Jedro

Dejavnost družbe B. d.o.o. je prevzela tožena stranka: proizvodnja družbe B. d.o.o. se ob izbrisu iz sodnega registra ni prekinila, ampak se je nadaljevala v istih prostorih, z uporabo istih delovnih sredstev in tehnologije, v okviru tožene stranke. Tožena stranka je proizvodnjo nadaljevala z 22 delavci družbe B. d.o.o., tako da je treba tudi za tožeče stranke, ki jim je delovno razmerje pri B. d.o.o. prenehalo na podlagi odpovedi zaradi likvidacije družbe, šteti, da so avtomatično prešli k toženi stranki. Za čas, ko dela niso opravljali, jim je tožena stranka dolžna priznati vse pravice z dela in po delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank, na ugotovitev, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od vključno 28. 10. 2005 dalje z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnih razmerij, ki jih je tožeča stranka imela pri podjetju B. d.o.o. ter, da je tožena stranka tožeči stranki za ves čas, ko slednja ni delala, dolžna priznati vse pravice iz dela in po delu, med drugim tudi izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za plačilo preteklega meseca) dalje do plačila, vse v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, pod izvršbo (1. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam znesek 4.493,61 EUR, v 8-ih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je tožba tožnikov vložena prepozno, po poteku roka določenega v tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zato jo je potrebno zavreči. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 7. 2007 je bil pravilen. Nesporno je, da so tožniki zoper družbo M. d.d. (najprej B. d.o.o.) v avgustu 2005 vložili tožbo na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da jim v družbi B. d.o.o. delovno razmerje ni prenehalo ter ugotovitev, da se je delovno razmerje po izbrisu družbe B. d.o.o. nadaljevalo pri družbi M. d.d.. Spor se je vodil pod opr. št Pd. 315/2005. Tožniki so že pred obravnavanimi tožbami sodno uveljavljali nadaljevanje delovnega razmerja, vendar proti družbi M. d.d. kot prevzemniku dejavnosti. Očitno so napačno ocenili dejansko in pravno situacijo ob prenehanju pogodb o zaposlitvi pri družbi B. d.o.o. in niso uveljavljali sodnega varstva zoper toženo stranko, čeprav so vedeli, da so nekateri njihovi sodelavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Nastale situacije tožniki ne morejo po dveh letih od prenehanja delovnega razmerja pri družbi B. d.o.o. pravno sanirati s prekludiranimi zahtevki (tožbe so bile v predmetnem postopku vložene šele 9. 11. 2007). Razlaga določila 204. člena ZDR, ki jo je podalo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pd 529/2009 z dne 8. 1. 2009 in kateri je sodišče prve stopnje sledilo, je z vidika osnovnih načel pravne države, pravne varnosti ter enake obravnave pravic, nezakonita in protiustavna. Stališče, po katerem lahko delavci v nedogled, torej tudi po več letih, v katerih so se celo zaposlili pri drugem delodajalcu in v katerih niso učinkovito uveljavljali varstva svojih pravic zoper prevzemnika dejavnosti, podajo pisno zahtevo za odpravo nepravilnosti, nato pa vložijo tožbo, s katero zahtevajo priznanje delovnega razmerja za več let nazaj, ki se šteje kot pravočasna, je nedopustno in pomeni izničenje pravne varnosti. Navedeno je tudi v nasprotju z osnovnimi načeli samega ZDR. Slednji v 204. členu res ne določa roka v katerem ima delavec pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, vendar pa pri tem te določbe ni mogoče razlagati, da pravica zahtevati odpravo kršitev traja v nedogled. Tožena stranka meni, da je treba upoštevati rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Nesporno je, da so tožniki nemudoma, že v letu 2005, vedeli za kršitev, katere odpravo so zahtevali šele z zahtevkom za varstvo pravic z dne 10. 10. 2007. Kljub temu, da so vedeli, da ne opravljajo dela pri toženi stranki, ter da jim slednja ni izplačevala plač ter prispevkov, v devh letih niso uveljavljali svojih pravic. Spregledano je bilo dejstvo, na katerega je opozorila tožena stranka in kateremu so tožniki pritrdili (pripravljalna vloga z dne 12. 11. 2009), in sicer, da so se tožniki v vmesnem času dveh let že zaposlili pri drugem delodajalcu, ali pa se celo upokojili. Tako tožniki v tem času, ne le, da niso imeli pravnega interesa za vloženo tožbo, temveč tudi niso mogli uveljavljati pravic pri toženi stranki po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, temveč bi morali varstvo pravic uveljavljati po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem pravnega interesa tožnikov za vloženo tožbo ni ukvarjalo. Postavljeni tožbeni zahtevek je presplošen, nesklepčen in neizvršljiv, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči. Slednje je nadalje napačno ugotovilo tudi dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožena stranka prevzemnik dejavnosti družbe B. d.o.o.. Ni ocenilo izpovedbe zaslišane priče V.Š.. Sicer pa so priče izpovedale, da je bila med družbo M. d.d. in toženo stranko sklenjena le pogodba o poslovnem sodelovanju. Priče so nadalje tudi skladno izpovedale, da je tožena stranka s sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju prevzela le del dejavnosti družbe B. d.o.o., medtem, ko je bil preostali del njene dejavnosti prevzet s strani drugih kooperantov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na toženo stranko prenesena celotna dejavnost je protispisna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odločilnih dejstev, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožniki so na pritožbo odgovorili. Predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem delovnem sporu tožniki vtožujejo, da se ugotovi, da so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki, od vključno 28. 10. 2005 dalje, z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnih razmerij, ki so jih imeli pri podjetju B. d.o.o. in da jim je tožena stranka dolžna za ves čas, ko niso delali, priznati in izplačati vse pravice iz dela. Navajali so, da so bili zaposleni pri družbi M. d.d., katera je nato ustanovila družbo B. d.o.o. (družba za opravljanje proizvodne dejavnosti) in na podlagi 73. člena ZDR so tožniki avtomatično prešli k novo ustanovljenemu podjetju, ne da bi bila z njimi sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Družba M. d.d. je nato sprejela odločitev o likvidaciji podjetja B. d.o.o. in na podlagi te odločitve je B. d.o.o. tožnikom odpovedal pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka likvidacije, zaradi česar je tožnikom delovno razmerje prenehalo dne 25. 7. 2005. Ker so tožniki menili, da je odpoved nezakonita, saj se je proizvodnja nadaljevala bodisi v okviru podjetja M. d.d., bodisi v okviru drugega podjetja, so vložili tožbo. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 315/2005 z dne 25. 8. 2006, v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1266/2006 z dne 5. 7. 2007 pa je bilo ugotovljeno, da se je proizvodnja po izbrisu B. d.o.o. iz sodnega registra, nadaljevala v okviru družbe P. d.o.o., ki je proizvodnjo nadaljevala le z 22 delavci B. d.o.o., ne pa tudi s tožniki. Ker bi družba P. d.o.o. kot prevzemnik dejavnosti, na podlagi določb 73. člena ZDR morala prevzeti vse delavce, vključno s tožniki, je sodišče zaključilo, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom v nasprotju z zakonom, zaradi česar jim je priznalo obstoj delovnega razmerja do izbrisa družbe B. d.o.o. iz sodnega registra, torej do dne 27. 10. 2005. Nadaljnji zahtevek tožnikov, da se jim prizna nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri družbi M. d.d., pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da bi tožniki to pravico lahko uspešno uveljavljali le pri družbi P. d.o.o. in ne pri družbi M. d.d.. V zvezi z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu, opr. št. Pdp 1266/2006 pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR in da je v konkretni zadevi jasno, da je med toženo stranko družbo M. d.d. in družbo P. d.o.o. prišlo do prenosa podjetja v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov, oziroma po Direktivi prevzete določbe 73. člena ZDR, saj je družba P. d.o.o. nadaljevala proizvodnjo z 22 delavci B. d.o.o. in je družba M. tako s svojim ravnanjem nezakonito obšla določbo 73. člena ZDR. Vendar ob ugotovitvi, da tožniki lahko uveljavljajo obstoj oziroma nadaljevanje delovnega razmerja pri družbi P. d.o.o., je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je v takih primerih potrebno postopati po 1. odstavku 204. člena ZDR. Glede na tako zavzeto stališče so tožniki dne 1. 10. 2007 vložili pri toženi stranki P. d.o.o. zahtevek za varstvo pravic (pravilno: zahtevo za odpravo kršitve) in ker so dne 30. 10. 2007 prejeli s strani tožene stranke negativen odgovor, so vložili predmetne tožbe.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo. S sklepom, opr. št. Pd 433/2007 z dne 16. 10. 2007 je tožbe zavrglo, ker je ugotovilo, da so bile tožbe tožnikov vložene izven roka, določenega v tretjem odstavku 204. člena ZDR, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pri tem je še poudarilo, da stališča, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v citiranem sklepu, ni moč šteti kot začetek teka 30 - dnevnega roka, v katerem lahko tožniki uveljavljajo sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pd 529/2008 z dne 8. 1. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Navedlo je, da tožniki v konkretni sporni zadevi vtožujejo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR, ki v prvem odstavku izrecno določa, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. To pa pomeni, da delavci nadaljujejo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki so jo sklenili z delodajalcem prenosnikom. Ravno iz razloga, ker v takem primeru pogodba o zaposlitvi še vedno velja, je pritožbeno sodišče v sklepu, opr. št. Pdp 1266/2006 zavzelo stališče, da v primeru prenosa dejavnosti po 73. členu ZDR, delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, nima neposrednega sodnega varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR, temveč mora uveljavljati varstvo svojih pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR, kar je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker so tožniki uveljavljali varstvo pravic pri toženi stranki (za kar zakon roka ne določa) in nato skladno z drugim odstavkom 204. člena ZDR pravočasno vložili tožbo, je potrebno ugotoviti, da tožba ni prepozna. Zaključilo je, da iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje predmetne tožbe ne bi smelo zavreči kot prepozne, temveč bi moralo tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo o zahtevku s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče vztraja na pravnem stališču glede pravočasnosti vloženih tožb, zavzetim v razveljavitvenem sklepu, zato se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v utemeljitev tega stališča navedlo v obrazložitvi. Zaradi navedenega so v tej smeri podane drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Za interpretacijo določbe 204. člena ZDR, kakršno ponuja tožena stranka v pritožbi, ko navaja, da ob upoštevanju dejstva, da v prvem odstavku 204. člena ZDR ni določen rok, zaradi česar naj bi se v takšnem primeru upošteval rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, ni pravne podlage. Prav tako pa se pritožbeno sodišče ne strinja z mnenjem pritožnika, da je je takšno stališče nezakonito in protiustavno.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalno navedla, da so se tožniki v vmesnem času od prenehanja opravljanja dela pri družbi B. d.o.o. do vložene zahteve za odpravo kršitev pri toženi stranki zaposlili oziroma upokojili, zato sodišče prve stopnje teh njenih pavšalnih navedb utemeljeno ni vključilo v dejansko podlago svoje odločitve. Zaradi navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da v tem delu v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitek, da tožba ni sklepčna, ni utemeljen, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede same določnosti tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dovolj določen, vsled česar je sposoben obravnave. Izpodbijana odločitev ima značaj vmesne sodbe, kar pomeni, da bodo morali tožniki v primeru, če tožena stranka ne bo izpolnila naloženih obveznosti, vložiti novo tožbo v kateri bodo določno opredelili svoje zahtevke tudi po višini. V tem morebitnem postopku pa bo tožena stranka imela možnost ugovarjati višini opredeljenih zahtevkov. Inštitut pravnomočnosti (319. člen ZPP) namreč preprečuje, da se v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, v katerem se odloča o znesku tožbenega zahtevka, uveljavljajo ugovori, ki se tičejo podlage zahtevka. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da dopustnost tožbe predvideva ZDR v 204. členu, zato tožnikom ni treba posebej utemeljiti svojega pravnega interesa za vloženo tožbo. Samo dejstvo, da so se že morebiti zaposlili pri drugem delodajalcu pa ne pomeni, da nimajo pravnega interesa za uveljavljanje svojih zahtevkov v predmetnem postopku.

Skladno z napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek obravnavalo po vsebini in se pri tem opredelilo do vprašanja, ali so v konkretnem primeru v resnici obstajale vse okoliščine, ki so značilne za prenos dejavnosti, kot to zatrjujejo tožniki.

Kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, zakon ne določa natančno. Zato je pri razlagi 73. člena ZDR uporabljiva tudi Direktiva sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES), izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

Iz številnih odločitev SES izhaja, da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-392/92 - C. Schmidt). Odločilni kriterij prenosa v smislu Direktive je ohranitev identitete podjetja (dela podjetja), pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C-24/85 - Spijkers). Direktiva velja tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja (sodba v združeni zadevi C-171/94 in 172/94 - Merckx in Neuhuys). V večini zadev (npr. zadeva C 13/95 - Süzen) je eno od odločilnih dejstev prevzem vseh ali pa le nekaterih od zaposlenih, saj v nekaterih dejavnostih opravljanje dela temelji le na zaposlenih in gospodarska entiteta lahko obstaja brez pomembnejših materialnih in nematerialnih sredstev ter jo sestavlja le skupina delavcev, združenih v skupni aktivnosti za nedoločen čas. Za prenos je v takih primerih bistveno, da skupina obstaja tudi po prevzemu bistvenega dela zaposlenih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prevzemnik dejavnosti družbe B. d.o.o. tožena stranka; da se proizvodnja ob izbrisu B. d.o.o. iz sodnega registra ni prekinila, ampak se je neprekinjeno nadaljevala v istih prostorih, z uporabo istih delovnih sredstev in tehnologije, v okviru tožene stranke, vse v lasti družbe M. d.o.o. (enako v času delovanja družbe B. d.o.o.); da se je celotna dejavnost iz družbe B. prenesla na toženo stranko, s tem, da so določena dela še vedno opravljali nekateri kooperanti (enako za čas B. d.o.o.) in da je tožena stranka nadaljevala proizvodnjo z 22 delavci B. d.o.o., saj je družba M. d.o.o. gospodarski obrat direktno oddala poslovnemu partnerju, t.j. toženi stranki.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja in jih sprejema. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča, nedvomno dajejo povsem zadostno podlago za zaključek, da je med izbrisano družbo B. d.o.o. in toženo stranko prišlo do prenosa dejavnosti v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR oziroma v smislu navedene Direktive.

Pritožbena graja tega zaključka ni utemeljena. Na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v ničemer ni ocenilo izpovedbe zaslišane priče V.Š. pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje očitno štelo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno že z izvedbo drugih dokazov, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tudi sicer pa pritožba navedenih ugotovitev sodišča z izjemo dela, kjer navaja, da je bila na toženo stranko prenesena celotna dejavnost tožene stranke, ne izpodbija. Glede slednjega pa navaja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna, ker so priče na zaslišanju skladno izpovedale, da je bil samo del dejavnosti prenešen na toženo stranko, medtem, ko je bil preostali del dejavnosti prevzet s strani drugih kooperantov. Glede na vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti ob upoštevanju, da je tožena stranka v istih prostorih, z uporabo istih delovnih sredstev in tehnologije, neprekinjeno nadaljevala proizvodnjo z 22 delavci izbrisane družbe, samo dejstvo, ali je prišlo do prenosa dela ali celotne dejavnosti na toženo stranko v obravnavani zadevi ne more biti odločilno v tem smislu, da bi uspela izpodbiti materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru gre za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR, da je bila torej tožena stranka prevzemnik dejavnosti izbrisane družbe B. d.o.o.. Sicer pa tožena stranka trditev v smeri, da je bil nanjo prenešen zgolj del dejavnosti izbrisane družbe niti trdila ni, pred zahtevkom se je branila zgolj z zatrjevanjem, da prenos dejavnosti na toženo stranko ni izkazan, da z izbrisano družbo B. d.o.o. in družbo M. d.o.o. nima nič prav tako tudi ne z delavci družbe B. d.o.o., ipd.. Te njene trditve pa je dokazni postopek prepričljivo ovrgel, kot je vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Da omenjena Direktiva velja tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja je bilo že navedeno. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krijejo tudi tožniki, ker njihov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).