Jedro

Presoja višina odškodnine - stanovanjska hiša, v kateri sta od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008 prebivala tožnika, je od ceste oddaljena okoli 13 metrov, v tem obdobju pa sta bila oba tožnika zaradi službenih obveznosti odsotna zdoma sedem do osem uri in pol dnevno; v neposredni bližini stanovanjske hiše se nahaja znak za omejitev hitrosti, na cestišču pa so nameščeni „žabjaki“, kar je zaradi speljevanja in zaviranja vozil povzročalo dodaten hrup.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se znesek 5.800,00 EUR vsakič nadomesti z zneskom 4.500,00 EUR in temu ustrezno spremeni odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ter da se znesek pravdnih stroškov 2.527,98 EUR nadomesti z zneskom 1.763,10 EUR, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvi tožeči stranki 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 dalje do plačila in drugi tožeči stranki znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 1.763,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku se vtoževane zakonske zamudne obresti od tožbenega zahtevka prve tožeče stranke ter od pravdnih stroškov zavrnejo.“ sicer se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

tožeče stranke so dolžne v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 64,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Sicer se revizija zavrne.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvi tožnici plača znesek 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 dalje do plačila in drugemu tožniku znesek 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2006 dalje do plačila, ter jima povrne pravdne stroške v znesku 2.527,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za vtoževane zakonske zamudne obresti od zahtevka prve tožnice ter od pravdnih stroškov je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 377/2010 z dne 7. 4. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede vprašanja višine prisojene odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za posameznega tožnika primerna odškodnina v višini 3.000,00 EUR oziroma za 2.800,00 EUR nižja od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010 in I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010 ter na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. 5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas, in zaradi katerega sta v obdobju 57 mesecev, to je od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Na podobni dejanski in pravni podlagi je vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in na Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 - 2005 presežene že kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006 - 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše, saj so bile presežene že kritične vrednosti dnevno-večerno-nočnega hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja primerno odškodnino, ki gre posameznemu tožniku, odmera v znesku 4.500,00 EUR oziroma slabih pet povprečnih mesečnih neto plač. Stanovanjska hiša, v kateri sta v relevantnem obdobju od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008 prebivala tožnika, je od ceste oddaljena okoli 13 metrov, v tem obdobju pa sta bila oba tožnika zaradi službenih obveznosti odsotna zdoma sedem do osem uri in pol dnevno. V tako določeni odškodnini so upoštevane tudi ugotovitve, da se v neposredni bližini stanovanjske hiše nahaja znak za omejitev hitrosti, na cestišču pa so nameščeni „žabjaki“, kar je zaradi speljevanja in zaviranja vozil povzročalo dodaten hrup. Tako odmerjena odškodnina je tudi skladna s primerljivo sodno prakso Vrhovnega sodišča(3). Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prvi tožnici in drugemu tožniku prisojeni znesek odškodnine zmanjša na 4.500,00 EUR, temu posledično spremeni tek zakonskih zamudnih obresti, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov prvostopenjskega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča (tj. 2.527,98 EUR), sámo pa je opravilo manjkajočo odmero stroškov toženke. Stroške je odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (ta se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 35/2009). Slednji znašajo 1.626,68 EUR, njihova odmera pa je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v B2 prilogi spisa.

14. Do zvišanja tožbenih zahtevkov dne 22. 5. 2008 znašajo stroški strank pred sodiščem prve stopnje za oba tožnika skupno 1.715,10 EUR in stroški toženke 1.267,87 EUR. Glede na spremenjen uspeh strank sta tožnika v tej fazi postopka uspela s približno 83 % in sta upravičena do zneska 1.423,54 EUR stroškov, toženka pa z 17 % uspehom in je tako upravičena do 215,54 EUR njenih stroškov. Po zvišanju tožbenih zahtevkov 22. 5. 2008 znašajo stroški tožnikov skupno 812,87 EUR in stroški toženke 358,81 EUR. Tožnika sta v tej fazi postopka uspela s približno 78 % in sta upravičena do 634,04 EUR, toženka pa je uspela s 22 % in je upravičena do 78,94 EUR stroškov. Glede na navedeno gre tožnikoma skupno 2.057,58 EUR stroškov, toženki pa 294,48 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna obema tožnikoma povrniti skupno 1.763,10 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Ker je toženka s pritožbo delno uspela glede odločitve o glavni stvari, je sodišče tožnikoma naložilo, da toženki povrneta ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka bi bila po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena OT upravičena do 510 točk za vsakega tožnika, skupno torej do 1020 točk. Ker pa je v pritožbi priglasila le 625 točk in 2 % za materialne stroške, ji je sodišče priglašene stroške priznalo v celoti. Njeni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 292,61 EUR (glej odmero na list. št. 111). Glede na sedanjo odločitev je toženka s pritožbo uspela z 22 %. Zato je bilo treba odločiti, da sta ji tožnika dolžna povrniti 64,37 EUR stroškov pritožbenega postopka. Le-te sta dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

16. Toženka je priglasila tudi stroške revizijskega postopka, tožnika pa stroške odgovora na revizijo. Ker je toženka z revizijo uspela z dobrimi 46 %, je glede na doseženi uspeh revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 301/2010 z dne 13. 12. 2010 in II Ips 303/2010 z dne 13. 12. 2010.