Jedro

Presoja višine preživnine za otroka in začasne preživninske obveznosti do razvezanega zakonca, ki si še ni uredil nadomestila za čas brezposelnosti

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama ter skupno mladoletno hčerko T. K., rojeno 18.10.1994, zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi J. K. Tožencu je naložilo, da mora za preživljanje hčerke plačevati od 1.7.1998 do 31.12.1998 po 20.000,00 SIT mesečne preživnine, od 1.1.1999 dalje pa mesečno preživnino v znesku 35.000,00 SIT. Odločilo je tudi, da mora toženec za tožnico plačevati od 1.1.1999 dalje do 31.12.1999 znesek 15.000,00 SIT mesečno iz naslova preživnine. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženec je vložil pritožbo proti odločitvi sodišča prve stopnje o preživnini za mladoletno hčer, vendar le glede presežka nad 25.000,00 SIT mesečno, v celoti pa je izpodbijal svojo obveznost mesečne preživnine za tožnico. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

V obsegu odločitve o preživnini je toženec vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo. Poklic zlatarja, ki ga opravlja, ni več perspektiven. Osebni dohodek toženca je zato nizek. Ne protivi se plačevanju preživnine za hčer v znesku 25.000,00 SIT mesečno.

Preživnina v znesku 35.000,00 SIT mesečno pa je previsoka. Če bo mati prispevala enak znesek, bo prejeti denar daleč presegel otrokove potrebe. Tožnici pa je preživnina neupravičeno priznana. S tem v zvezi pojasnjuje, zakaj ji je delovno razmerje v očetovem družinskem podjetju prenehalo. Zaradi prenehanja delovnega razmerja je tožnica pridobila tudi vse pravice do nadomestila zaradi brezposelnosti.

Končno pa toženec vztraja pri tem, da tožnica dobiva za otroka otroški dodatek. Sodišče bi moralo o tem opraviti potrebne poizvedbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Višino prispevka za otrokovo preživljanje določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR - Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Slednje je sodišče prve stopnje glede na otrokovo starost ocenilo z zneskom 35.000,00 SIT mesečno, izpodbijana sodba pa je oceno kot minimalno sprejela. Revizija take ocene otrokovih potreb ne graja. Podatek o potrebah je služil kot izhodišče za odločitev o višini toženčevega mesečnega preživninskega prispevka za hčer. Ta prispevek mora biti med oba roditelja sorazmerno razdeljen. Tožnica in toženec morata dajati prispevek, katerega višina ne bo ogrožala njune eksistence. To pa tudi pomeni, da mora eden od staršev plačati vse, če drugi nima virov dohodka ali premoženja. Toženec je navedeno izhodišče v reviziji zanemaril. Razpravljanje o vzrokih prenehanja tožničinega delovnega razmerja v družinskem podjetju K. je odveč ob ugotovitvi, da je po odpustu z dela ostala brez zaposlitve in da ob sojenju na prvi stopnji še ni mogla dokončno urediti problema nadomestila za čas brezposelnosti. Ker je po dejanskih ugotovitvah odvisna od matere, pri kateri trenutno živi, ker so z zneskom 35.000,00 SIT mesečno ocenjene otrokove potrebe minimalne in ker je tožnikov premoženjski položaj ob zunanjih znamenjih solidnega življenjskega standarda (urejeno stanovanje, avto, lokal, za katerega prejema najemnino in redna mesečna plača) razmeroma dober, bo brez nevarnosti za lastno eksistenco zmogel plačevati toliko, kot so otrokove potrebe (minimalno) ocenjene.

Trditev, da tožnica za otroka prejema otroški dodatek, je toženec postavil že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje jo je obravnavalo in ocenilo, da je ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage ni mogoče preizkusiti. Revizija navedeno trditev postavlja v enakem obsegu, istočasno pa izpodbijani sodbi očita, da ni ugotovila odločilnih dejstev (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa je sodišče druge stopnje odločalo v mejah pritožbene trditvene podlage, kakršna je bila ponujena, zaradi česar njegovi odločitvi ni mogoče očitati zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Preživnina, prisojena tožnici, pa je časovno omejena (82. člen ZZZDR). Dejanske ugotovitve o tožničinem premoženjskem položaju so že upoštevane pri odločitvi o preživnini za mladoletno hčer. Takšne, kakršne so, tožnici ne omogočajo normalnega preživetja. Zaradi odpusta iz delovnega razmerja se je znašla v težavnem položaju.

Vzrokov za razvezo zakonske zveze nižji sodišči nista ugotavljali in jih zato tudi ni mogoče pripisati tožnici v krivdo. Toženca tako nedvomno zadene preživninska obveznost v omejenem časovnem obdobju, dokler si tožnica ne bo našla drugega vira dohodka. Revizijsko sodišče se v tem obsegu strinja z razlogi izpodbijane sodbe tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnici dosojena preživnina pomeni le "manjšo pomoč, da si ohrani svoj minimalni standard in nakupi najnujnejše stvari." Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).