Jedro

V izreku enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 4. 12. 1998 je jasno določeno, da je to dovoljenje izdano za gradnjo enostanovanjskega objekta s prometno in komunalno ureditvijo. Med strankama pa ni sporno, da je objekt zgrajen v dimenzijah stanovanjsko-poslovnega objekta, in ne le v dimenzijah enostanovanjskega objekta, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem, zato pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja niso izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja v smislu 89. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za enostanovanjski objekt s pripadajočo prometno in komunalno ureditvijo, stoječ na zemljišču s parc. št. ... k. o. ..., zgrajen na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo št. 351-767/98 z dne 4. 12. 1998. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da je obravnavani objekt zgrajen v večjih dimenzijah kot to dovoljuje omenjeno dovoljenje za gradnjo. Dimenzije, ki so v navedene v dovoljenju, predstavljajo le stanovanjski del, gradbeni inšpektor pa je v svoji odločbi št. 356-02-1013/1999-AV z dne 22. 5. 2003 ugotovil, da je objekt zasnovan kot stanovanjsko-poslovna stavba in da je bil 19. 5. 2003 gradbeno dokončan kot celota.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ugovor, da glede skladnosti gradnje z gradbenim dovoljenjem ni bil opravljen tehnični pregled, je zavrnil s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti in s pojasnilom, da tretji odstavek 101. člena ZGO-1 določa izdajo uporabnega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo brez tehničnega pregleda, če investitor zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja poleg geodetskega načrta novega stanja zemljišča priloži izjavo projektanta in nadzornika, da je takšna stavba zgrajena v skladu s predpisi. Listine, ki jih je upravni organ imel v spisu, pa so tudi po mnenju pritožbenega organa zadoščale za ugotovitev, da objekt ni zgrajen v skladu s predpisi. Tožnik naj bi namreč zgradil stanovanjsko poslovni objekt v dimenzijah, kot so zapisane v strokovnem gradivu, kar pa presega tisto, kar je bilo z gradbenim dovoljenjem dovoljeno. Zavrnil je tudi ugovor, da je bil v gradbenem dovoljenju upoštevan celoten poslovno stanovanjski kompleks.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bilo dne 4. 12. 1998 izdano enotno gradbeno dovoljenje, v katerem je navedeno, da mora graditi po predloženem strokovnem gradivu št. 311 z dne 10. 9. 1997. V tem strokovnem gradivu je predmet gradnje stanovanjsko-poslovni objekt, opredeljen in obrazložen z vsemi gabariti in tehničnimi podatki. Tako je v gabaritih pod pozicijo zunanje tlorisne dimenzije navedeno: 13,00 m x 8,50 m (stanovanjski del) in 11,70 m x 9,20 m (poslovni del z dvojno garažo in kletjo). Ugotovitev upravnega organa, da je bil v gradbenem dovoljenju predviden enostanovanjski objekt, naj bi bila napačna, saj bi to pomenilo dve fazi gradnje. Faznost gradnje pa naj v strokovnem gradivu ne bi bila predvidena. Sklicuje se na soglasja h gradnji, ki naj bi se nanašala na strokovno gradivo in so sestavni del gradbenega dovoljenja. Možnost faznosti gradnje naj bi zanikali tudi projektanti. Meni, da je s tem, ko je gradil po predloženem strokovnem gradivu št. 311, gradil edino možno fazo, in da je s tem upošteval navodila upravnega organa.

Skladnost objekta z gradbenim dovoljenjem naj bi ugotovil tudi Inšpektorat RS za okolje in prostor z odločbo z dne 22. 5. 2003. Zato meni, da je izpodbijana odločitev izdana v nasprotju tako z 89. členom kot tudi s tretjim odstavkom 101. člena ZGO-1. Meni, da je izpolnil vse predpostavke za izdajo uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 101. člena ZGO-1, zato naj bi upravni organ napačno uporabil materialno pravo in posledično napačno ugotovil dejansko stanje. Glede na to, da tožnik ni predloži izjave, da je zgradba zgrajena v skladu s predpisi, bi moral upravni organ opraviti tehnični pregled, kar določa tudi 15. točka gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem upravnemu organu očita kršitev 67. člena ZUP. Bistveno kršitev pravil postopka pa vidi v tem, da ga organ pred izdajo odločbe ni obvestil o svojem mnenju, da objekt ni zgrajen v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Meni, da je upravni organ brez tehničnega pregleda objekt označil za črno gradnjo, ki jo bo treba porušiti, kar tožniku nalaga dodatne in nepotrebne obveznosti ter stroške.

Odločbi obeh upravnih organov naj bi kršili tudi načelo sorazmernosti, saj sta stanovanjski in poslovni del zgrajena kot en sam gradbeni objekt in odstranitev poslovnega dela objekta ni mogoča, ne da bi se s tem močno poškodoval preostali del, tj. legalni stanovanjski del objekta. Toženka naj bi kršila tudi 120. člen Ustave, saj naj bi drugostopenjski organ napačno ugotavljal, da je tožnik vedel, da za objekt nima dovoljenja, po drugi strani pa naj bi zagovarjal napako upravnega organa prve stopnje. V zvezi s tem se sklicuje na stališče iz odločbe Vrhovnega sodišča U 1684/95, po katerem bi neupoštevanje pravil postopka moglo vplivati na odločitev o stvari. To naj bi potrdil tudi gradbeni inšpektor v odločbi z dne 22. 5. 2003 s tem, ko je zapisal, da glede na dejstvo, da ima obravnavani stanovanjski del uporabno dovoljenje in ga v inšpekcijskem postopku ni mogoče odstraniti oziroma poškodovati, navedene odločbe ni mogoče izvršiti. Navaja, da je po novem zazidalnem načrtu dovoljena gradnja tudi poslovnega dela, kar dokazuje s sklicevanjem na lokacijsko informacijo z dne 11. 10. 2011. Tudi zato naj bi izpodbijana odločitev kršila načelo sorazmernosti. Ne glede na zazidalni načrt pa tožnik meni, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za stanovanjsko-poslovni objekt, v nasprotnem primeru bi namreč moral upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja tožnika pozvati, naj spremeni projektno dokumentacijo. Trditve upravnega organa, da je objekt zgrajen v večjih dimenzijah, kot to dovoljuje gradbeno dovoljenje, naj ne bi držale in se v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev organa druge stopnje in na ugotovitve gradbenega inšpektorja v odločbi z dne 22. 5. 2003. Meni, da je upravni organ v nasprotju z 224. členom ZUP z interpretacijo vsebinsko spremenil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze, po potrebi izvede glavno obravnavo in odpravi tako odločbo organa prve stopnje kot tudi odločbo organa druge stopnje, ugotovi, da je objekt na parc. št. ... k. o. ... v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje uporabnega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Predmet izpodbijane odločbe je zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja za enostanovanjski objekt, za katerega je bilo 4. 12. 1998 izdano enotno dovoljenje za gradnjo št. 351-767/98. Med strankama pa je sporno, ali je bil objekt, za katerega tožnik želi pridobiti uporabno dovoljenje, zgrajen skladno s tem gradbenim dovoljenjem.

Uporabno dovoljenje je odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Eden izmed pogojev za pridobitev uporabnega dovoljenja je ugotovitev, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem. Četrti odstavek 89. člena ZGO-1 namreč določa, da je v zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja treba navesti, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem ter številko in datum gradbenega dovoljenja. ZGO-1 pa v prvem odstavku 95. člena predvideva, da se to, torej ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ugotavlja s tehničnim pregledom.

Kljub temu so neutemeljeni tožbeni očitki o kršitvah pravil postopka, ker je upravni organ odločal zgolj na podlagi podatkov iz listin, ki jih je predložil tožnik, in brez tehničnega pregleda. Med strankama ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko-poslovni objekt, ki je bil zgrajen v dimenzijah, kot so bile predvidene v strokovnem gradivu št. 311 z dne 10. 9. 1997, sporno pa je, ali se je enotno dovoljenje za gradnjo nanašalo na celoten objekt, predviden s tem strokovnim gradivom in projektom PGD s soglasji, ki so sestavni del tega dovoljenja, ali le na stanovanjski del objekta. Zato v obravnavanem primeru vprašanje, ali je objekt zgrajen v skladu z izdanim dovoljenjem za gradnjo, v prvi vrsti ni odvisno od ugotovitev tehničnega pregleda, temveč od odgovora na vprašanje, ali je bilo z navedenim dovoljenjem za gradnjo dovoljena gradnja celotnega objekta, kot je bil predviden v navedenem strokovnem gradivu in projektni dokumentaciji, ali le gradnja stanovanjskega dela tega objekta. Po presoji sodišča pa za odgovor na to vprašanje poseben ugotovitveni postopek ni potreben, prav tako ne imenovanje komisije za tehnični pregled.

Že v I. točki izreka navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 4. 12. 1998 je namreč jasno določeno, da je to dovoljenje izdano za gradnjo enostanovanjskega objekta s prometno in komunalno ureditvijo, kar predstavlja prvo fazo gradnje po predloženem strokovnem gradivu. Tudi pogoji za gradnjo, ki so navedeni v nadaljevanju izreka tega dovoljenja, se izrecno nanašajo na stanovanjsko hišo tlorisnih dimenzij 13,00 m x 8,50 m. To pomeni, da je sestavni del gradbenega dovoljenja le tisti del projektne dokumentacije, ki se nanaša na gradnjo enostanovanjskega objekta zunanjih tlorisnih dimenzij 13,00 m x 8,50 m. Kot je bilo že prej povedano, pa med strankama ni sporno, da je objekt zgrajen v dimenzijah stanovanjsko-poslovnega objekta, in ne le v dimenzijah enostanovanjskega objekta, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem. Zato so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe v smeri, da se enotno dovoljenje za gradnjo nanaša na celoten objekt in da je upravni organ vsebinsko spremenil pravnomočno dovoljenje za gradnjo.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti odločitev gradbene inšpekcije o ničnosti inšpekcijskega ukrepa. Z odločbo z dne 22. 5. 2003 je namreč gradbeni inšpektor inšpekcijsko odločbo izrekel za nično, ker je ugotovil, da je objekt gradbeno dokončan kot celota, in da je zato ni mogoče izvršiti, tj. odstraniti poslovnega dela objekta. To pa ne pomeni, da je inšpektor ugotovil, da je objekt zgrajen skladno z izdanim dovoljenjem, kot to zmotno navaja tožnik.

Ker zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja ni odločitev o odstranitvi objekta, so neupoštevni tudi tožbeni očitki o kršitvi načela sorazmernosti, na katerega se tožnik sklicuje, ko navaja posledice rušenja. Nezakonitosti odločitve o zavrnitvi izdaje uporabnega dovoljenja tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami, da je tožnik prava neuka stranka, saj ta argument ne vpliva na izpolnjevanje pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja. Na utemeljenost zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja tudi ne vplivajo razlogi, zaradi katerih gradnja ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Prav tako v tem postopku ne morejo biti pravno odločilni očitki, ki jih tožnik navaja v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za gradnjo.

Za izdajo uporabnega dovoljenja tudi ne zadošča zgolj sprememba prostorskih aktov, s katerimi je sedaj dovoljena gradnja, ki v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo ni bila dovoljena. Dovoljenost gradnje v skladu s prostorskimi akti se namreč ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa se preveri, ali je bila gradnja izvedena skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dokazi, ki jih tožnik predlaga, niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).