Jedro

Določba 7. odstavka 40. člena ZDDV po presoji sodišča ni nejasna. Z določbo, "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju" je urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne, zato o derogaciji določb o zastaranju ni mogoče govoriti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A z dne 8.3.2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost v znesku 141.800.631,00 SIT. Svojo odločitev utemeljuje z nesporno ugotovitvijo, da tožeča stranka v davčnih obdobjih julij 1999 do december 2000, na katera se zahteva nanaša, ni odbijala vstopnega davka, ki je bil plačan pri nabavah in uvozu, ter z določbo 7. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje : ZDDV), po kateri sme davčni zavezanec, ob izpolnitvi vseh pogojev po 6. odstavku 40. člena ZDDV, odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. Ker tožeča stranka odbitka vstopnega davka ni uveljavljala v davčnem obdobju, kot predpisuje 7. odstavek 40. člena ZDDV, ni upravičena do vračila vstopnega davka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter naloži toženi stranki plačilo 141.800.631 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2001 do plačila ter stroškov tega postopka po priloženem stroškovniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Navaja, da je zaradi nejasnosti po uvedbi novega zakona ravnala nepravilno, saj, čeprav je bila do tega upravičena, ni uveljavljala odbitka vstopnega DDV. Razlaga 7. odstavka 40. člena ZDDV, na katero svojo odločitev opira tožena stranka, ni pravilna in je v nasprotju z drugimi pravnimi pravili in načeli slovenskega pravnega reda (zastaranje, prepoved obogatitve, itd.). 7. odstavek 40. člena je namreč potrebno razlagati tako, da določa le trenutek, ko davčni zavezanec pridobi pravico oziroma upravičenje do odbitka vstopnega davka, nikakor pa ne določa prekluzivnega roka, po poteku katerega se izgubi pravica do odbitka vstopnega davka. To pomeni, da davčni zavezanec lahko uveljavlja odbitek vstopnega davka tudi kasneje, v enem od naslednjih davčnih obdobij. Ni pravilno enačiti trenutek pridobitve pravice s trenutkom izgube le-te, saj bi taka razlaga pomenila, da država ne spoštuje temeljnega pravnega načela prepovedi obogatitve in enake vrednosti dajatev, ki velja tudi za državne organe in je realizirano v določbi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, dalje: ZDavP). Razlaga tožene stranke bi pomenila derogacijo pravil o zastaranju (95., 96.člen ZDavP), kar seveda ni bil namen zakonodajalca. Če bi zakonodajalec tak namen imel, bi to izrecno določil. Navedeno potrjuje tudi mnenje Ministrstva za finance z dne 20.6.2000, ki je tudi skladno s sodno prakso Sodišča ES. Tožena stranka je z razlago 7. odstavka 40. člena ZDDV kršila načelo enakega varstva pravic, temeljno načelo izvrševanja pridobljenih pravic, načelo uresničevanja in omejevanja pravic in splošno svobodo ravnanja, ki mora biti omejena z zastaralnim rokom, načelo sorazmernosti in kot najpomembnejše, načelo pravne države. Davčni organ bi končno moral upoštevati tudi prehodno obdobje in sprejeto načelo "v dvomu v korist zavezanca", ki ga je 21.6.1999 s sklepom sprejela Vlada RS. Predlaga, da sodišče, skladno z določbo 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) o sporu obvesti Mestno občino A, ki bi bila z izpodbijano odločbo oškodovana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. V postopku je nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka pravice do odbitka vstopnega DDV ni uveljavljala v davčnih obračunih za davčna obdobja julij 1999 do december 2000, v katerih je pravico do odbitka vstopnega DDV pridobila. Sporno je vprašanje, ali ima glede na določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV tožeča stranka pravico do odbitka vstopnega DDV tudi v kasnejših obračunskih obdobjih, kot zatrjuje tožeča stranka, ali pa je pravico izgubila s potekom roka za predložitev davčnega obračuna za obračunsko obdobje, v katerem jo je pridobila, kot navedeno določbo ZDDV razlaga tožena stranka.

Po presoji sodišča je tožena stranka določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV pravilno uporabila. Določba 7. odstavka 40. člena ZDDV po presoji sodišča ni nejasna. Z določbo, "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju" je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne, zato o derogaciji določb o zastaranju ni mogoče govoriti. Da je bil namen zakonodajalca pravico do odbitka vezati na obračunsko obdobje, v katerem je pridobljena, je razvidno tudi iz zakonodajnega gradiva - 12. točke obrazložitve Predloga zakona o davku na dodano vrednost - druga obravnava (Poročevalec DZ, št. 30/98). Po navedeni obrazložitvi ima davčni zavezanec pravico, da odšteje od DDV, ki ga mora plačati od obdavčljivih dobav blaga ali storitev (izstopni davek), opravljenih v davčnem obdobju, DDV, ki ga je plačal od blaga oziroma storitev in uvoza blaga (vstopni davek), uporabljenih za opravljanje te dejavnosti v istem obdobju. Tako razlago navedene zakonske določbe dodatno potrjuje tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZDDV (Poročevalec DZ, št. 36/2002), ki v 27. členu obstoječe besedilo 7. odstavka 40. člena dopolnjuje s sicer časovno omejeno možnostjo odbijanja vstopnega DDV tudi v kasnejših davčnih obdobjih. Tožena stranka je določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV razlagala enako vse od uveljavitve zakona, razlaga pa je bila dostopna javnosti tudi preko strokovnih komentarjev zakona (npr. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV) s komentarjem in podzakonski akti, Nevenka Beč, Andrej Šircelj, Mateja Vraničar, Gospodarski vestnik, 1999, Zakon o davku na dodano vrednost in Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost s komentarjem, Branka Svilar, Nada Drobnič, založba Oziris, 1999). Po presoji sodišča pa tudi ni nejasna določba 4. točke 1. odstavka 27. člena ZDDV, ki jo tožeča stranka navaja kot razlog za nepravočasno uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, in se v zvezi z njim tožeča stranka po presoji sodišča neutemeljeno sklicuje na sklep Vlade RS z dne 21.6.1999. Predlogu tožeče stranke naj o sporu na podlagi 2. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju : ZUS) obvesti Mestno občino A, sodišče ni sledilo, ker ureditev spornega razmerja ne posega in ne more posegati v njene neposredne pravne koristi.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.