Jedro

V tovrstnih primerih, ko je po zatrjevanjih tožnika akter preganjanja nedržavni subjekt, je večja odgovornost (dokazno breme) na tožniku, da dokaže, da država ne zagotavlja zaščite, razen če tožnik ne bi utemeljil, da ima objektivne ovire za dostop do določenega dokaza. Tožnik tega v tožbi ne utemeljuje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika (roj. v A.) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 1. 2. 2007 zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Prosilec je v prošnji navedel, da je po narodnosti Albanec, muslimanske veroizpovedi, prihaja pa iz občine A.. Prosilec poseduje osebno izkaznico ZRJ, izdano dne 22. 4. 2004, z veljavnostjo 10 let. V letih 1998 do 2000 je delal kot pek v očetovi pekarni. Nikoli ni bil pripadnik katerekoli politične stranke. V matični državi ima še brata, očeta in mati. Matično državo je zapustil, ker so sosedje v nekem sporu v trgovini pretepli njegovega očeta, nakar je prosilec pretepel osebe, ki so napadle očeta. Po tem dogodku so se sosedje želeli maščevati, zato se je prosilec skrival v hiši in ni upal na prostost. Prosilec pove, da je šlo zgolj za pretep in ne uboj, in ker ni šlo za nobeno hujšo zadevo, tega niso prijavili na policijo. Ko je prosilec fizično napadel sosede, so le-ti rekli, da sosedje ne bodo popustili in da bo imel težave z njimi. Pravi, da se trenutno ne upa vrniti na Kosovo, zato bo v Sloveniji počakal, dokler se situacija ne uredi. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da tožnik preganjanja zaradi teh petih razlogov niti ne uveljavlja. Navedeni incident ni bil prijavljen na policiji, zato prosilec neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo njegovo življenje ob povratku v izvorno državo ogroženo, saj pravzaprav sploh ni poiskal zaščite pri pristojnih institucijah oziroma mednarodnih varnostnih silah, ki delujejo na Kosovu. Tožena stranka meni, da tovrstno nadlegovanje oziroma fizični spor, ne more predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi, temveč to spada na področje tistih kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo pristojne institucije v izvorni državi, katerih pa prosilec o konkretni zadevi pravzaprav ni obvestil, zato mu le-te tudi niso mogle nuditi zaščito, saj za dogodke sploh niso mogle vedeti. Prosilčevo življenje ni ogroženo v taki meri, da bi potreboval stalno zaščito, saj glede na to, da se namerava vrniti, ko se stvari uredijo, to tudi ni v njegovem interesu. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1444/2006-3 z dne 18. 10. 2006, kjer je sodišče ugotovilo, da družinske težave oziroma v konkretnem primeru nasilje moža, ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v upravno-sodni praksi, temveč da le-te sodijo na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov. Družinsko ali sosedsko prepiranje ne spada pod pojem preganjanja v smislu Ženevske konvencije.

V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da tožniku ne pripada pravica do azila, pri čemer je menila, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi ekonomskih razlogov. Tožnik poudarja, da je moral pobegniti iz matične države, zaradi težav s sosedi. Dogodek ni prijavil policiji, saj ga le-ta ni sposobna zaščititi, saj je dobro znano, da policisti v tem kraju še sebe ne morejo zaščititi. Predlaga, da ga sodišče zasliši na glavni obravnavi, da se bo prepričalo, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da prošnji za azil tožnika ugodi in da odloči, da tožniku ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Sodišče prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da opis preganjanja, kot ga je podal tožnik, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik ni bil nikoli fizično napaden, ampak je v prošnji samo navedel, da je dobil informacijo, da bo imel težave s sosedi in te grožnje ni v opisu dogajanja utemeljil, da so realne oziroma kako resne so in tega tudi ni storil v tožbi. V tovrstnih primerih, ko je po zatrjevanjih tožnika akter preganjanja nedržavni subjekt, je večja odgovornost (dokazno breme) na tožniku, da dokaže, da država ne zagotavlja zaščite, razen če tožnik ne bi utemeljil, da ima objektivne ovire za dostop do določenega dokaza. Tožnik tega v tožbi ne utemeljuje. Zato sodišče dodaja utemeljitvi tožene stranke, da je pravna podlaga za navedeno ugotovitev v določilu 9(1)(a) in 9(1)(b) člena Direktive Sveta št. 2004/83/EC, saj navedena dejanja sosedov niso dovolj resne narave niti niso dovolj ponavljajoča in niti ni prišlo do hudih kršitev človekovih pravic.

V predmetni zadevi tožnik ni podal utemeljenega predloga za izvedbo dokaz z zaslišanjem v tem smislu, da bi navedel kar koli tehtnega, v čem bi bil predlagani dokaz lahko pomemben za odločitev. Ta odločitev pa temelji tudi na tem, da opis preganjanja v nobenem primeru ne more pomeniti preganjanja in ker v opisanem prepiru sploh ni šlo za kršitev človekovih pravic tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006). Zato je sodišče z vidika procesnih ustavnih standardov iz 22. in 23. člena Ustave (v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006) in drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 imelo pravno podlago za odločitev brez izvedbe glavne obravnave.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.