretacije te zakonske ureditve; C.2: nezakonitost zavrnitve pritožbenega ugovora, da bi bilo obe prošnji treba obravnavati združeno, ne ločeno.“ V nadaljevanju obširno (tudi z dobesednim povzemanjem besedila tožbe) utemeljuje revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je že večkrat pojasnilo, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe upravnega sodišča. Iz narave pravnega sredstva, še posebej, ker gre za izredno pravno sredstvo, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo.(4) Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije pa je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava RS.(5)

9. Revidentu je treba tudi pojasniti, da skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.(6) Besedilo prvega odstavka 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) jasno določa, da se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Peti odstavek 47. člena ZTuj-2 pa izrecno določa, da se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora predložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. Iz 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da je možno priznati pravico do združitve družine z družinskimi člani le v prvem odstavku opredeljenemu tujcu in ne njegovim družinskim članom, zato je v skladu s petim odstavkom istega člena le on tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine, in ne njegov družinski član (torej revident). Ker je določba 47. člena ZTuj-2 jasna, ne potrebuje dodatne razlage, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila. Po presoji Vrhovnega sodišča zato revidentove navedbe glede napačne interpretacije petega odstavka 47. člena navedenega zakona ne predstavljajo pomembnega pravnega vprašanja v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Prav tako pomembnega pravnega vprašanja ne odpirajo revidentove navedbe glede nedopustne diskriminacije tujca nasproti državljanu. Diskriminacija, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), temelji na osebnih okoliščinah (kot so npr. rasa, spol, jezik, vera), državljanstvo pa pomeni pravni status in ne osebno okoliščino. Glede na revidentovo zatrjevanje po vsebini gre lahko samo za zatrjevanje neenakega obravnavanja pred zakonom. Vsako neenako obravnavanje na podlagi državljanskega statusa pa še ne pomeni nedopustne neenakosti pred zakonom. Drugi odstavek 14. člena URS zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno ali bistveno različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.(7) V tem primeru pa zakonodajalcu nerazumnih razlogov za neenako obravnavanje niti ni mogoče očitati. Ker osmi odstavek 127. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje revident, ureja združitev oz. ohranitev družine družinskega člana, ki ni državljan EU, z državljanom EU ali slovenskim državljanom, 47. člen ZTuj-2 pa ureja priznanje pravice do združitve družine tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji urejeno prebivanje, Vrhovno sodišče poudarja, da ne gre za enake položaje in posledično ne za nedopustno neenako obravnavanje.

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Npr. X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(4) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009. (5) Enako tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008. (6) Glej sklepe VSRS X Ips 387/2009, X Ips 387/2010, X Ips 398/2011, X Ips 89/2012, X Ips 206/2012, X Ips 408/2012, X Ips 44/2013, X Ips 253/2013. (7) Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-186/12-35 z dne 18. 3. 2013. Tako tudi Komentar 14. člena Ustave: „Načelo enakega obravnavanja je kršeno, če za razlikovanje ni stvarnega in razumnega upravičenja.“ (Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, str. 184).