Jedro

Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 izhaja, da ima pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani (le) v tem odstavku opredeljeni tujec (in ne njegov družinski član). Skladno s tem je po določbi petega odstavka 47. člena ZTuj-2 (le) tujec iz prvega odstavka tega člena (in ne njegov družinski član) tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine. Citirane določbe 47. člena Ztuj-2 je treba šteti za specialno ureditev glede na določbi prvega odstavka 33. člena oziroma drugega odstavka 36. člena ZUS-1. Zato jih je treba uporabiti v vseh primerih, ko se prosi za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, torej tudi v primeru, ko se prosi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje iz drugega razloga v smislu drugega odstavka 36.člena ZTuj-2, kadar je ta drugi razlog združitev družine. Takšna zakonska ureditev je skladna z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.

Glede na določbe ZUS-1 odločba, s katero drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ampak je treba v takšnem primeru izpodbijati prvostopenjski upravni akt, na katerega se nanaša odločitev o zavrnitvi pritožbe. Se pa pri presoji zakonitosti tega akta upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa, s katerimi ta dopolni oziroma spremeni razloge, s katerimi je odločitev utemeljil prvostopenjski organ. S takšno uporabo zakona, ki je že več let povsem ustaljena v sodni praksi, je stranki zagotovljeno polno in učinkovito sodno varstvo, saj se pri presoji v upravnem sporu upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa. Ta ima namreč izrecno zakonsko pooblastilo, da v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi oziroma sklepu prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da bi drugostopenjski organ, ker je odločitev bistveno drugače obrazložil, tožnikovi pritožbi moral (delno) ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 3. 2012 je Upravna enota Ljubljana zavrgla prošnjo tožnika za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) ter še ugotovila, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 8. 3. 2012 vložil navedeno prošnjo zaradi združitve družine na podlagi 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Z vlogo z dne 8. 3. 2012 sta bili sicer podani dve zahtevi: tožnikova prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v RS z drugačnim namenom (v smislu drugega odstavka 36. člena ZTuj-2), in sicer zaradi združitve družine po 47. členu zakona, ter na predpisanem obrazcu podana prošnja otrok tožnika (za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožniku), prav tako iz razloga po 47. členu ZTuj-2; z opombo, da se lahko, če je to sploh možno, obe prošnji obravnavata skupaj. Prvostopenjski organ je o prošnjah odločal v ločenih postopkih. Tožnikova prošnja ni bila podana na pravem obrazcu, kot je to določeno v 2. členu Pravilnika o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožnik, čeprav je bil po svojem pooblaščencu z dopisom z dne 15. 3. 2012 k temu pozvan, svoje prošnje v danem roku ni popravil oziroma ni odpravil njene formalne pomanjkljivosti, jo je prvostopenjski organ zavrgel. Pritožbo tožnika zoper navedeni sklep je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo z uvodoma navedeno odločbo z dne 15. 10. 2012. Drugostopenjski organ pojasni, da glede na določbo tretjega odstavka 63. člena ZUP vlagatelj vlogo lahko vloži na predpisanem obrazcu, ni pa to nujno in lahko vlogo vloži tudi v drugi obliki. Kaj mora vloga vsebovati, da se lahko vsebinsko obravnava, je določeno v 66. členu ZUP, in sicer mora poleg splošnih podatkov, navedenih v prvem odstavku tega člena (navedba vlagatelja, zadeve, zahtevka oziroma predloga ipd.), vsebovati še posebne podatke, ki jih določa posamezni materialni predpis (drugi odstavek 66. člena ZUP). ZTuj-2 takšnih posebnih obveznih sestavin oziroma podatkov prošnje za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ne določa. S Pravilnikom predpisani obrazec prošnje vsebuje podatke iz prvega odstavka 66. člena ZUP in druge podatke za (ugotavljanje pogojev za) izdajo dovoljenja za prebivanje v smislu določb prvega in drugega odstavka 111. člena ZTuj-2, ki pa niso določeni kot obvezna sestavina prošnje, enako kot to niso niti dokazila in listine iz petega odstavka 33. člena ZTuj-2. Prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje v RS se tako lahko kot nepopolna obravnava le, če ne vsebuje podatkov iz prvega odstavka 66. člena ZUP. Zato je prvostopenjski organ določbo tretjega odstavka 63. člena ZUP uporabil napačno, ko je tožnikovo prošnjo obravnaval kot nepopolno, ker ni bila vložena na predpisanem obrazcu, ter jo posledično zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.

Vendar pa je izrek izpodbijanega sklepa, čeprav obrazložen z napačnimi razlogi, po presoji drugostopenjskega organa pravilen in zakonit. Tožnik namreč pravice do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine ne more uveljavljati sam in iz tega razloga je (bilo) treba njegovo prošnjo zavreči. Le tujec, ki ima po prvem odstavku 47. člena ZTuj-2 pravico do združitve družine, ima po petem odstavku istega člena tudi pravico vložiti prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine družinskemu članu. Drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 je splošna določba glede vlagatelja in pravočasnosti prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje. V petem odstavku 47. člena ZTuj-2 pa je določena izjema od te določbe, po kateri tujec - družinski član tujca, ki ima pravico do združitve družine, ne more sam vložiti prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Če to stori, je treba njegovo prošnjo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahteva stranke zavrže, če vložnik v prošnji ne uveljavlja kakšne svoje pravice. Po navedenem drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrne.

Glede na pritožbene ugovore dodaja še, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožnikovo prošnjo in istega dne vloženo prošnjo njegovih sinov obravnaval v ločenih postopkih. Po mnenju drugostopenjskega organa namreč niso izpolnjeni pogoji za združitev zadev v en postopek, saj je po prvem odstavku 130. člena ZUP združitev zadev v en postopek predvidena za primer, ko gre za odločanje o pravicah in obveznostih več strank, ne pa, ko gre za odločanje o eni pravici, torej o pravici do prebivanja tujca v RS zaradi združitve družine oziroma do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujcu.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjski sklep ter drugostopenjsko odločbo. Pri tem opozarja na nesmiselnost zakonske ureditve upravnega spora oziroma njene uveljavljene interpretacije, po kateri naj bi bilo treba izpodbijati prvo- in ne drugostopenjsko odločbo. V primeru, kot je obravnavani, bi bilo edino logično izpodbijanje odločbe druge stopnje in njenih razlogov za odločitev, ne pa napačno obrazložene prvostopenjske odločitve. Izrek in nosilni razlogi namreč tvorijo nerazdružljivo celoto. Če v pritožbenem postopku padejo nosilni razlogi ali če jih mora pritožbeni organ bistveno dopolniti, je izpodbijano odločbo treba šteti za nezakonito in pritožbi ugoditi oziroma delno ugoditi, če pritožbeni organ odločbo sam spremeni ter izda odločbo z enakim izrekom in bistveno drugačno obrazložitvijo.

V nadaljevanju tožnik ponavlja ugovore iz svoje pritožbe zoper izpodbijani sklep, s katerimi je oporekal odločitvi oziroma obrazložitvi prvostopenjskega organa o zavrženju prošnje iz razloga, ker ni bila vložena na predpisanem obrazcu; že v pritožbi pa je tožnik ugovarjal tudi, da bi prvostopenjski organ odločanje o njegovi prošnji in o prošnji njegovih sinov moral združiti v en postopek oziroma se vsaj opredeliti do tega.

Glede drugostopenjske odločbe, v kateri je naveden nov razlog za zavrženje njegove prošnje, tožnik kot bistveno izpostavi ugotovitev, da ZTuj-2 za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine pooblašča le tujca, ki ima pravico do združitve družine, ne pa tudi samega družinskega člana, za katerega se vlaga prošnja. Tudi če bi to držalo, bi ta razlog utemeljeval le zavrženje prošnje po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, ne pa tudi zavrženja prošnje po drugem odstavku 36. člena tega zakona. Napačno je stališče, da peti odstavek 47. člena ZTuj-2 določa izjemo od splošne določbe drugega odstavka 36. člena ZTuj-2, saj navedeni zakonski določbi nista v medsebojnem razmerju pravilo - izjema, ampak vsaka ureja drugačno vprašanje: peti odstavek 47. člena izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, drugi odstavek 36. člena pa izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom. Splošno pravilo o tem, kdo lahko vloži prošnjo, je postavljeno v prvem odstavku 33. člena ZTuj-2 in to pravilo dopušča izjemo v smislu, da poleg družinskega člana za dovoljenje lahko zaprosi tudi še kdo drug (npr. tujec, ki dovoljenje že ima), ne pa izjeme, po kateri sam družinski član za dovoljenje sploh ne smel zaprositi. Prošnjo za združitev družine po 36. členu ZTuj-2 lahko torej vloži bodisi družinski član bodisi tujec, ki to dovoljenje že ima: prvi ima to pravico po prvem odstavku 33. člena, drugi po petem odstavku 47. člena ZTuj-2. Na nezakonitost stališča drugostopenjskega organa dodatno kaže določba osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, kjer je za primer združevanja družine tujca s slovenskim državljanom izrecno določeno, da lahko takšno prošnjo vloži on sam ali pa slovenski državljan. Iz tega po načelih sistematične interpretacije sledi, da se niti določbe petega odstavka 47. člena ZTuj-2, ki ureja združevanje družine med dvema tujcema, ne sme interpretirati v smislu, kot da je zakonodajalec hotel diskriminirati tujca nasproti državljanu.

Če pa bi sodišče peti odstavek 47. člena ZTuj-2 razlagalo enako kot drugostopenjski organ (in s tem zavrnilo njegovo v tožbi ponujeno ustavno-skladno interpretacijo), tožnik predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Tako razumljena določba petega odstavka 47. člena bi bila očitno diskriminatorna v primerjavi z določbo osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, saj bi pri urejanju vprašaja, kdo sme vložiti prošnjo za združitev družine, diskriminirala tujca, ki želi združitev družine s tujcem, živečim v RS, nasproti tujcu, ki želi združitev družine s slovenskim državljanom. Diskriminacija po tem kriteriju ni dopustna niti po blažjem testu arbitrarnosti, še manj pa po strožjem testu sorazmernosti, ki bi ga morala prestati, ker gre za poseg v ustavno pravico do svobode gibanja in izbire prebivališča iz 32. člena Ustave RS Nezakonito je bil zavrnjen tudi ugovor, da bi bilo treba tožnikovo prošnjo in prošnjo njegovih sinov obravnavati združeno. Tudi če je do združitev zadev v en postopek doslej prihajalo le v primerih, kot jih navaja drugostopenjski organ, to ne pomeni, da združitev ne bi bila dopustna, primerna in zakonita tudi v obravnavanem primeru. V obeh (sedaj ločenih) postopkih je namreč pravna podlaga za odločitev ista: obakrat mora organ presojati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja tako po petem odstavku 47. člena kot po drugem odstavku 36. člena ZTuj-2. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi o zavrženju tožnikove prošnje in razlogih zanjo, kot so navedeni v drugostopenjski odločbi, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede na tožbene ugovore poudarja, da določba petega odstavka 47. člena pomeni izjemo od ureditve, ki izhaja iz splošnih določb prvega odstavka 33. člena in drugega odstavka 36. člena ZTuj-2. Dodaja, da je ureditev vstopa in prebivanja tujca, ki želi v RS prebivati zaradi združitve družine s tujcem, res drugačna v primerjavi z ureditvijo vstopa in prebivanja tujca, ki želi v RS prebivati zaradi združitve družine s slovenskim državljanom, in je posledica prenosa direktiv EU v ZTuj-2. Ureditev vstopa in prebivanja v RS za tujce - družinske člane slovenskih državljanov je olajšana in sledi določbam Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ta sicer ne ureja vstopa in prebivanja državljanov tretjih držav na območju države članice EU zaradi združitve družine z državljani te države članice, kar pomeni, da vsaka država članica EU s svojim nacionalnim pravom določa pogoje, ki jih mora za vstop in prebivanje na njenem ozemlju zaradi združitve družine z njenim državljanom izpolniti tujec - državljan tretje države. RS je vstop in prebivanje družinskih članov slovenskih državljanov uredila enako kot za družinske člane državljanov članic Evropskega gospodarskega prostora, to je skladno z navedeno direktivo o prostem pretoku oseb. Izdaja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, kot je urejena v 47. členu ZTuj-2, pa je posledica prenosa Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel njegovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, kot tudi odločbo, s katero je organ druge stopnje zavrnil njegovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep ter ob tem navedel pravilne razloge za sprejeto odločitev. Sodišče je štelo, da je predmet presoje v upravnem sporu odločitev, kot izhaja iz izreka prvostopenjskega sklepa, pri presoji njene zakonitosti pa je upoštevalo (tudi) razloge, s katerimi je takšno odločitev utemeljil drugostopenjski organ.

Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) so namreč predmet odločanja in s tem tudi izpodbijanja v upravnem sporu tisti dokončni upravni akti, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, to je upravni akti, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Glede na citirane določbe ZUS-1 odločba, s katero drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ampak je treba v takšnem primeru izpodbijati prvostopenjski upravni akt, na katerega se nanaša odločitev o zavrnitvi pritožbe. Se pa pri presoji zakonitosti tega akta upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa, s katerimi ta dopolni oziroma spremeni razloge, s katerimi je odločitev utemeljil prvostopenjski organ. S takšno uporabo zakona, ki je že več let povsem ustaljena v sodni praksi, je stranki zagotovljeno polno in učinkovito sodno varstvo, saj se, kot rečeno, pri presoji v upravnem sporu upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa. Ta ima namreč v določbi tretjega odstavka 248. člena ZUP izrecno zakonsko pooblastilo, da v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje (enako pa, v skladu s prvim odstavkom 259. člena ZUP, velja tudi za sklep) zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Zato tudi ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da bi v obravnavanem primeru drugostopenjski organ, ker je odločitev bistveno drugače obrazložil, tožnikovi pritožbi moral (delno) ugoditi.

V tožbi ponovljeni ugovori, s katerimi je tožnik že v pritožbi ugovarjal zavrženju njegove prošnje iz razloga, ker ni podana na predpisanem obrazcu, so nerelevantni, saj je, kot rečeno, drugostopenjski organ te razloge prvostopenjskega organa spoznal za napačne in jih v skladu z zakonskim pooblastilom v celoti nadomestil s svojimi, pravilnimi razlogi za odločitev. Z razlogi drugostopenjskega organa se sodišče, kolikor iz nadaljevanja obrazložitve ne izhaja drugače, strinja in se nanje tudi sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, glede na tožbene ugovore pa še dodaja: V prvem odstavku 33. člena ZTuj-2 je določeno, da se dovoljenje za prebivanje izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v RS; prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v RS pa lahko v primerih, ki so določeni s tem zakonom, vloži tudi druga fizična ali pravna oseba. Drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določa, da lahko tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v RS, pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, pri pristojnem organu v RS vloži prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim razlogom. ZTuj-2 namreč pozna oziroma ureja različne razloge za izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, le-to se tako izda npr. zaradi zaposlitve ali dela (37. člen), zaradi opravljanja dela na področju raziskav in visokega šolstva (38. člen), zaradi visokokvalificirane zaposlitve (38. člen in nadaljnji), zaradi študija (44. člen) itn.

V 47. členu z naslovom „združitev družine in pravica do celovitosti družine“ pa zakon določa, da se tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi opravljanja sezonskega dela, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci (prvi odstavek 47. člena ZTuj-2). V drugem odstavku tega člena je predpisano, kje tujec iz prejšnjega odstavka, ki lahko združuje družinske člane, zanje vloži prošnjo za izdajo prvega dovoljenje za začasno prebivanje. Peti odstavek 47. člena ZTuj-2 pa izrecno določa, da se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da ima pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani (le) v tem odstavku opredeljeni tujec (in ne njegov družinski član); skladno s tem je po določbi petega odstavka 47. člena ZTuj-2 le tujec iz prvega odstavka tega člena (in ne njegov družinski član) tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine.

Citirane določbe 47. člena ZTuj-2, ki se nanašajo na izdajanje prvih in tudi na podaljševanje dovoljenj za prebivanje tujcem iz razloga združitve družitve, je upoštevaje njihovo vsebino tudi po presoji sodišča treba šteti za specialno ureditev glede na (v zakonu pred njimi umeščeni) določbi prvega odstavka 33. člena oziroma drugega odstavka 36. člena ZUS-1, na kateri se sicer sklicuje tožnik. Zato jih je treba uporabiti v vseh primerih, ko se prosi za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, in torej tudi v primeru, ko se prosi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje iz drugega razloga v smislu drugega odstavka 36.člena ZTuj-2, kadar je ta drugi razlog združitev družine. Navedeno, poleg gramatikalne in sistematične razlage, potrjuje tudi gradivo iz zakonodajnega postopka sprejemanja ZTuj-2 (glej Predlog zakona, prva obravnava, EVA 2010-1711-0004, obrazložitev k členu 35 - sedaj 33 in členu 49 - sedaj 47 zakona).

Takšna zakonska ureditev je skladna z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine, ki v prvem odstavku 5. člena prav glede vprašanja, spornega v obravnavani zadevi, izrecno določa, da države članice odločijo, ali naj za uveljavljanje pravice do združitve družine prošnjo za vstop in bivanje pristojnim organom države članice predloži sponzor ali družinski člani. Nacionalna ureditev, po kateri lahko prošnjo za bivanje v primeru, kot je obravnavani, vloži (le) sponzor (to je tujec iz prvega odstavka 47. člena Ztuj-2) in ne sam družinski član, je torej kot legitimna izbira države članice predvidena tudi po pravu EU.

Sklicevanje tožnika na osmi odstavek 127. člena ZTuj-2 in s tem povezani tožbeni ugovori po presoji sodišča do drugačne odločitve v zadevi ne morejo pripeljati. V navedeni zakonski določbi (umeščeni v XIII. poglavje ZTuj-2, ki ureja vstop in prebivanje državljanov držav članic EU in njihovih družinskih članov ter družinskih članov slovenskih državljanov) je za primer, če želi družinski član, ki ni državljan EU, zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju RS prebivati dlje od treh mesecev od dneva vstopa v državo, določeno, da mora pred pretekom dovoljenega prebivanja bodisi on sam (oziroma njegov zakoniti zastopnik) bodisi državljan EU oziroma slovenski državljan zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana. Takšno zakonsko besedilo, ki za ta primer izrecno določa, da prošnjo vloži bodisi sam tujec - družinski član državljana EU oziroma slovenskega državljana bodisi zanj državljan EU oziroma slovenski državljan, po sistematični razlagi, ravno nasprotno kot meni tožnik, kvečjemu potrjuje pravilnost že s strani drugostopenjskega organa podane razlage (petega odstavka) 47. člena ZTuj-2: da v tej določbi možnost, da bi prošnjo vložil sam družinski član, ni predvidena, v določbi osmega odstavka 127. člena pa je izrecno predvidena, kaže, da je zakonodajalec možnost, da prošnjo vloži sam družinski član, v primerih, urejenih v 47. členu, izključil. Očitek o neskladnosti takšne zakonske ureditve z Ustavo RS po mnenju sodišča ni utemeljen, zato sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj vloži zahtevo za oceno ustavnosti tako razumljene določbe petega odstavka 47. člena ZTuj-2. Pri tem se tožnik ne more z uspehom sklicevati na pravico do svobode gibanja in proste izbire prebivališča iz (prvega odstavka) 32. člena Ustave. V tretjem odstavka istega člena Ustave je namreč izrecno določeno, da se tujcem na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Da imajo države suvereno pravico nadzirati vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, kar vključuje tudi predpisovanje pogojev in postopkov za pridobivanje potrebnih dovoljenj za prebivanje tujcev, izhaja tudi iz sodne prakse Ustavnega sodišča. Da bi opisana zakonska ureditev nedopustno diskriminirala (1.) tujca, ki želi združitev družine s tujcem, živečim v RS, nasproti (2.) tujcu, ki želi združitev družine s slovenskim državljanom, kot uveljavlja tožnik, pa tudi ni mogoče trditi, že zato ne, ker ne gre za primerljivi situaciji. Upoštevati je namreč treba, da gre v drugem primeru za združevanje tujca s slovenskim državljanom, torej z osebo, ki ima že kot taka brezpogojno pravico do bivanja v RS (kar je tudi utemeljen razlog, da se takšno združevanje olajša). V prvem primeru pa se dovoljenje za prebivanje družinskemu članu izdaja na temelju tujcu - sponzorju izdanega dovoljenja in se na slednje tudi časovno veže (glej določbe šestega odstavka 47. člena ZTuj-2); zato ni nerazumna zahteva, da prošnjo za izdajo tega dovoljenja vloži tujec - sponzor, ki ima pravico do združitve oziroma ohranitve družine, in ne sam družinski član.

Tudi tožbeni očitek, da bi bilo treba obe prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožniku (tisto, ki jo je vložil sam tožnik, in tisto, ki sta jo vložila njegova sinova) obravnavati združeno, do drugačne odločitve v zadevi ne more pripeljati. Sodišče sicer ne sledi razlogom, ki jih je v tem delu navedel drugostopenjski organ, vsaj ne v celoti, ampak je po mnenju sodišča v tem pogledu bistveno, da sta bili 8. 3. 2012 podani dve prošnji (prošnja tožnika in prošnja njegovih sinov) in da ob tem tožnik ni predlagal združitve zadev v en postopek, ampak zgolj navedel, da ju prvostopenjski organ lahko obravnava skupaj. Nadalje je treba izpostaviti, da je združitev postopka po določbah prvega oziroma drugega odstavka 130. člena ZUP fakultativna: ob izpolnjenih zakonskih pogojih organ lahko združi zadeve v en postopek, ni pa tega dolžan storiti. Že iz navedenih razlogov prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati, da bi bistveno kršil določbe postopka, ker je o prošnjah odločal v ločenih postopkih, in ne slediti v tem smislu podanim (pri)tožbenim ugovorom.

Ker glede na vse povedano tožbeni ugovori niso utemeljeni, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so glede na sprejeto stališče o razlagi določb zakona pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).