Jedro

Ko in s tem ko izberejo delodajalca, pri katerem želijo nadaljevati delovno razmerje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti tako, da to izbiro uveljavljajo tudi v sodnem sporu, delavci ne morejo naknadno zahtevati in uveljavljati druge izbire, saj bi s pristajanjem na takšno možnost dejansko prišlo do kršitve pravne varnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da so tožniki v delovnem razmerju pri toženi stranki od vključno 28. 10. 2005 z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja, ki so jih imele pri družbi B., d.o.o., I., tožena stranka pa jim je za ves čas, ko niso delali, dolžna priznati vse pravice iz dela in po delu, med drugim tudi izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za plačo preteklega meseca) do plačila in jim povrniti stroške postopka, vse v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje.“ Stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej kot prepozne zavrglo tožbe tožnikov (s sklepom Pd 433/2007 z dne 16. 10. 2007), nato pa po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje (Pdp 529/2008 z dne 8. 1. 2009) v novem sojenju ugodilo zahtevku tožnikov, da so od 28. 10. 2005 v delovnem razmerju pri toženi stranki s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki so jih imeli pri B., d.o.o., I., tožena stranka pa jim je ves čas, ko niso opravljali dela, dolžna priznati pravice iz dela in po delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jim povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da so tožniki sklenili delovno razmerje pri družbi M., d.d., I., ki je za opravljanje proizvodnje dejavnosti ustanovila družbo B., d.o.o., I.. V to družbo so prešli tožniki. Družba M., d.d., I. je kasneje sprejela odločitev o likvidaciji družbe B., d.o.o., I. in tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi dne 25. 7. 2005. To odpoved so izpodbijali pred sodiščem, ki je s sodbo in sklepom Pd 315/05 z dne 25. 8. 2006 odpoved „razveljavilo“ in ugotovilo, da tožnikom delovno razmerje pri družbi B., d.o.o., I. ni prenehalo po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, temveč je trajalo do izbrisa te družbe iz sodnega registra dne 27. 10. 2005, tožnikom pa do takrat priznalo pravice iz delovnega razmerja (tudi plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Zahtevek, da se jim delovno razmerje po izbrisu družbe B., d.o.o., I. nadaljuje pri toženi stranki M., d.d., I., je zavrnilo. Razlog za takšno odločitev je bil v tem, da se proizvodnja ob izbrisu B., d.o.o., I. iz sodnega registra ni prekinila, temveč se je neprekinjeno nadaljevala po enakem principu oddaje poslovnih prostorov, delovnih sredstev in tehnologije v okviru družbe P., d.o.o., P., ne da bi se takratna tožena stranka (M., d.d., I.) s to proizvodnjo ukvarjala. To je pomenilo, da bi prevzemnik dejavnosti na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) moral prevzeti vse delavce, odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa so bile zato v nasprotju z zakonom. Obrazložilo je tudi, da bi pravico do nadaljevanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tožniki lahko uveljavljali le pri P., d.o.o., P. in ne pri toženi stranki, zaradi česar je njihov zahtevek proti tej stranki zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 1266/2006-2 z dne 5. 7. 2007 pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja pri takratni toženi stranki razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, sicer pa spremenilo le še odločitev o stroških postopka. Zavrženje dela tožbe je posledica ugotovitve, da tožniki varstva pravic proti takratni toženi stranki niso uveljavljali v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, torej niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Sicer je enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je dejavnost prejšnje družbe B., d.o.o., I. nadaljevala pri družbi P., d.o.o., P..

3. Tožniki so nato 10. 10. 2007 uveljavljali varstvo pravic pri sedanji toženi stranki in po negativnem odgovoru vložili tožbo pri sodišču. Glede na stališče pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje štelo, da tožba ni bila vložena prepozno, v nadaljevanju pa, da po izbrisu družbe B., d.o.o., I. iz sodnega registra proizvodnja te družbe ni bila prekinjena, temveč se je neprekinjeno nadaljevala v istih prostorih, z uporabo istih delovnih sredstev in tehnologije. Prišlo je dejansko do ohranitve identitete podjetja v skladu s 73. členom ZDR oziroma Direktivo Sveta 2001/23/ES (v nadaljevanju Direktiva). Tožena stranka je sicer nadaljevala proizvodnjo tudi z 22 delavci, ki so bili prej zaposleni pri B., d.o.o., I..

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Meni, da je tožba prepozna, izven roka, ki je določen v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Tožniki so sicer uveljavljali nadaljevanje delovnega razmerja pri družbi M., d.d., I. kot prevzemniku dejavnosti, vendar napačno ocenili dejansko in pravno situacijo, čeprav so tudi vedeli, da so nekateri njihovi sodelavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Po dveh letih od prenehanja delovnega razmerja pri družbi B., d.o.o., I. ne morejo sanirati stanja s prekludiranimi zahtevki. Nedopustno je stališče, da delavci lahko v nedogled, torej tudi po več letih, v obdobju, v katerem so se celo zaposlili pri drugem delodajalcu, učinkovito uveljavljajo varstvo svojih pravic pri prevzemniku dejavnosti, z enostavno pisno zahtevo za odpravo nepravilnosti po prvem odstavku 204. člena ZDR. Že v letu 2005 so vedeli za domnevno kršitev, katere odpravo so zahtevali šele 10. 10. 2007, to pa izhaja iz dokumentacije v zadevi Pd 315/2005. Tožena stranka opozarja tudi na to, da so se do vložitve tožbe v tej zadevi že zaposlili pri drugem delodajalcu in upokojili, ZDR pa določa, da je delavec lahko zaposlen le pri enem delodajalcu za polni delovni čas. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da ni pomembno, ali je bila na prevzemnika prenesena celotna dejavnost ali del dejavnosti, saj bi to pomenilo, da bi moral delodajalec prevzemnik tudi v primeru prenosa tretjine dejavnosti prevzeti vse delavce delodajalca prenosnika.

6. V odgovoru na revizijo tožniki predlagajo zavrnitev revizije. Zakon ne določa prekluzivnega roka za varstvo po prvem odstavku 204. člena ZDR, temveč je rok zastaralni. Res so se nekateri tožniki zaposlili drugje, nekateri pa upokojili, vendar do tega ne bi prišlo, če ne bi bile kršene njihove pravice.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. V zvezi z materialnopravno presojo je pomembno predvsem to, da so bili tožniki zaposleni v družbi B., d.o.o., I. (kamor so prešli iz družbe M., d.d., I.) in jim je pri tej družbi prenehalo delovno razmerje - zaradi prenehanja te družbe po skrajšanem postopku, in sicer na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2005. V sodnem sporu so zahtevali ugotovitev nezakonitosti te odpovedi, in sicer najprej zoper družbo B., d.o.o., I., nato pa po spremembi tožbe zoper družbo M., d.d., I.. V tem sporu so že sami zatrjevali, da je proizvodnjo družbe B., d.o.o., I. nadaljevala družba P., d.o.o., P., kar je v sodbi Pd 315/05 z dne 25. 8. 2006 ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10. To pomeni, da so vsaj že med postopkom pred sodiščem prve stopnje v zadevi Pd 315/05 vedeli za prevzemnika dejavnosti prejšnjega delodajalca. Kljub temu so tudi po poteku odpovednega roka zahtevali obstoj delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu - družbi B., d.o.o., I. in v nadaljevanju pri družbi M., d.d., I.; torej so dejansko izbrali, da bodo uveljavljali nadaljevanje delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi pri prvotnem delodajalcu oziroma njegovemu ustanovitelju.

11. V primeru spremembe delodajalca 73. člen ZDR in Direktiva določata prenos pravic in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca, vendar ta ureditev ne posega v ustavno zagotovljeno svobodo dela in prosto izbiro zaposlitve (49. člen Ustave RS). Delavčeve pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na podlagi spremembe delodajalca kljub določbam 73. člena ZDR in 3. člena Direktive torej ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če delavec takšno spremembo odkloni ali vztraja pri zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. To pa pomeni, da bi morali tožniki takrat, ko so zvedeli, da se je proizvodnja iz B., d.o.o., I. nadaljevala pri toženi stranki, uveljavljati nadaljevanje delovnega razmerja pri tej stranki, ne pa pri prvotnem delodajalcu – B., d.o.o., I., oziroma njegovemu ustanovitelju – družbi M. d.d., I.. Ko in s tem ko izberejo delodajalca, pri katerem želijo nadaljevati delovno razmerje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti tako, da to izbiro uveljavljajo tudi v sodnem sporu (1), delavci ne morejo naknadno zahtevati in uveljavljati druge izbire, saj bi s pristajanjem na takšno možnost dejansko prišlo do kršitve pravne varnosti. Enako stališče je revizijsko sodišče že zavzelo v sodbi VIII Ips 209/2011 z dne 5. 12. 2011. 12. Ker ostale revizijske navedbe za odločitev niso pomembne, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnikov stroškovno zavrnilo.

14. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje ter stroške revizije, tožniki pa, ki v sporu niso uspeli, krijejo sami svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tožniki so v sporu tudi delno uspeli, saj jim je bilo delovno razmerje pri prvotnem delodajalcu priznano do njegovega izbrisa iz sodnega registra.