Jedro

Sodišče določi razvezanemu zakoncu preživnino le za določen čas, kadar je le-ta sposoben za delo in si ga lahko poišče. Pri tem upošteva potreben čas, glede na konkretne okoliščine, da se lahko zakonec vživi v nov položaj.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo tožničinemu zahtevku in razvezalo zakonsko zvezo med njo in tožencem, ter dodelilo njuno skupno mld. hči T. K. v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Tožencu pa je določilo plačevanje preživnine za mld. hči T. od 1.7.1998 do 31.12.1998 v znesku 20.000,00 SIT mesečno in sicer v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v presežku za 15.000,00 SIT mesečno pa je zahtevek zavrnilo in v celoti ugodilo zahtevku za plačevanje preživnine od 1.1.1999 dalje v znesku 35.000,00 SIT mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele preživninske obroke v 15. dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 10.dne v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku za plačevanje mesečne preživnine delno ugodilo in določilo mesečno preživnino za tožnico, ki jo je toženec dolžan plačevati od 1.1.1999 do 31.12.1999 v znesku 15.000,00 SIT in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele preživninske obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 10. v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v mesečnem znesku 20.000,00 SIT za čas od 1.7.1998 do 31.12.1998 in za znesek 5.000,00 SIT mesečne preživnine za čas od 1.1.1999 do 31.12.1999 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče je odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške in tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Tožena stranka je vložila delno pritožbo zoper 3/I. in 4/I. točko izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na mesečno plačevanje preživnine za mld. T. v presežku nad 25.000,00 SIT do 35.000,00 SIT, v celoti pa za plačevanje mesečne preživnine za tožnico v znesku 20.000,00 SIT in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo pod tč. 3/I. in 4/I. izreka razveljavi in zadevo v tem delu pošlje v ponovno obravnavo.

Toženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine za mld. T. in tožnico ni upoštevalo dejanskih prihodkov in premoženjskih razmer pravdnih strank, ampak je odločalo na podlagi predvidevanj, da si lahko toženec pridobi dodatno delo in zaslužek. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica ni brez sredstev za preživljanje, saj prejema denarno nadomestilo in ima dva poklica, šivilje in prodajalke in je zagotovo sposobna opravljati več del. Prav tako tudi nima stroškov z bivanjem in hrano saj z mld. T. živi pri starših. Toženec navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je lastnik oz. uporabnik dveh avtomobilov, kar je izmišljeno premoženjsko stanje. Sodišče tudi ni upoštevalo pri odmeri preživnine za mld. T., da tožnica prejema otroški dodatek. Ob upoštevanju, da toženec prejema mesečno 70.000,00 SIT plače in da plača za mdl.T. 35.000,00 SIT mesečno in za tožnico 15.000,00 SIT mesečno preživnino mu ostane le 20.000,00 SIT, tožnica pa bi imela za lastne potrebe celotno nadomestilo v znesku 50.000,00 SIT in otroški dodatek, kar znese okrog 60.000,00 SIT, zato toženec meni, da je primerna preživnina za mld. T. v znesku 25.000,00 SIT, ki bi jo zmogel plačevati, v celoti pa se protivi plačevanju preživnine za tožnico.

Navaja, da je le-ta na čakanju - 24 ur na razpolago in bi morala iskati zaposlitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno v skladu s čl. 265/II ZPP, ko je izvajalo dokaze z zaslišanjem na glavni obravnavi navzočih strank, saj je bil toženec pravilno vabljen, svojega izostanka pa ni opravičil, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbo tožnice, da je od 1.7.1998 tehnološki presežek, saj je bila zaposlena v družinskem podjetju toženca in je njeni izpovedbi moč slediti, da je njeno prenehanje delovnega razmerja z dne 31.12.1998 povezano z razveznim postopkom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica od 1.1.1999 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kot iskalka zaposlitve in da bo za obdobje treh mesecev prejemala denarno nadomestilo v znesku 42.762,00 SIT mesečno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo.Glede izpovedb toženca, da tožnica prejema za mld. T. otroški dodatek pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve zgolj pavšalne, izrecno tudi ne navaja višine zneska, torej ni z ničemer izkazal, da bi tožnica dejansko prejemala otroški dodatek. Tega dejstva ni trdil niti v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku pa o tem ni predložil dokazov.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je toženec lastnik dveh avtomobilov, kot to zatrjuje toženec, saj je izrecno v obrazložitvi navedlo, da mu verjame, da ni lastnik, zato so njegove pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče je sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženec sposoben pridobivati dodaten vir zaslužka, razen osebnega dohodka v mesečnem znesku 70.000,00 SIT, saj je sam v odgovoru na tožbo navedel, da prejema mesečno za najemnino poslovnih prostorov 500 DEM, kar po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja zanesljiv vir dodatnega in pridobitnega zaslužka, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo premoženjske razmere obeh pravdnih strank.

Pravilne so ugotovitve v izpodbijani sodbi, da znašajo mesečne potrebe za mld. T. vsaj 35.000,00 SIT, saj je tožnica izpovedala, da se je morala s hčerko odseliti iz skupnega doma in da začasno sicer živi pri očimu in materi, katerima prispeva za ogrevanje, elektriko in hrano, mdl. T. potrebuje obleko in obutev, kupuje pa ji tudi igrače, kar vse pa ni poceni in z denarnim nadomestilom, ki ga prejema ne zmore preživljati mld. T. in sebe. Pri tem pa pritožbeno sodišče še meni, da so tako ocenjene denarne potrebe le minimalne, to je takšne, ki zadoščajo zgolj za skromno preživetje. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, saj je v skladu s čl. 79 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami odločilo, da bo toženec glede na plačo, ki jo mesečno prejema v družinskem podjetju in na možnost pridobivanja dodatnega zaslužka, zmogel plačevati celotni znesek mesečnih stroškov preživljanja, torej 35.000,00 SIT. Ker pa je od 1.7.1998 do 31.12.1998 prispeval za mld. T. mesečno 15.000,00 SIT, kot izhaja iz tožničine izpovedbe, je sodišče odločilo kot izhaja iz tč. 3/I in 5/I izreka izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo dokazno oceno na izpovedbo tožnice, da se je po odselitvi 3.julija 1998 od toženca znašla v dosti slabšem položaju v primerjavi z njim, saj je ostala brez zaposlitve in stanovanja, verjelo pa ji je tudi, da je vzrok nevzdržnosti zakonske zveze v odtujitvi med njima, zaradi dejstva, da se je toženec pričel kmalu po poroki odtujevati, kar je povedal tudi sam na Centru za socialno delo.

81. čl. ZZZDR določa, da mora razvezani zakonec nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti plačevati znesek za preživljanje, ki ustreza njegovim možnostim in ga določi sodišče s sodbo, s katero razveže zakonsko zvezo. Sodišče lahko pri tem upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica trenutno nezaposlena in da se takoj ne more zaposliti saj je od 1.1.1999 prijavljena na Zavodu za zaposlovanju kot iskalka zaposlitve, pred tem pa je bila od 1.7.1998 do 31.12.1998 na šestmesečnem čakanju kot tehnološki presežek in si v tem času ni mogla iskati zaposlitve, prav tako pa je pravilno ugotovilo, da vzrok za razvezo ni mogoče pripisati njeni krivdi. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi mesečne preživnine za tožnico upoštevalo vse odločilne okoliščine, saj se je tožnica znašla v slabšem položaju pri tem pa je potrebno poudariti, da je bila prej zaposlena v družinskem podjetju tožene stranke in da je z razvezo to delo izgubila, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da potrebuje eno leto, da si najde ustrezno zaposlitev pravilni in v skladu s čl. 82 ZZZDR, ki določa, da se sme preživnina priznati tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in da si uredi razmere.

Toženčeve navedbe, da tožnica prejema nadomestilo in da torej ima sredstva so le delno utemeljene, glede na to, da se tožnica samo z njegovo preživnino ne more preživljati in ji je zgolj manjša pomoč, da si ohrani svoj minimalni standard in nakupi najnujnejše potrebne stvari, zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, kot izhaja iz točke 4/I in 5/I izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče tudi ni našlo postopkovnih kršitev, ki jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi pritožbene stroške sama.