Jedro

Če Vrhovno sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more presoditi, kaj konkretno za revidenta (tako objektivno kot subjektivno) pomeni zatrjevana posledica in, ali je ta zanj res zelo huda, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 29. 5. 2009 vložil revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka. Dovoljenost revizije utemeljuje s tem, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 3. 2007, s katero je bil njegov zahtevek za priznanje statusa kmeta zavrnjen. Tožnikovo pritožbo zoper citirano odločbo prvostopnega upravnega organa je tožena stranka zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, pa mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Navedenega standarda pa revident ni izpolnil. Revident namreč navaja le, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju v zvezi z uporabo določil Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ in v nadaljevanju v revizijskih razlogih pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje določilo 24. člena ZKZ interpretiralo napačno, ker je ocenilo, da revident dohodka ne bo mogel doseči, ker ne bo imel priznanega statusa kmeta. Te revidentove navedbe pa so po pravni in dejanski podlagi preveč splošne in pavšalne, zato jih Vrhovno sodišče ne more obravnavati kot pomembno pravno vprašanje. Revident bi moral pomembno pravno vprašanje jasno navesti, ker tega ni storil, zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. V obravnavani zadevi revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbo, da mu bo povsem onemogočeno opravljanje kmetijske dejavnosti. Ker pa ni konkretiziral in izkazal, zakaj naj bi bila zatrjevana posledica - onemogočeno opravljanje kmetijske dejavnosti zanj zelo huda, presoja zatrjevane posledice s strani Vrhovnega sodišča ni možna. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage Vrhovno sodišče ne more oceniti, kaj konkretno za revidenta (tako objektivno kot subjektivno) pomeni zatrjevana posledica in, ali je ta zanj res zelo huda, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

10. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

11. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

12. Izdaja začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo. Ena od njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanem primeru je bila revizija kot nedovoljena zavržena iz razlogov drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker procesna predpostavka (dovoljenost revizije) ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K 3. točki izreka:

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.