Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Spor o zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentova zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja, ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Ker vprašanje izvršljivosti gradnje objekta, kot je opredeljeno v izreku gradbenega dovoljenja, na kar s postavljenim pravnim vprašanjem in njegovo utemeljitvijo meri revident, ni predmet presoje v postopku odločanja o izdaji uporabnega dovoljenja, vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker se posledice, ki jih navaja revident, nanašajo na posledice, ki bi mu lahko nastale zaradi drugih (inšpekcijskih) postopkov, ki pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-325/2009-3 z dne 14. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35110-20/2009/NiK-2 z dne 19. 9. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja za tam navedeni enostanovanjski objekt, za katerega gradnjo je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo, št. 351-767/98 z dne 4. 12. 1998. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbami o finančni škodi, ki naj bi nastajala njegovemu podjetju, ki v poslovnem delu objekta ne more opravljati dejavnosti, in s škodo, ki bi nastala v primeru rušenja, in sicer v višini vrednosti objekta (175.649,00 EUR), in kot nenadomestljiva nepremoženjska škoda, ker bi s tem njegova družina, ki prebiva v stanovanjskem delu objekta, ostala brez strehe nad glavo.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentova zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavanem primeru že zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 38/2011, X Ips 136/2012. Na drugačno odločitev tako ne vpliva revidentovo sklicevanje na sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 127/2011, X Ips 2/2008 in X Ips 83/2010, saj iz teh ne izhaja (kot to zmotno navaja revident), da bi bilo v zadevah, v katerih ne gre za pravico ali obveznost, izraženo v denarni vrednosti, dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 mogoče izkazati z utemeljevanjem višine nastale škode.

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Revident uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju o tem: “za kakšen objekt je bilo enotno dovoljenje izdano“. V zvezi s tem navaja, da je pri tem treba upoštevati, da se gradbeno dovoljenje izda za celoten objekt ali njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, ter da ni mogoče izdati delne odločbe za objekte, ki ne morejo biti samostojna funkcionalna, tehnična ali tehnološka celota.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, saj se nanaša na zakonitost gradbenega dovoljenja, medtem ko je v obravnavani zadevi predmet presoje zakonitost odločbe o zavrnitvi izdaje uporabnega dovoljenja. Ena od predpostavk za izdajo uporabnega dovoljenja, je skladnost izvedene gradnje z gradbenim dovoljenjem (četrti odstavek 89. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1). Iz izpodbijane sodbe in upravnih odločb izhaja, da je obseg dovoljene gradnje jasno razviden iz izreka enotnega dovoljenja za gradnjo, št. 351-767/98 z dne 4. 12. 1998, to je enostanovanjski objekt v tam navedenem obsegu. Z gradbenim dovoljenjem je dovoljena gradnja le tistih objektov, ki so opredeljeni v izreku gradbenega dovoljenja (prim. X Ips 406/2008). Vprašanje izvršljivosti gradnje objekta, kot je opredeljen v izreku enotnega dovoljenja za gradnjo, na kar s postavljenim pravnim vprašanjem in njegovo utemeljitvijo meri revident, pa ni predmet presoje v postopku odločanja o izdaji uporabnega dovoljenja. Ker zato pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Zelo hude posledice izpodbijane odločitve revident utemeljuje z navedbami o tem, da je brez uporabnega dovoljenja poslovni del objekta lahko predmet izvršbe, ki pa bi vplivala tudi na stanovanjski del objekta, saj se ta lahko tako močno poškoduje, da ne bo več uporaben. Revident s svojo družino tako lahko ostane brez strehe nad glavo in je oškodovan za 175.649,00 EUR, kolikor zanaša vrednost objekta.

14. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba o zavrnitvi izdaje uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje pa je odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Glede na navedeno revident s svojimi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijanega akta. Posledice, ki jih navaja, se namreč nanašajo na posledice, ki bi mu lahko nastale zaradi drugih (inšpekcijskih) postopkov, ki pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Ker ni izkazal, da ima izpodbijana odločba zanj zelo hude posledice, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Ker revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).